Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Poročilo s predavanja dr. Jožeta Mencingerja (840 bralcev)
Torek, 20. 3. 2012
DPU



V četrtek, 15. marca 2012, je v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo financializacije predaval Jože Mencinger, ekonomist in predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Tokratno predavanje je smiselno dopolnilo predavanje Frančka Drenovca. Pozornost je bila namenjena tendencam v razvoju slovenskega gospodarstva od leta 2004 do nastanka krize in njihovim posledicam za obnašanje gospodarstva v kriznem obdobju.

V četrtek, 15. marca 2012, je v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo financializacije predaval Jože Mencinger, ekonomist in predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Tokratno predavanje je smiselno dopolnilo predavanje Frančka Drenovca. Pozornost je bila namenjena tendencam v razvoju slovenskega gospodarstva od leta 2004 do nastanka krize in njihovim posledicam za obnašanje gospodarstva v kriznem obdobju. Predavatelj je analizo slovenskih razmer dopolnil še s pojasnitvijo trajektorij evropskega gospodarstva v celoti.

Značilnosti evropske gospodarske politike sta nedvomno deregulacija trgov in finančna globalizacija, ki so jo evropske institucije spodbujale na deklarativni in operativni ravni. Obe verziji lizbonske strategije sta stavili na konkurenčnost in vlaganje v raziskave ter visoko tehnologijo, ki sta sama na sebi protislovna cilja: visoka tehnologija načeloma zmanjšuje zaposlenost, konkurenčnost nasproti nekajkrat nižjim plačam v tretjem svetu pa je najmanj utopična. (Zato je dr. Mencinger pozdravil preusmeritev k zaposlenosti kot glavnemu cilju nove strategije Evropa 2020.) Obnašanje evropskega gospodarstva seveda ni potekalo v vakuumu, ampak je del širšega trenda naraščajočega deleža kapitala glede na delo v delitvi dohodka. Instrumenta te prerazdelitve pa sta predvsem finančno poglabljanje (to je širitev obsega kredita v vseh njegovih oblikah, posebej izvedenih finančnih instrumentih) in prosta trgovina, posebej prost pretok kapitala.

Slovenija je bila pri finančnem poglabljanju in odprtosti za kapitalske tokove do približno leta 2005 previdna. Vodila je restriktivno denarno politiko, naklonjeno izvoznemu sektorju, kar se je odražalo v izravnani bilanci tekočega računa, pogosto celo v presežkih. Zadolženost gospodarstva, gospodinjstev in države je bila zato razmeroma majhna, financirala pa se je pretežno iz domačega varčevanja, kar dokazuje presežek oz. izenačenost depozitov in kreditov. Po letu 2005 z vstopom v EU, še posebej pa po letu 2007 se je zadolževanje izjemno hitro povečevalo. Dr. Mencinger v zvezi s tem govori o »hazarderskem razdobju« in »kreditni zasvojenosti«, ki sta zajela predvsem podjetja. Podobno kot Franček Drenovec namreč tudi dr. Mencinger poudarja, da je za Slovenijo in še za nekatere vzhodnoevropske dežele (npr. Bolgarijo in Slovaško) značilno, da v skupni masi kreditov močno prevladujejo posojila podjetjem (54 %).

Razloge za tako stanje vidi dr. Mencinger tako na strani ponudbe kot povpraševanja. Ponudba poceni kredita se je povečevala po celem svetu, hkrati s finančnim poglabljanjem in izumljanjem derivatov, ki omogočata kreditiranje posojilojemalcev, ki niso kreditosposobni v običajnem smislu. Evropski del tega gibanja je Slovenijo zajel prek bančnega sektorja, ki si je sposojal denar, s katerim je financiral kreditiranje doma. Ta kredit se je pretežno porabil za vlaganje v različne tvegane oblike varčevanja, denimo, produkte skladov in zavarovalnic. Statistični podatki to hipotezo potrjujejo: dogajanje na kapitalskem računu namreč kaže, da je šlo zadolževanje v tujini v korak z nakupom tujih vrednostnih papirjev.

Vzrok za kreditno zasvojenost podjetij je po mnenju dr. Mencingerja treba vsaj delno iskati v obdobju privatizacije, ki je prinesla lastnike premoženja, ne pa lastnikov podjetij. Množica malih delničarjev in institucionalni vlagatelji-posredniki (PID-i) so bili zainteresirani za donosno prodajo, močni lastniki pa za koncentracijo in konsolidacijo lastnine. Ponudba poceni kredita je bila spodbuda in pogoj za to, da je ta proces v razmeroma kratkem času dosegel velike razsežnosti. Zaradi padca vrednosti premoženja (nepremičnin, zemljišč in vrednostnih papirjev), s katerim so bili ti krediti zavarovani, ter z zmanjšanjem prihodkov podjetij zaradi padca povpraševanja v krizi podjetja niso več mogla tekoče odplačevati svojih dolgov.

Rezultat tega procesa je na eni strani visoka zadolženost podjetij in bank (ki so se zadolževali v »hazarderskem razdobju«), zdaj pa vse bolj tudi države (ki se zadolžuje v času krize), kar se odraža v naraščajočem javnem dolgu. Ta je v primerjavi z evropskim povprečjem razmeroma nizek, pa tudi povečeval se ni bistveno hitreje kot se je povečeval povprečni javni dolg v Evropi. Glavna težava je v tem, da gre za zunanji dolg in da so bile investicije, ki jih je omogočil, zgrešene: proizvedle so »virtualno« bogastvo, ki je izginilo, a tudi »realne« dolgove, ki so ostali.

Ta položaj zmanjšuje manevrski prostor ekonomske politike, ki pa je vendarle večji kot bi lahko sklepali iz ravnanja pretekle in trenutne vlade. Dr. Mencinger meni, da bi bilo mogoče z omejeno razlastitvijo lastnikov in vstopom države v podjetja v težavah rešiti ali razdolžiti marsikatero podjetje. Nasprotuje napovedanim ukrepom vlade, ki bodo hkrati dušili gospodarsko rast, zmanjšali zaposlenost (neposredno v javnem, posredno pa tudi v zasebnem sektorju) in raven socialnih pravic. Keynesianska politika v majhnem in odprtem gospodarstvu ni enako učinkovita kot tam, kjer obstaja velik domači trg, vendar lahko pomaga zagnati gospodarsko aktivnost.

Koncu predavanja je sledila živahna razprava, ki se je dotikala predvsem zgrešene politike vlade in EU, za katero lahko predvidevamo le, da bo še naprej dušila gospodarsko aktivnost in povečevala razredne in regijske razlike. Med razpravo se je dr. Mencinger med drugim spomnil na nekaj zanimivih primerov z začetka tranzicije (reševanja TAM-a in Metalne), ko se je, podobno kot danes, zastavljalo vprašanje, ali je socialno in gospodarsko bolj smotrno ohraniti proizvodnjo ali ne. A kaj, ko se zdi, da se je trenutni politični razred v naprej odločil opustiti vsakršno resno industrijsko politiko.

Naslednje predavanje v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo financializacije bo v četrtek, 22. marca 2012, ko bo na sporedu predavanje Aneja Korsike z naslovom Kapital, profit in kriza.

Poročilo je pripravil Marko Kržan.

 

Video predavanja:

Jože Mencinger: Svetovna gospodarska kriza: vzroki, posledice in ukrepi from Mi smo univerza on Vimeo.

 

 



Komentarji
komentiraj >>