Legendarni Mars Volta zadnjih nekaj let dajejo vtis, da jim ne gre najbolje. Zadnji album »Octahedron« iz leta 2009 je bil ponekod sprejet z razočaranjem, v glavnem pa z mlačnostjo. Nezadovoljstvo je za nazaj priznal tudi sam Omar Rodriguez-Lopez, ki je album označil za polom. Sledile so težave z menjavo več bobnarjev ter dvojno zamujanje novega izdelka, ki nosi naslov »Noctourniquet«. Najprej naj bi šlo za interno zamudo, saj je tipično hiperproduktivni Omar instrumentalni del že davno zaključil, preostali del jedra, vokalist Cedric Bixler-Zavala, pa besedil in vokalov še dolgo ni prinesel k mizi. Ko je bilo vse le posneto, pa je končni izdelek čakal izid več kot leto, prepuščen kapricioznosti kolosalne založbe. V tem času je pod krinko svoje solo skupine in s Cedricom kot gostom Omar že pričel izvajati nov material na turnejah. Sedaj pa je postalo jasno tudi, da je trenutna inkarnacija te zasedbe pravzaprav enaka trenutnim Mars Volta.

Prvič na plošči ni dolgoletnega klaviaturista Ikeya Owensa in njegovih Rhodes klaviatur ter ostalih analognih sintetizatorjev. Poleg Omarjevega brata Marcela, ki poprime tudi za klaviature, za slednje sedaj skrbi novi član Lars Stalfors, ki prispeva tudi splošno elektronsko okolje. Slednje je namesto poprejšnjih psihedeličnih eksplozij sedaj veliko bolj sorodno digitalijam sodobnega indie-electro-rocka. Integrirana uporaba programiranih in razpršenih brejkov pa nadaljuje ritem-mašinske diverzije, ki smo jih slišali že v skladbi »Copernicus« s prejšnjega albuma. V to okolje se logično vklopi novi bobnar Deantoni Parks, ki je nekakšna breakbeat in math-rock pošast obenem. Sprememba v zvoku je očitna. Pesemska naravnost prejšnje plošče se sicer nadaljuje, a je tokrat, vsaj po besedah članov, usmerjena v nekakšen kompakten futuristični punk.

Vendar je rezultat daleč od prepričljivosti ter kvečjemu razkriva nekakšno utrujenost in iztrošenost. Trinajst skladb z redkimi izjemami tako mine precej anonimno, obarvano s pretirano dozo molovske jokavosti, ki se izteče v precej generične instrumentalne motive, in vokalnim zasledovanjem spevnih refrenov, ki pa se nikoli zares ne zgodijo. Po drugi strani pa se to dogaja v precej fascinantnem ritmičnem okolju, nemirnem in brbotajočem, ter okiteno z občasno precej grobim kitarizmom in efektiranostjo. A vse je nekako potisnjeno ob stran in obrzdano – podrejeno osnovnim pesemskim strukturam, ki pa si kot izhodiščni material take podrejenosti tokrat žal ne zaslužijo. A kako povedati, kaj je s ploščo narobe, ne da bi to izpadlo kot analno fenovsko nerganje zaradi umanjkanja »zadovoljitve«?

Poskusimo stvari postaviti v perspektivo. Mars Volta so se v obdobju zadnjih dveh plošč ujeli v past, v kateri se znajde marsikateri bolj eksperimentalen bend, ki deluje znotraj mainstreama. In to je, da želijo na določeni točki stvari, po lastnih besedah, poenostaviti in se znebiti odvečnega balasta ter se preizkusiti v umetnosti pisanja preproste pop pesmi. Slednje je bojda težje od eksperimentiranja. Problem pri Mars Volta pa je, da so ravno znotraj bolj drznih in kompleksnih plošč dosegli tudi svoje najbolj konvencionalno spevne momente. Ustvarili so miniature z ogromno mero karizme in sugestivnosti, ki so med ljudmi hitro pridobile status hitov.

Zanosa in kaotične energičnosti, na katera so nas navadili z zgodnejšimi ploščami, ni več. To poleg slišanega na plošči nakazujejo tudi nič kaj spodbudni posnetki njihove zdajšnje koncertne aktivnosti, ki jih je moč najti na spletu. Po drugi strani pa tega tudi ne moremo razložiti s sklicevanjem na neke klišeje o zrelosti ali kompozicijski dovršenosti. Vse omenjeno so namreč dosegli ravno znotraj prvih štirih plošč, in to na precej originalen, prepoznaven in vznemirljiv način. Poleg tega je v obdobju med »Octahedron« in »Noctourniquet« Omar izdal več kot deset plošč, med katerimi je kar nekaj takih, ki so prepolne čutnih in spevnih biserov. Naj omenim le »Solar Gambling« in »Ciencia de los Inutiles«, kjer z vokalom sodeluje Ximena Sarinana in ki vsebujejo nekaj najlepših Omarjevih kompozicij.

Novi album je tako precej neprepričljiva zadeva. Zaskrbljujoč je tudi prispevek Cedrica, tako na področju vokalnih linij kot besedil, ki ne dosega ravni lastnih standardov iz preteklosti. Kam torej v prihodnosti, če sploh kam? Svetlejši trenutki v skladbah »The Whip Hand«, »Dyslexicon«, »The Malkin Jewel« in »Empty Vessels Make The Loudest Sound« napeljujejo na to, da bi nova konfiguracija zasedbe lahko močneje zasijala izven prisilnega jopiča za Mars Volta kljub vsemu preveč sredinskih nastavkov.


* Marko Karlovčec