Meja med novinarji in ne-novinarji se zabrisuje, saj nove oblike, ki jih prinaša zlasti internetna tehnologija, delajo tudi iz javnosti aktivne soudeležence oblikovanja vsebin. Medtem pa se javni prostor deli na dve diametralno nasprotni poziciji. Ena, ta je zlasti tradicionalna, zavrača novonastajajoče oblike novinarstva kot nevredne sprejetja v posvečeno novinarsko skupnost, druga, v tem stranskem produktu novih tehnologij, zaznava dodano vrednost.
Zlasti v radikalnih medijih oziroma v t.i. državljanskem novinarstvu, ki se ne želi poganjati na valovih domnevne nevtralnosti in objektivnosti, temveč vseskozi zavzema družbenokritično pozicijo, vidijo podporniki emancipatorni potencial nove dobe. Nasprotniki novonastalih konceptov novinarstva pa so nasprotno, zaskrbljeni zlasti spričo »infotainmenta«, ki na spletu zahteva nenehno produkcijo novih informacij. Tem je težko zadostiti po principu klasičnih vrednot novinarstva, kot je preverjanje informacij, refleksivnost in objektivnost. Vendar pa novinarstvo, ki gradi svojo identiteto na profesionalizmu oziroma nekaterih idelanotipskih vrednostnih predpostavkah, v luči kulturnega pristopa ni nekaj esencialnega, temveč v prvi vrsti spremenljivega s strani družbenokulturnih in političnoekonomskih dejavnikov. Prav zato lahko govorimo o »poklicni« ideologiji novinarjev, ki služi predvsem odločanju, »kako delati stvari na pravi način«, ter razločevanju na »pravo« in »nepravo« novinarstvo. »Pravim« novinarjem pa se v ideologiji izmika dejstvo, da njihov poklic sistematično producira specializiran diskurz, ki privilegira določene vrste in vire informacij ter na koncu proizvede njihov fetiš, sam lik novinarja, piše na nekem mestu Jontes.
Kje je torej meja med enimi in drugimi oziroma, ali ta še sploh obstaja, ter konec koncev, kakšna je prihodnost tiskanih medijev, že ničkolikokrat izrečena vprašanja so tudi tista, ki so se v dokumentarcu Naslovnica: New York Times od blizu, režiserja Andrewa Rossija, preizpraševala. Dokumentarec se je predvajal v sklopu zdaj že 14. Festivala dokumentarnega filma po vrsti v Cankarjevem domu, spremljevalni program pa je v sodelovanju z mirovnim inštitutom organiziral okroglo mizo Iskanje čudežne rešitve za tradicionalne medije: Od New Yorka do Ljubljane, ki je predstavljala nekakšen uvodnik v sam dokumentarec.
Film v svoji sicer izredno razdrobljeni pripovedovalni praksi sledi med drugim tudi zgodbi pojava WikiLeaksa, do katerega pa ostaja glavni protagonist dokumentarca, veličastna institucija New York Timesa, vseskozi previdno zadržan. Tako časopis postavlja pod vprašaj prav zmožnost WikiLeaksa kot relevantnega vira informacij, v prvi vrsti prav zaradi njegovega številčno nepreglednega materiala informacij, ki portal reducira zgolj na vir, nikakor pa ne na enakovrednega partnerja v krojitvi javnega mnenja. Tako dokumentarec izpričuje boj med novinarji »stare šole«, izkristaliziranimi v liku Davida Carra, nekoč odvisnika, ki se je uspel po ameriškem receptu »vsak je svoje sreče kovač« izstreliti v središče New York Timesa, ter novimi oblikami novinarstva, poosebljenimi v liku Juliana Assangea, ustanovitelja WikiLeaks. Ta predstavlja novo obliko nekakšne sintetizirajoče identitete, stapljajoč aktivizem in novinarstvo.
Slavoj Žižek, ki velja za podpornika slednjega, je na diskusiji v Londonu izjavil, da »buržoazni« tisk, kot sam poimenuje tradicionalne medije, določa tudi polje kršenja. Fenomen WikiLeaksa in posledično vseh ostalih podobnih novonastalih medijev pa je prav ta, da ne le krši pravila, temveč spreminja in ruši tista pravila, ki zapovedujejo, na kakšen način naj bodo ta kršena. Tako je subverziven izven polja določujočih pravil, na sami margini, kjer prav njegova specifična pozicija omogoča radikalne rušitve simbolnega. WikiLeaks je namreč leta 2010 ob zagonu spletnega portala objavil posnetek, na katerem ameriški vojaki leta 2007 v okolici Bagdada postrelijo okoli ducat civilistov, poimenovan »Collateral murder«, ki je dodobra zaznamoval koncept novinarstva nasploh.
Spričo takšnega mobilizacijskega potenciala spletnega novinarstva si tudi tiskani mediji želijo odrezati svoj košček pogače, zato so tudi sami že dobršen del časa prisotni na spletu, v duhu nekakšnega stapljanja in hibridizacije modela novinarstva. Vendar pa se distanca med tiskano in spletno izdajo časopisov, zlasti slovenskih, ohranja v nekakšni hierarhični gesti, kjer so slednji le nekakšni »copy-pasterji« informacij, brez avtorske vrednosti. Hierarhizacija, ki je zadela spletno novinarstvo, se odslikava tudi v prekarnosti zaposlenih na teh redakcijah, ki jih po večini sestavljajo mladi novinarji. Tako jim je v implicitni gesti elastičnosti zaposlovanja odrejen drugorazreden položaj znotraj medijskih hiš, medtem ko se pravo vrednost in avtorstvo še vedno pripisuje pretežno tiskanim redakcijam.
Zaradi nenehnih potreb po generiranju informacij spletne redakcije ne morejo zadostiti kriterijem zgolj iz lastne produkcije informacij, zato se poslužujejo piarovskih, že vnaprej pripravljenih novičk, zatekajo pa se tudi k tujim časnikom in agencijam, v maniri nekakšne »klikomanije«. Model, ki je za zdaj v rabi, ne izkorišča vseh potencialov novega medijskega prostora; hipertekstualnost je pogosto omejena zgolj na zgoščanje povezav znotraj enega medijskega producenta, na takšen način pa ustvarjajo razmeroma homogeno medijsko krajino, osiromašeno izobraževalne in kritične dimenzije. Prav decentraliziranost in nelinearnost na ravni hipertekstualnega zapisovanja vsebin, aktivna vloga bralca in pluralizacija producentov pa kažejo v spletnem novinarstvu izjemen potencial, ki lahko, če ne že konkurira, vsaj plodno dopolni tiskane medije, piše Oblak Črnič.
Vendar pa slovenski medijski prostor v svoji esencialistični poziciji ostaja izjemno kritičen do spletnega novinarstva. Tako se zdi, da se bodo morali premiki zgoditi na obeh straneh, kjer bo spletno novinarstvo moralo »profesionalizirati« svoje delovanje, izkoristiti potencialne možnosti interneta in omogočiti tudi avtorske vsebine, medtem ko bo klasično novinarstvo treba dodobra prevetriti in denaturalizirati nekatere predpostavke. Slednje bo tako primorano odgovoriti na nekatere zahteve nove medijske logike, ki se postavljajo pred njega.
O razprtijah med starimi in novimi je premlevala Alja.
Komentarji
komentiraj >> Re: Zaton stare šole?
Boris [04/04/2012]
Splet je in bo odlocilno vplival na obliko novinarstva....zanimiv zapis in razmisljanje o razhajanju in simbiozi klasicnega in novega ..
odgovori >>