Nedelja, 8. 4. 2012
LukaZ
* Italijanski vsestranski tolkalist in skladatelj Andrea Belfi se s ploščo 'Wege' podaja na pot plastovite glasbe, v katero mojstrsko vtira eksperimentalne prijeme sodobne in historične elektroakustične glasbe z uporabo povratne zanke v spoju z akustičnim zvokom tolkal. To podstat nato plasti in razpenja v čudovite štiri s prvimi črkami abecede preprosto naslovljene skladbe ...
Tolkaléc Andrea Belfi je eden od predstavnikov mlajše generacije kreativnih glasbenikov iz Italije, ki so vstopili v sozvočja sodobne mednarodne zvočne krajine v poznih devetdesetih. Ta krajina se je navdihovala v eksperimentalnih zvokih improvizirane glasbe, v zgodovini in sodobnosti elektroakustične glasbe in v sodobnih elektronskih glasbenih žanrih, hkrati pa se je v maniri 'mehke zvočne eksperimentale' spuščala v številne žanrske tvarine popularnih godb. Med njimi lahko v sloju raznolikih zvenov razbiramo razpuščenost sodobnega folka, zamaknjenost ambientalne glasbe, repeticijo in skrajni minimalizem techna, pa vse do sodobne kulture sukanja plošč in zvočnega kolaža. V ta zasilni in skrajno raznoliki okvir lahko vpnemo tudi četrto ploščo Andree Belfija, ki ima v Italiji številne sorodne ustvarjalce. Med njimi so Giuseppe Ielasi (beri: ijelasi), Valerio Tricoli in Stefano Pilia, ki sodelujejo tudi na pričujoči plošči, pa Nicola Ratti, Renato Rinaldi, Claudio Rochetti (beri: roketi) ter zasedbe, kot so Bellows, ¾ HadBeenEliminated (beri: tri kuotrs had bin eliminejted) in druge. Če jih motrimo zgolj v ožjem okviru, so to ustvarjalci, ki jih je v mednarodne vode zaneslo preko izdaj založb Fringes, Senufo, danes pa predvsem preko založbe Die Schachtel (beri: di šahtel). V širšem okviru pa lahko njihovo glasbo vežemo z raznoterimi zvoki ustvarjalcev, kot so Christian Fennesz, Dean Roberts, Oren Ambarchi, Tape, Minamo, Radian in številni drugi, ki ustvarjajo na precepu zvočnega eksperimenta in forme pop pesmi in pop senzibilnosti.
Andrea Belfi je svojo kariero začel na prelomu tisočletja in kaj kmalu svoj samostojni prvenec izdal pri priznani švedski založbi Häpna. Kot klasično izobražen tolkaléc je izrazno izjemno širok, zato ne sme presenetiti, da je med drugim igral in snemal z legendarnimi ustvarjalci, kot je Damo Suzuki iz Can ter Mike Watt iz zasedb Minutemen in Firehose. Ker gre pri Belfijevemu ustvarjanju v veliki meri za razgradnjo in iskanja v različnih žanrskih formah popularne glasbe, pa še manj čudi, da je sodeloval z Davidom Grubbsem, ki je v zasedbi Gastr Del Sol skupaj z Jimom O'Rourkeom prečil pop pesmi z izkušnjami glasbenih avantgard. Pravzaprav ga s tem umestimo v zgodnjo linijo post rocka devetdesetih let prejšnjega stoletja, v tisto linijo, ki je bila v svoji srčiki najbolj eksperimentalna vključno z zgodnjimi snovanji čikaških Tortoise. To je tudi pot, ki nam jo nakazuje Belfijev četrti samostojni avtorski album 'Wege', ki mojstrsko in skladateljsko dovršeno preko skrajno okleščene eksperimentalne zasnove kroji večplastno mehko zvenečo in vijočo glasbo. Nenazadnje je bil ena izmed pomembnih osnov zgodnjega post rocka historični glasbeni minimalizem, ki leži tudi v križišču štirih zvočnih poti oziroma skladb pričujoče plošče.
Osnovo štirih pesmi albuma 'Wege' je Belfi zasnoval na dveh umetniških rezidencah v Bruslju in na Dunaju. Tam je, navdan z inspiracijo zgodnjega dela Steva Reicha (beri: reiča) 'Pendulum Musić iz l. 1968, s tolkali, mikrofoni in zvočniki ustvaril sistem, baziran na povratni zanki, ki se tvori med mikrofoni in zvočniki. To nato Belfi uravnava in kroji preko raztezanj in sproščanj bobnarskih open, z udarjanjem in drsenjem po njih s palčkami, metlicami in drugimi predmeti ter preko modularnega sintetizatorja zvoka. S tem je ustvaril samosvoj tolkalski zvok, skozi katerega se prečijo pulz ter ritem na eni ter zven in teksture na drugi strani. Preko te podstati Belfi v kompozicijah ustvarja intriganten prostor vmesja, v katerem se ukrivlja časovno-prostorska komponenta zvoka preko redčenja in plastenja, zgostitve zvoka v času in prostoru, preko hitrega in počasnega tempa ter preko senčenja in kristalne jasnosti. To navdušujoče vmesje med teksturo in pulzom, med minimalizmom in kompleksnostjo ritma je srž celotne plošče, njej najmočnejši izrazni del, ki je ves čas jasen v svoji nejasnosti. Ta paradoks je še najbolj razviden v skladbah 'A' in 'D', zvočno najbolj okleščenih skladbah, s katerima se plošča odpira in zapira. V prvi se Belfiju na tolkalih, elektroniki pridružita še Valerio Tricoli na magnetofonskih trakovih, ki dajejo skladbi nostalgičen pridih stare elektronike, ter violinist Stefano Goveda, ki v skladbo vtre čutno, skrajno romantično melanholijo. V skladbi 'D' Belfi ustvari razprt, ohlapen pulz, na katerega njegov nizozemski kolega Machinefabrik polaga zveneče večplastne kitarske podaljšane akorde. V obeh skladbah se razpira to vmesje, prehajanje iz občutja mirovanja, statičnosti v gosto aktivnost zvočnih drobcev, šumov ter prečenih ritmov, čez katere se raztezajo čutne in krhke, počasne melodije. Skoznje se še dodatno brišejo meje med aktivnostjo in mirovanjem. To se izreče tudi v krajši vinjeti 'C', ki še najbolj spominja na delo kakšnih Radian v zadnjih besedah skladbe, ki pravi 'parlare … confusione … tempo'. Vse te naštete lastnosti pa se najbolj veličastno razprejo v osrednji skladbi plošče 'Wege', skladbi 'B', v kateri se Belfiju pridruži še pet glasbenikov na basu, violini, violončelu, elektroniki in akustični ter slide (beri: slajd) kitari. Ti se s svojimi melodijami vtirajo v nervozen tolkalski pulz, ki tli v ozadju pesmi in gradi napetost ravno med čutnostjo in gostoto ritma, ki se ravno skozi postopno subtilno zgoščevanje spreminja v mirovanje in stopa v ozadje. Ravno ta premeščanja so, poleg čudovitega zvena grenko sladke melanholije, ki ga je produkcijsko na ploščo ujel Giuseppe Ielasi, najmočnejša odlika plošče 'Wege', s katero je italijanski tolkalec ustvaril svojo najboljšo stvaritev doslej ...
* Luka Zagoričnik
Komentarji
komentiraj >>