Jon Fosse: Melanholija I

Z norveško literaturo, z izjemo kriminalk, se imamo slovenski bralci priložnost le redko seznaniti, še posebej v neposrednem prevodu. Konec preteklega leta pa je okus malo popravil roman Melanholija I enega najbolj priznanih sodobnih norveških pisateljev Jona Fosseja.

Naj že na začetku omenim, da roman zahteva potrpežljivega bralca. Tisti, ki imajo radi pestro dogajanje, ga bodo najbrž kmalu naveličani odložili. Pa za okus prisluhnimo nekaj vrsticam: »Sedaj sem študent slikanja in sam Hans Gude je moj učitelj. In resnično znam slikati. Morda ne znam veliko drugega, ampak slikati, to pa znam. Jaz znam slikati, večina drugih študentov pa ne zna slikati,« in tako dalje in dalje in dalje. In po prebranih 200 straneh smo še vedno tam, kjer nas je avtor pustil na začetku – v blodnjavi glavi sicer resničnega slikarja Larsa Herterviga. Le da se zgodi nekaj drugega, tudi sami se ujamemo v vrtinec njegovih blodnih misli. Fossejev trik se skriva ravno v slogovni, tudi melodični repetitivnosti, ki bralca počasi posrka vase. Pisanje, ki skuša posnemati dejanski tok misli, nam seveda v spomin prikliče modernistični tok zavesti, a je Fosse pri tem veliko bolj dosleden.

No, med Hertervigovimi blodnjami se seveda zgodi tudi kaj drugega. Roman, razdeljen na tri časovne epizode oziroma poglavja, obsega več kot stoletje, a posamezni deli ne trajajo več kot en dan. Že v prvem poglavju se znajdemo v središču dogajanja. Smo v Düsseldorfu, leta 1853, v času Larsovega študija slikarstva. Ker se zaljubi v mladoletno hčer svojih stanodajalcev, ostane brez doma, ves čas pa se, že kar mučno, spopada še s svojo labilno samopodobo in vprašanjem, ali sploh zna slikati. Drugi del se odvije dobra tri leta kasneje, ko je Lars z diagnozo melanholija že hospitaliziran v psihiatričnem zavodu. Tretji del, ki na prvi pogled prekine s prejšnjo pripovedjo, pa je postavljen v našo neposredno sedanjost, v leto 1991, in se plete okoli pisatelja Vidmeja, ki skuša napisati roman o Larsovih slikah, a se znajde v ustvarjalni krizi.

Kot smo že omenili, je Lars Hertervig resnična osebnost in danes velja za enega največjih norveških krajinarjev. Vendar Fosse ni želel zapisati njegove biografije. Čeprav je delo svojevrsten spoj fiktivnega in realnega, daje pisatelj prednost fikciji. Kar želi, je zajeti duha romantike. In to mu s popisovanjem bohemske slikarske druščine na eni in stroge protestantske etike zadrtih meščanov na drugi strani tudi odlično uspeva. Predvsem pa je v duhu časa Larsovo pojmovanje sebe kot umetnika – vidca. Na nekem mestu pravi: »Jaz znam slikati, ker znam gledati, vse vidim in vidim tisto, česar drugi ne vidijo.«

Kljub vsemu ne gre le za videnje, ampak tudi za skrajno iskanje popolne svetlobe, ki je hkrati utelešenje popolne Lepote in ki jo Lars želi zajeti v svojih slikah. Pa čeprav ga nazadnje ravno to privede v norost. Iskanje Lepote je tudi tisto, kar Larsovo usodo povezuje z Vidmejevo. Le da Lars svetlobo najde v sebi, medtem ko se Vidmeju ob pogledu na Larsove slike razkrije kot nekaj Božanskega, kar dodobra pretrese in zbega njegovo ateistično držo.
Oba umetnika kljub stoletju med njima v svojem ustvarjanju iščeta in se sprašujeta isto. Kako zaobjeti absolutno Lepoto in kaj to sploh je? Vprašanje, ki ostaja eno temeljnih še danes.

V Larsovih mislih se je vrtinčila Kristina.