Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ko je umrl Danton (Jernej Lorenci - Dantonova smrt; Georg Büchner) (1246 bralcev)
Ponedeljek, 30. 4. 2012
Sonja Zlobko



Slovensko mladinsko gledališče gre s sezono političnega in angažiranega gledališča počasi v sklep. April je bil namenjen premierni uprizoritvi smrti Dantona, Büchnerjevega [Bihnerjevega] padlega junaka, v režiji Jerneja Lorencija. In mislim, da ne kvasim bedastoč, če zapišem, da je bila ta res pričakovana. Lorenci s politično angažirano uprizoritvijo – to pač je pričakovanje. In ne kar s katerokoli dramo, ampak z Büchnerjevo Dantonova smrt. Če poslušalec malo pozna Lorencijev prejšnji opus, je eksplicitni politični angažma, ponujen na pladnju Mladinskega v tej sezoni, v režijah Lorencija odsoten. Medtem ko mu izbira dotičnega dramskega teksta pristaja; s seciranjem skorajda patetičnih čustvenih ekspedicij antijunaka se oriše očitna režiserjeva intriga – drobovje človeške psihe. Kako se je ta ambivalentna pozicija kazala?

Büchner [Bihner] je Dantonovo smrt napisal po tistem, ko je pri dvajsetih začel svojo pot aktivizma z radikalnih glasnikom Hessenski glasnik. V njem je razglašal socialne krivice, ki izvirajo v ekonomski neenakosti med kmečkim prebivalstvom in bogatim plemstvom. Ta akcija se je končala z aretacijo vseh sodelujočih, Büchner pa je pod okriljem precej uglednega očeta odšel v varno zavetje doma in tam ostal vse do odhoda v Strasbourg. V tem vmesnem času je nastala drama, s katero je Büchner ustoličil svoj politično-revolucionarni neuspeh. Drama temelji na zgodovinskih podatkih o dogajanju v francoski revoluciji, vendar lahko slednjo beremo kot model katerekoli revolucije oziroma njenega propada.

Danton – Matija Vastl, ustanovitelj revolucionarnega tribunala, pobudnik odbora za občo blaginjo in republikanec, se je v zadnjih letih revolucije zavzemal za zmernejšo politiko in izpeljavo revolucije, je antijunak drame, ki ga usmrtijo jakobinci, na čelu katerih je Robespierre – Blaž Šef. Slednji se kaže kot Dantonov protipol, ki ga moralne tegobe duha ne tarejo kot Dantona, še več, mesto v zgodovini bo zasedel s svojo čisto vestjo in pravičnim delovanjem. Prav to, kar je Robespierrov triumf, je Dantonov poraz. V samem sržu pa je razvidno, da sta si v dejanjih zelo blizu, razlikujeta se ravno v osebnih potezah, ki ju v dramskem delu tudi razdvojijo. V sestopu revolucije jima sledijo še druge osebe, deljene v dva nasprotna si tabora.

Na parketni podlagi, ki je v ozadju segala vse do stropa in dajala optičen vtis dvorane, so oder ob strani zapolnile mize. Ostala površina je bila nezapolnjena, namenjena frontalnim in izpostavljenim prizorom. Mize so služile sprotnim in mimobežnim dogajanjem, ki antijunaka kontekstualizirajo, neposredno pa ne služijo Dantonovi zgodbi in njegovemu psihološkemu samoseciranju. V zaključku drame v ospredje prihajajo nasprotniki dantonistov in Robespierrovi privrženci, medtem ko je tabor antijunaka postavljen v ozadje, kjer provizorično visijo na kavljih. Izpraznjenost prostora učinkovito usmerja pozornost samo in zgolj na karakterje. Slednja funkcija, ki namiguje skorajda že na seciranje odnosov, in vizualizacija prostora dajeta vtis dvorane revolucionarnega tribunala, katere prostor z dogajnajem poseže tudi v kakšno drugo kontekstualizacijo.

Lorenci se je ambivalenco, ki smo jo izpostavili na začetku, odločil pokazati v nenavadnem tematskem tandemu. Izpostavljena političnost pripada pač večini dramskega dogajanja in moralnega vrednotenja, drugi sklop pa ostaja grobo poetičen in vezan na odnose med moškim in žensko, na ljubezen. A uprizoritev je milo rečeno izjemno medla. Političnost, ki v smislu avtentičnosti tako ali tako ne bi bila mogoča na odru gledališč, v dotični predstavi ostane povsem neproblematizirana. Če je režiserju predstavljalo zadrego vprašanje, ali je kakršnakoli sprememba še mogoča, bi bilo bolje samoreferencialnost gledališča preizprašati ravno v tej točki, kot pa riniti v pasaže vsem poznanih kritik današnjih zadreg in pristati v prizorih, ki aludirajo na nedeljske TV-oddaje, in kvazidokumentarnem, ko ponavljajo življenjsko faktografijo zgodovinskih oseb. Ironija pač ni zdržala vseh zadreg gledališča.

Zato se je omenjena destrukcija prevedla v povsem bizarno razumevanje dogajanja, ki pa je, bodimo iskreni, množični pojav v današnjih uprizoritvah – seksualnost, ki včasih črpa iz primordialno animaličnega. Moški in ženska si stojita nasproti kot dve ujedi, a ženska mora imeti svoj protipol tudi v samem bistvu ženskosti. Ta se vedno formira samo na ravni svetnice in kurbe oz. matere in ljubimke. Pri tem je v vsakem primeru ženska tista, ki je referenciirana kot seksualni objekt za zadovoljitev patoloških potreb moškega. Gledališče torej bazira v nekakšnih strukturalističnih dualizmih, v katerih je največ očitnosti, a najmanj povednosti. Moški je močan protipol, kralj, voditelj, ženska je pač nasprotje temu. Po principu jaz Tarzan, ti Jane. In zdi se, da bi bilo to v predstavi dobro prestopiti. Pa četudi je politika samo jebanje.

Žal v predstavi ni videla ničesar drugega Sonja Zlobko.



Komentarji
komentiraj >>