Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Predstava zaradi koncepta odpade zaradi koncepta odpade (710 bralcev)
Torek, 1. 5. 2012
Pia



Kako si lahko osmislimo dogodek, ki se odvije, brez da bi se zgodil, oziroma se odvije ravno tako, da se ne zgodi? Za predstavo Predstava zaradi koncepta odpade ne bi mogli trditi, da se ni zgodila, zgodil se je namreč nič. Kaj torej z njim?


Kako si lahko osmislimo dogodek, ki se odvije ne da bi se zgodil oziroma se odvije ravno tako, da se ne zgodi? Ravno to je bila situacija predstave Predstava zaradi koncepta odpade. V detajle inscenirana predpriprava dogodka, ki je vključevala povsem korektno izvedeno tiskovno konferenco, zgledno distribuiran promo material in fotografije za objavo, je pravzaprav že bila dobršen del dogodka samega. Kdor je namreč na dan premiere, 27. aprila, prišel k Cekinovem gradu, ga je tam čakal zgolj nalepljen listek, na katerem je pisalo: Predstava zaradi koncepta odpade.

Morda gre zgolj za zakasnelo prvoaprilsko ali pa morebiti prvomajsko šalo. A to gesto lahko beremo tudi strogo v okviru konceptualne umetnosti; k takemu branju nas nenazadnje navaja naslov predstave, ki nam pojasnjuje, da je koncept tisti, zaradi katerega predstave ne bo, hkrati pa je koncept ravno to, da predstave ne bo. Tudi nič sam je nenazadnje možno reprezentirati, če ne drugače, z lingvističnimi sredstvi. Umetnost že dolgo dela lastno iluzijo vidno.

Spomnimo se samo dela Josepha Koshuta »Nothing. Art as idea as idea« iz leta 1967, ko je umetnik razstavil povečano slovarsko geslo angleške besede »Nothing«, belo na črnem. Spomnimo pa se lahko celo na radikalizacijo tega momenta, ko je bila iz »umetnosti kot ideje« deklarativno in paradoksno izključena celo ideja. John Baldessari istega leta kot Kosuth svoj Nič razstavi sledeče besedilo: »Everything is purged from this painting but art. No ideas have entered this painting.«

Ker pa pri predstavi Predstava zaradi koncepta odpade ne gre za galerijsko delo, ampak gledališko predstavo, ga je morebiti potrebno brati v njegovi dogodkovnosti. Paradoksalno je, da nas je kar nekaj gledalcev na dogodek, kljub naslovu, ki indicira »nedogajanje«, na zbirno mesto vendarle prišlo. Bodisi smo vseeno pričakovali nekakšno dogajanje, saj je napovedati nedogajanje zares že perverzno, bodisi smo si želeli ta nič ogledati na lastne oči. Vede ali nevede smo tako po načelu »umetnosti kot življenja« v reakciji na izobešen stavek v praksi preprostega primera interaktivnosti gledališki dogodek postali sami. Vprašanje je le, kdo je tu akter in kdo gleda. Najavljenih akterjev, Jake Andreja Vojevca, Simone Hamer, Maje Kalafatić ter Vita Weissa, ni bilo na spregled. Uprizarjali so torej svojo odsotnost. Mi pa smo vendarle kar čakali tam, cele pol ure klepetali, komentirali, se posmihali, zbrani z raznih vetrov. To se brez predstave ne bi zgodilo, torej ni res, da se ni nič zgodilo. Zgodil se je nič.

Ta nič lahko beremo kot dodatek k tiskovni konferenci, ki je bila pravzaprav tista prava predstava, nastala v stilu Generique, ki se je v imaginaciji ustvarjalcev in prisotnih novinarjev spletla med predstavitvijo samo. Lahko, da je bila novinarska konferenca celo plod natančne režije. Obstaja pa celo tretja možnost, da se nenazadnje izjave, podane s strani akterjev, saj so bile vendarle zelo splošne narave, pravzaprav skladajo s samo izvedbo tega niča.

Ustvarjalci so na tiskovni konferenci povedali, da jih je zanimala političnost v umetnosti: kako in ali je možno danes z umetnostjo kaj spremeniti. Zato poskusimo brati njihovo gesto niča kot politično gesto. Nič, ki se zgodi, ne pomeni nujno, da političnost v umetnosti ni mogoča. Pomeni pa, da je problematično naše prelaganje odgovornosti na umetnost, ki naj bi nam servirala vprašanja in odgovore, »potem pa gremo vsi domov zadovoljni na večerjo,« kakor je na konferenci dejal Vojevec. Ko se umetnost tej svoji blažilni vlogi v predstavi Predstava zaradi koncepta odpade namerno odpove in zato odpade, so gledalci prepuščeni samim sebi. Kaj pa sedaj?

Predstavo lahko beremo tudi kot svojevrsten odziv na trenutno domačo kulturno-politično situacijo. Ob vsesplošnem zategovanju pasov na področju, ukinjanju avtorskih pogodb, obetajoči se uvedbi zelo arbitrarnih kriterijev za samozaposlene, bo marsikatera predstava bržkone ostala nerealizirana. Ta akt je bil tokrat uprizorjen, morda pa vseeno ni odveč povedati, da za to uprizoritev ni bilo porabljenih nič proračunskih sredstev. Zavod TU, zavod za tranzicijsko umetnost, namreč ni uraden zavod in producent, ampak zavod v nastajanju.

Zanimivo je, da je predstava, ki se je zgodila zgolj s tem, da je ni bilo, proizvedla pravzaprav ogromno tem za glodanje. S povzročitvijo zastoja v obstoječih načinih produkcije je marsikaj odprla. Četudi je bil nek manko komunikacije, ki na kulturnem prizorišču vlada, na nek način insceniran, je bila začuda ustvarjena tudi precej dialoška situacija, ki je delegirala skupino ljudi, da so na sončen dan prišli v park in se pogovarjali, kar nedvomno ni povsem nepotentna situacija.

Del predstave Predstava zaradi koncepta odpade je bila Tu-di Pia.



Komentarji
komentiraj >>