Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Dorota Masłowska: Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo (741 bralcev)
Petek, 4. 5. 2012
Petra Meterc



O neobstoječi vojni, drogah, poljskem in trashu.


Roman Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo je ob izdaji leta 2002 na Poljskem povzročil pravo histerijo. Prvič zato, ker je zadevo spisalo takrat devetnajstletno dekle po maturi, drugič pa, ker je knjiga nepričakovano prejela prestižno poljsko literarno nagrado. Zadeva je postala bestseller, Dorota Masłowska pa se je takrat znašla v središču medijske pozornosti.

Kritiki so se razdelili. Poljski pesnik Marcin Świetlicki je zapisal, da je bilo vredno več kot 40 let čakati na ta roman, obenem pa ga je označil za kos rahlo pokvarjenega mesa. Bolje pravzaprav romana ne bi mogel opisati, vendar pa je prav ta značilnost dela mnogim šla tudi v nos. Roman opisuje prigode Silnega in petih deklet, ki se izmenično pojavljajo v njegovem življenju. Silni je poosebljen trash – speed vleče kot za šalo, v vmesnem času pa konzumira velike količine fastfooda in pohaja po mestu. Ekscesni pripetljaji, katerih večji del se dogaja v postelji, pogosto prehajajo meje resničnega in vstopajo v fantastičen, izkrivljen svet, ki spominja na poetiko sanj – v tem primeru pa, pravzaprav, halucinacij na speedu. Vsaka posnifana črtica v knjigi tako predstavlja nov pobeg v fantastično.

V romanu ima poseben status jezik – Masłowska je sleng poljskih blokovskih naselij prepletla z vzvišenim jezikom, s čimer je ustvarila umeten jezik, nekakšno osebno stilizacijo, čemur se je v slovenskem prevodu približala tudi prevajalka. Preklinjanje, vulgarizmi in pogovorne enote se tako mešajo s poetičnostjo, vse skupaj pa je nasičeno z medbesedilnostjo. Neštete aluzije se obračajo k poljskim postkomunistično-predevropskim realijam pa tudi k poljski literarni zgodovini in zgodovini nasploh.

Naslovna vojna je pravzaprav vojna duha in namiguje predvsem na poljski nacionalizem v odnosu do Rusov. In če so mnogi zapisali, da je knjiga nekakšna nadrealistična alegorija poljske narodne identitete, temu ni v celoti tako. Roman se sicer dotika nekaterih družbeno-političnih vprašanj, vendar vse skupaj na čase deluje preveč umetno, na koncu knjige pa se celo zdi, da se avtorica začenja pojasnjevati. Že sama stilizacija jezika spremeni antijunaka Silnega v nekoga, ki v nedogled razglablja o banalnostih, vendar njegovo besedičenje prehaja v nekakšno metafizično banalijo, v eksistencialno refleksijo sicer bolj ali manj praznega osebka. Tudi medbesedilnost namiguje na izobraženega junaka, pa čeprav ta po vseh ostalih kriterij to ni. Zatorej lahko trdimo, da je svet, ki ga je Masłowska ustvarila, prav tako umeten, kot je umeten jezik romana. Če se nam prej zdi drugače, se nam, ko se avtorica sama kot oseba pojavi v zadnjem delu knjige, zazdi, da je povezala svoj lasten svet mlade izobraženke srednjega sloja z marginalnim, s katerim pa ima v resnici zelo malo skupnega.

Slovenskemu bralcu knjiga zaradi nepoznavanja poljskih realij verjetno prinaša manj kot poljskemu, v spomin pa se zagotovo vpiše predvsem zaradi ekscesov in pobegov v fantastično ali metafizično. Zdi se, da je avtorica roman prenasičila z vsem, kar ji je v času pred maturo, ko je stvar spisala, hodilo po glavi. Prav ta prenasičenost pa spominja na pretirano konsumpcijo, s katero imamo opraviti v knjigi, in morda je Masłowska prav to dvojnost želela tudi doseči. Molj sicer tokrat v sodbi ostaja zadržan. Meni pa, da je že zaradi odmevnosti, ki bi jo lahko v Sloveniji primerjali z Vojnovićevimi Čefurji, knjigo vredno vzeti v roke. Pa četudi po branju morda ne bomo tako zelo navdušeni.

Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo je bila v prevodu Tatjane Jamnik izdana pri založbi Modrijan. Brala je Petra.



Komentarji
komentiraj >>