Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BAHRAJN - talec geostrategije in zrcalo v prihodnost (890 bralcev)
Torek, 8. 5. 2012
Luka P.



Na izoliranem arhipelagu 33 otokov v perzijskem zalivu, bogatem z nafto in zemeljskim plinom, biseri in številnimi rudninami, predvsem pa z izjemno geostrateško lego, se dogajajo ne le sistematične kršitve človekovih pravic, ampak se je za ohranjanje in napredovanje trenutno prevladujočega svetovnega politično-gospodarskega ustroja najmanjšo arabsko državo dobesedno vzelo za talca. Dobrodošli v Bahrajnu.

NA SLIKI: aretacija aktivistov in predsednika bahrajnskega centra za človekove pravice Nabeela Rajaba 14. februarja 2012

 

Na izoliranem arhipelagu 33 otokov v perzijskem zalivu, bogatem z nafto in zemeljskim plinom, biseri in številnimi rudninami, predvsem pa z izjemno geostrateško lego, se dogajajo ne le sistematične kršitve človekovih pravic, ampak se je za ohranjanje in napredovanje trenutno prevladujočega svetovnega politično-gospodarskega ustroja najmanjšo arabsko državo dobesedno vzelo za talca. Dobrodošli v Bahrajnu.

V Bahrajnu, kjer vse od lanskega 14. februarja poteka prodemokratična vstaja, ne drži, da se na ulicah zbira le še skupina od dolgčasa naveličanih najstnikov; prav tako ne drži, da za protesti stoji Iran, in predvsem ne drži, da si demokratičnih sprememb želi le večinska šiitska skupnost, ki v Bahrajnu sicer predstavlja kar 70 odstotkov prebivalstva. Dejstvo je in ostaja, da si sprememb pravzaprav želijo vsi bahrajnski državljani. No, vsi razen sunitske kraljeve družine Al Kalifa, ki se oblasti oklepa že vse od leta 1783, in peščice tistih, ki imajo od prijateljevanja s kraljevo družino korist. Za razumevanje širšega konteksta protestov in njihovega brutalnega zatrtja, pa je treba razložiti nekaj ključnih stvari.

Življenje v Bahrajnu bi se dalo morda najlažje razumeti, če si ga predstavljamo kot znanstveno-fantastično knjigo ali film iz prihodnosti, ki govori o končni vzpostavitvi korporativnega fašizma in totalni kontroli svobodomiselnih, ki se s tovrstno ureditvijo ne strinjajo. Kljub tej drzni tezi pojdimo po vrsti. Najbolj priljubljena razlaga izvora dogodkov v Bahrajnu je religijski konflikt na relaciji šiiti-suniti. Ni potrebno pet zajcev, da bi ugotovili, da na strani sunitov, ki v Bahrajnu predstavljajo le dobrih deset odstotkov, prevladuje strah, da v primeru strmoglavljenja režima bahrajnski šiiti prevzamejo oblast. Paranoja o šiitski vstaji se je hitro preselila v sosednjo Savdsko Arabijo, kjer šiiti predstavljajo zgolj 15 odstotkov, a so skoraj vsi iz Vzhodne province, province, v kateri je največja količina nafte v Savdski Arabiji.

Smo že bližje, a še vedno daleč. Preden gremo na »znanstveno fantastiko«, še nekaj sicer nezanemarljivih dejstev, ki pa nas od končnega cilja prej oddaljijo kot približajo. Seveda, ko govorimo o današnjih razmerah v Bahrajnu, ne moremo mimo arabsko-iranskega konflikta. Iran je največja šiitska država, za njo, gledano procentualno in ne številčno, je Bahrajn. Trenutno naprezanje zahodne ekonomsko-politične elite in sunitskih kraljevin v regiji je osredotočeno na popolno uničenje že tako oslabljenega šiitskega polmeseca, ki se vije vse od Irana do Libanona. Na poti do cilja jim stojita le še Sirija in Iran. Zadnje leto pa arhitektom tega načrta pot do cilja vse bolj križa mali in nadležni Bahrajn. Še danes namreč v Bahrajnu Perzijci predstavljajo 50 odstotkov vseh državljanov. Na podlagi teh podatkov bi morda trditev, da za protesti stoji Iran, zdržala nekaj vode. A le na prvi pogled. Kot veste, izjemno geostrateško lego Bahrajna in njihovo nafto že dlje časa izkoriščajo tudi Združene države Amerike, kamor so za obvladovanje celotne regije prestavili svoje peto ladjevje. Kako pomembno je torej za Združene države, da Bahrajn ostane takšen, kot je? Od invazije na Irak leta 2003, zaradi česar jih že sedaj boli glava, ker so strmoglavili neposlušnega sunita Sadama Huseina in oblast omogočili šiitom, ki postajajo vse glasnejši, do danes se je naftna proizvodnja v Bahrajnu močno zmanjšala, medtem ko se je poraba energije najobčutneje povečala prav leta 2003. In sicer za kar trikrat. Dejstvo je, da nismo odkrili tople vode, zakaj pretresi v tesni ameriški zaveznici niso dobrodošli, a smo dobili vsaj odgovor, da realno ni pričakovati nikakršne pomoči prodemokratičnim protestnikom v Bahrajnu s strani tako imenovanega zahoda.

A hipokrizija hegemonov z zahoda se tu šele začenja. Če je ameriška sekretarka Hillary Clinton za časa vstaj v Egiptu ali Libiji oblastem grozila s sankcijami v primeru, če bodo protestnike preganjali preko telekomunikacijskih naprav in če je v Iranu mladino dobesedno hujskala na ulice, ji kruto zatiranje bahrajnskih aktivistov ne krati spanca. Sedaj pa prehajamo na »znanstveno fantastiko«. Verjamemo, da večini beseda Mumtalakat ni znana. Gre za največjo korporacijo v Bahrajnu. Stoodstotna lastnica korporacije je bahrajnska vlada oziroma družina Al Kalifa in je tudi v celoti vodena z njene strani. Preko nje obvladuje vse vitalne dele države. Vključno z bankami, telekomunikacijskimi sistemi, naftno industrijo, ladjedelništvom, prometom in proizvodnjo prehrane.

Na podlagi teh podatkov pade naša teza o korporativnem fašizmu na plodna tla. Pretekle mesece smo namreč priče, kako težko je dobiti aktiviste in borce za človekove pravice. Preko korporacije Mumtalakat so vsak kritičen glas v državi preko blokiranja medmrežnih strani in nenehnega izklapljanja mobilnih telefonov enostavno utišali. Še več. Družina Al Kalifa na socialnih omrežjih, kot sta Facebook in Twitter, objavlja neskončno število slik protestnikov in poziva zveste sunite, da med njimi prepoznajo izdajalce, ki so se protestov udeležili.

Aktiviste, ki so preživeli zadnje leto in ki si še upajo na ulice, pa v najboljšem primeru čaka zapor. Bahrajnski pravosodni sistem pa tako ali tako služi le še za preganjanje nasprotnikov. Ker kraljeva oblast med lastnimi državljani ne najde več ljudi, ki bi bili pripravljeni tudi ubijati, za to delo najema plačance. Tako danes med represivnimi vrstami skoraj ne najdemo več Bahrajnčana.

V preteklosti se je družina Al Kalifa posluževala novačenja ljudi zavoljo pozitivnejše bilance razmerja šiiti-suniti. Zadnje čase prišleki na otok prihajajo le še zavoljo zatiranja ljudstva. Rezultat vseh priselitev je, da je danes polovica od dobrega enega milijona in dvesto tisoč živečih na otoku tujcev. Glavno mesto Manama, kjer živijo predvsem suniti in najeta delovna sila, je najboljši dokaz, kako daleč so šli v Bahrajnu. Mesto, ki je ponekod obdano z zidom in v katerega se praktično ne da več vstopiti mimo številnih kontrolnih točk in nepregledne množice do zob oboroženih milic, pa prej kot na vse drugo spominja na delovanje dobro organiziranih mafijskih združb.

Preden zaključimo, naj vam podamo še eno zanimivo povezavo. Prej omenjena korporacija Mumtalakat je poleg številnih investicij po svetu tudi solastnica koncerna McLaren. Da pa bo mera polna, je družina Al Kalifa lastnica 50 odstotkov McLaren Mercedesa, trenutno drugouvrščenega moštva formule 1. Prepletenost hegemonov z zahoda in Bahrajna je sodeč po učbenikih neoliberalizma idilična. Bahrajn pa se v svetovnem merilu še vedno uvršča v sam vrh po gospodarski rasti in svobodnem trgu.

Našo tezo o »znanstveni fantastiki« o korporativnem fašizmu brez meja smo pripeljali h koncu. Brez problema bi lahko to uvrstili med znanstveno-fantastični žanr v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes veliko težje. Vse bolj se zdi kot hitro prihajajoča realnost. Bahrajn je v vsej zgodbi dejansko le statist. Talec načrtovane geostrategije korporativnega fašizma. Ob vsem dogajanju minulih let, ki pretresa tako imenovani razviti in demokratični svet, bi se ga dalo razumeti tudi kot ogledalo prihodnosti. In tu se velja vprašati. Zrcalce, zrcalce na steni povej, kdo naslednji v igri bo tej?



Komentarji
komentiraj >>