Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
RŠ KOLUMNA - BOJ ZA SKUPNO IN DIVIDUALNO (Stojan Pelko) (681 bralcev)
Sreda, 9. 5. 2012
Jernej Kaluža



V današnji, tretji praznični kolumni gostimo Stojana Pelka, bivšega sodelavca Radia Študent. Stojan Pelko je bil in je filozof, filmski teoretik, oglaševalec, podjetnik, politik in še bi lahko naštevali. Z nami je delil svoje razmišljanje o potencialih navidezno nepotencialne prihodnosti.
POSNETEK:









TEKST:

Dovolite, da sem najprej čisto malo oseben. Svoj prvi tekst v Ekranu sem objavil po zaslugi Radia Študent. Bila je kritika Wendersovega Paris, Texasa. Videl sem ga v Beogradu na Festu, napisal kritiko za radio (spomnim se, da je nekega gledalca nemi Travis tako iritiral, da je iz dvorane zakričal; »Pa daj, progovori več jednom!«). To kritiko je slišal Silvan Furlan in me povabil na redakcijo Ekrana, takrat še v tisti čudežni ogromni sobani za Vibo, polni knjig, filmskih fotografij in starih vezanih izvodov Cahiers du cinema, Positifa in Sight&Sounda.
Tako sem po zaslugi enega teksta začel srečevati Vrdlovca, Kavčiča, Štefančiča, kasneje na jesenski filmski šoli tudi profesorje s faksa, Dolarja, Močnika, Žižka, pa hoditi na festivale v Pordenone, Pesaro, Torino, Cannes. Ko danes kdo od študentov napiše kak dober seminar, ga pošljem na Ekran – in neredko imajo avtorji najboljših seminarjev ravno za sabo že kritiško izkušnjo z Radia Študent.
Ni čas ne za nostalgijo ne za patetiko, je pa mogoče za lekcijo o tem, kako je še vedno mogoče z enim besedilom – izvirnim, prevedenim, včasih celo samo prebranim – spremeniti za začetek svoje življenje, potem pa morda še katerega drugega. Kar se skozi aktualno krizo tako jasno kristalizira, so namreč med drugim tudi nezadostnosti snovanja družbenih oblik med individualizmom in kolektivizmom. Dvakrat, trikrat sem v teoretskih tekstih priljubljenih avtorjev naletel na poskus reševanja te dileme – in zato bi jo želel v tem kratkem manifestu za prihodnost Radia Študent odpreti pred vami skupaj z njimi.

1. Deleuze si je ta vmesni prostor med individualnim in kolektivnim prizadeval označiti z izrazom dividualno: niti osamljeni posameznik niti v kolektiv utopljena množica, temveč ravno z mislijo drugih obogatena enkratnost in za subtilnost ednine občutljiva množina. Deleuze jo išče v filmu, najde pa v dialektični montaži Eisensteina, ki združuje »neznansko kolektivno refleksijo s posebnimi čustvi vsakega individua« (Podoba-gibanje, str. 126).
Ko se danes soočamo s krizo, imamo ponovno, kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, občutek, da teoretski teksti, mnenjske kolumne in lucidni intervjuji gradijo neko »kolektivno refleksijo«, v kateri se čustva posameznega nezadovoljneža ali upornice ne le prepoznajo, ampak dobijo neposredno oporo za akcijo. Zato je seveda aktualni boj za humanistiko in družboslovje, za kulturo boj za kolektivno refleksijo: za etiko, ne za estetiko.

2. Tega nas je naučil Benjamin: da ne gre estetizirati politike, ampak politizirati estetiko. Čim to storimo pa smo s polja estetskih atrakcij prestopili na polje etičnih drž, od Benjamina k Badiouju. Prav Alain Badiou nas je naučil etike resnice, resnice kot procesa zvestobe določenemu dogodku. Ustvarjalca ni pred dogodkom: šele uspešna zareza v trajanje sploh vpelje subjekta. A prav ta trenutek preseganja običajnega, moment preoblikovanja, je ključen: vgradim se v proces, da bi ga ne le radikaliziral, ampak prelomil z novim – in ravno s tem v čas vpisal trenutek večnosti. Etični imperativ, kakor ga zastavlja Badiou, je zato vse prej kot enostaven: »Naredi vse, kar je v tvoji moči, da bi vztrajalo tisto, kar je presegalo tvoje golo trajanje. Vztrajaj v prekinitvi. Zapopadi v svojem bivanju tisto, kar te je zagrabilo in te prelomilo.« Vztrajanje v tistem, kar prekinja trajanje, etična drama se torej začne šele v trenutku, ko »povežem svoje sestavine v presežek nad seboj, ki omogoča, da me prečka resnica.« Takrat po svoje obnemim nad veličino nečesa, kar sem z lastnim preoblikovanjem sicer oblikoval, a me je preseglo in preraslo, kar je zaradi enkratnega dotika singularnega seglo po univerzalnem. Od tod dalje bo šlo le še za prihodnje posledice; etiko resnice bo zanimalo le še, kako bom vztrajal pri preseganju lastnega bivanja.
Šele v tej zahtevnosti in nepopustljivosti etičnih gest, ki jim uspe prečkati dobe, se skriva njihova resnična poetika. Poetika dobesedno pride po etiki. Poetika torej ni na začetku (ne kot genialna ideja ne kot trenutek inspiracije), ampak na koncu procesa: ko se vrzel enkrat nastani, obrani in ohrani, ko nova oblika »ponarodi« in se prav zaradi svoje singularnosti univerzalizira. Zato se vsaka resnica nujno zoperstavlja klišejem, stereotipom, mnenjem: mnenja so namreč predstave brez resnice, so drobiž v obtoku, so snov za komunikacijo. Resnica pa ima opraviti s pojmi, resnica zadeva dogodek, resnica zahteva srečanje. Zato ob koncu Etike Badiou svojo etično maksimo formulira takole: »Nikdar ne pozabi tistega, kar si srečal« (str. 42). Srečanje je s tega stališča sreča, je pričetek snovanja skupnega, štart akcije.

3. Akcijsko razsežnost teh v »več kot le vsoto« seštetih posameznikov in posameznic pa nam dodatno pomaga misliti pojem multitude, kakor sta ga prepričljivo razvila Toni Negri in Michael Hardt. Razsežnosti skupnega, ki je vsebovana v njej, ravno ne moremo razumeti ne zgolj kot zasebnega ali zgolj javnega, ampak kot tisto vmesno polje, ki lahko privede do neposredne akcije, k ustvarjanju alternativnega projekta. Ali kot pravita avtorja v uvodu njune zadnje skupne knjige, Skupno: »Demokracija multitude je predstavljiva in mogoča zgolj zato, ker si vsi delimo skupno in vsi v njem sodelujemo (Skupno, str. 7).«

Kaj ima vse to opraviti z zadano temo družbene refleksije in kolektivom Radia Študent? Rekel bi, da vse. Brez kolektivne refleksije ni etičnih drž, brez etičnih drž ni poetike, brez poetike ni ne sreče ne srečanj skupnega, brez skupnega ni alternativne, emancipatorične demokracije. Kar se včasih začne s par besedami, lahko spremeni življenje. Se spomnite Redforda iz Havane, ko šepne Leni Olin: You wanna change the world? Change mine!


Komentarji
komentiraj >>