Pionir madžarske etnomuzikologije oziroma glasbene folkloristike, ki je s svojim delom odločilno vplival tudi na svoja rojaka, slavna zapisovalca ljudske glasbe in skladatelja Bčlo Bartóka in Zoltána Kodályja, je del svojih obsežnih raziskav opravil tudi na slovenskem etničnem področju. V Tíšini ali Csendlaku v Prekmurju je na voščene valje, edini snemalni tehnologiji, ki je bila tedaj na voljo, posnel 13 fragmentov ljudskih pesmi, izmed katerih smo za predstavitev v današnji oddaji izbrali štiri pripovedne pesmi: prvi dve, »Ob reki rož'ce rastejo« in »Nič lepšega na svetu ni« je zapel štiridesetletni Ferenc Džubam; drugi dve pesmi, balado Marko skače in ostanek svatovske pesmi Ludi mi pravijo pa takrat dvajsetletna Anuška Horvat. Medtem, ko so ostale tri pesmi utonile v pozabo, je balada Marko skače poznana vsakomur, razširjena pa je celo po hrvaškem kajkavskem področju. Pesem je bila po svoji funkciji nekdaj plesna, vendar jo kot tako danes izvajajo le folklorne skupine po rekonstrukciji plesa iz konca 60-tih let. Varianta pesmi, ki jo na posnetkih zapoje Anuška Horvat se nekoliko razlikuje od slovenske »šolske«, pa tudi v interpretaciji pesmi Anuška osminke močno sinkopira, kar je posledica močnih vplivov madžarske glasbe.

O obstoju posnetkov so v slovenskem Glasbeno-narodopisnem inštitutu izvedeli šele leta 1988, ko jih je nanje med gostovanjem na Drugi godbi v Ljubljani opozorila madžarska pevka Márta Sebestyčn. Do takrat so kot najstarejši posnetki slovenske ljudske glasbe veljali posnetki iz Bele krajine iz leta 1913. Originali voščeni valji, na katere je pesmi posnel Bčla Vikár, so seveda ostali v Etnografskem muzeju v Budimpešti, v Ljubljani pa hranimo njihove presnetke. Z njimi pričenjamo novo oddajo Cigule migule ali RŠ-EVO ANTOLOGIJO SLOVENSKE HARDCORE LJUDSKE GLASBE.

Peter Kus