V mislih se vrnimo nekaj mesecev nazaj, v čas, ko je naša vladajoča garnitura izvajala agresivno in gorečo kampanjo za vključitev Slovenije v zvezo NATO. Takrat so neodločnim slovenskim volivcem dopovedovali, da nas smrtno ogroža zunanji svet, jim zagotavljali, da noben slovenski dečko ne bo odposlan na vojno žarišče, in grozili, da bodo uvedli obvezni vojaški rok za ženske, če ostanemo zunaj NATA. Vse skupaj so bile podle laži!
Zares ogroženi bomo šele s pridružitvijo ubijalski Severnoatlantski zvezi, ženske bodo šle v vojsko samo, če bodo tam po lastni volji želele delati profesionalno kariero in naši vojaki ŽE odhajajo na vojna tla. In čeprav se bomo NATU pridružili šele 2. aprila, je šest vojakov že danes odletelo v Afganistan, prihodnji teden pa se jim bo pridružilo še 12 kanon-futrov iz Slovenije. Pridružili se bodo tako imenovani »misiji mednarodnih varnostnih sil«, ki ji trenutno načeluje kanadski general Rick Hiller, dejansko pa je pod okriljem zveze NATO, ki ji kljub hierarhični ureditvi poveljujejo zgolj in samo Združene države Amerike.
Naši fantje naj bi se z odhodom v Kabul podali na najzahtevnejšo vojaško aktivnost Slovenske vojske po osamosvojitvi. Tako vsaj trdijo naši generali, ki se po vstopu Slovenije v NATO nadejajo lepšega generalštaba, po možnosti zunaj slovenske države, v okviru kake junaške misije reševanja neke barbarske dežele.
Severnokorejske voditelje so obiskale interesne skupine za jedrsko orožje, ki nastaja na severnem delu korejskega polotoka. Južna Koreja, Kitajska, Japonska, Rusija in Združene države demokracije Severno Korejo skušajo prepričati, naj preneha s proizvajanjem smrtonosnega orožja. V zameno za to naj bi ZDA poskrbele za ponovno dobavo nafte Pjongjangu. Ta je bila namreč prekinjena, ko je oktobra 2002 Severna Koreja razkrila svoj tajni jedrski program. Država, ki po ameriški kategorizaciji pripada osi zla, se dobro zaveda, da je z nuklearnim orožjem varna pred veliko jedrsko silo, Ameriko. Bush ji je zagotovil, da ni na listi držav, ki jih bodo ZDA napadle, Severna Koreja pa modro zahteva varnostne garancije in odškodnino za škodo, ki jo je utrpela ob ameriških sankcijah. O vsem tem sta se severnokorejski in ameriški predstavnik skoraj tri ure pogovarjala na štiri oči in postavila rekord najdaljših pogovorov med državama od začetka severnokorejske jedrske krize.
V domovini ameriških pogajalcev je še vedno v ospredju bitka za demokratskega kandidata na jesenskih predsedniških volitvah. »Masačjusetski« senator John Kerry je po več predhodnih zmagah triumfiral tudi na včerajšnjih primarnih volitvah v zveznih državah Utah in Iowa. A Kerry tokrat ne izgublja časa s proslavljanjem, ampak se pripravlja na veliki torek 2. marca, ko bodo primarne volitve in strankarska zborovanja v 10-ih zveznih državah naenkrat. Takrat bo tudi znano, ali bo John Edwards iz Severne Karoline, Kerryjev edini resni protikandidat, ostal v tekmi ali pa bo moral opustiti vsak up na bivanje v Beli hiši.
Demokratski predsedniški favorit se v sklopu svoje predsedniške kampanje na moč trudi, da bi izpadel čim bolj razgledano in kot dober poznavalec politike eksotičnih koncev sveta. Kot odgovornega za krizo na otoški državici Haiti je poznavalsko označil Georgea Busha, češ da zaradi antipatij, ki jih goji do haitijskega predsednika, ovira pošiljanje humanitarne pomoči tej revni državi, s tem povzroča ekonomsko krizo, proti kateri so vstali uporniški Haitijci. Kerry je dodal še, da bi, če bi bil on predsednik ZDA, upornikom zagrozil z mirovnimi silami in jim dal jasno vedeti, da na ta način ne morejo priti na oblast. »Demokracija se mora na Haitiju že enkrat prijeti in prvi pogoj za to je, da demokratično izvoljeni predsednik mirno konča svoj mandat.« Tako je – prepričan, da je ameriška demokracija najboljša izmed vseh svetov – govoril potencialni kandidat za predsednika ZDA.
Uporniki na Haitiju se še vedno zavedajo, da je za hudo gospodarsko krizo in posledično revščino kriv skorumpirani haitijski predsednik Jean Aristide. Odločno so zavrnili mednarodno pobudo o mirni rešitvi spora in delitvi oblasti, ki bi intrigarskemu Aristidu omogočila ostati na položaju do izteka mandata leta 2006, uporniki pa bi dobili položaj premierja. Uporniške sile že nadzirajo večji del otoka in ne namreravajo odnehati s svojo akcijo dokler Aristid ne spoka z mesta predsednika. Ta kljub nenaklonjenosti svojih državljanov ne vztraja na svoji funkciji in telefonari različnim svetovnim voditeljem, naj mu priskočijo na pomoč. Uradno sicer prosi za policijsko opremo, vendar pa naj bi Francijo neuradno zaprosil za vojaške okrepitve.
V slovenski državi pa se je končno začela puntati najšibkejša skupina proletariata, industrialci. Danes so v znak nasprotovanja svojim nezaslišano nizkim plačam, na račun katerih si redijo trebuh industrijski kapitalisti, izvedli enourno opozorilno stavko. Na stavki naj bi sodelovalo okoli 150.000 članov sindikatov energetike, gradbeništva, kemične, nekovinske in gumarske industrije, kmetijstva in živilske industrije, kovinske in elektroindustrije, lesarstva ter tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije. Kako uspešna je bila današnja opozorilna stavka, nam je povedal vodja krovnega sindikata vseh poprej naštetih delavskih združenj – predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Dušan Semolič.
Če delodajalci ne bodo ugodili njihovim zahtevam, bodo sindikati pritiske stopnjevali in v skrajnem primeru organizirali splošno stavko vseh delavcev v industriji. Ali bo druga stran, torej kapitalistični delodajalci, ugodila njihovim zahtevam? Odgovarja podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije, Miro Sotlar.
Čeprav so delodajalci pregovorno prepričani, da delajo kar največ za dobro svojih delavcev, bi se v pogajanja o plačah industrijskega proletariata morala aktivno vključiti tudi naša vlada. Ta pa se, kot smo vajeni, raje ubada s svojim letalom, njegovo preprodajo in posojo ter lizanjem riti evropskim in ameriškim veljakom.
Eno od številnih sramotnih dejanj naših oblastnikov, ki so bolj ali manj eni in isti že vse od osamosvojitvenih dni, je izbris neslovenskih državljanov iz registra prebivalcev Republike Slovenije. Zdaj naj bi mineštro, ki so jo zakuhali, reševali slovenski volivci. Četrtega aprila bo naša vlada organizirala javno metanje davkoplačevalskega denarja skozi okno: zakonodajni referendumom o tehničnem zakonu o izbrisanih. Jutri bodo začeli teči roki za opravila, ki so potrebna za njegovo izvedbo. Državni zbor je namreč pred dvema tednoma s spremembami odloka o razpisu referenduma za dan, s katerim začnejo teči roki referendumskih opravil, določil 26. februar. Prav ironično je to prav datum, ko bo preteklo natanko 12 let od krivičnega izbrisa več kot 18 tisoč oseb iz registra prebivalcev s stalnim prebivališčem.
Volivke in volivci bodo odločali o zakonu, s katerim naj bi država približno 4000 izbrisanim simbolno popravila krivice in povrnila stalno prebivališče za čas, ko jim je bil ta status neupravičeno odvzet. Z omenjenim zakonom naj bi se torej izvršila osma točka odločbe ustavnega sodišča iz aprila lani, ki predvideva povrnitev statusa stalnega bivališča tistim izbrisanim, ki so si svoj status že uredili. Pri tem pa se postavlja vprašanje smiselnosti referendumskega odločanja, saj je ustavno sodišče v omenjeni odločbi notranjemu ministrstvu naložilo, da mora dopolnilne odločbe izbrisanim izdati po uradni dolžnosti. O pereči problematiki izbrisanih, ki zaradi načrtnega dejanja pismene likvidacije s strani oblastnikov še danes nosijo hude posledice, so sinoči debatirali v Menzi pri koritu na Metelkovi. Osrednji debatorji so bili predstavniki »Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije«, skupina »Izbrisani multituda«, član Afriškega centra, Rastko Močnik, aktivist Aguascalientesa, nekaj aktivistov združenj Dost je! in »Političnega laboratorija«. Več o poteku sinočnje javne tribune je povedala aktivistka Dostje, Ajgul.
Še ene ogrožene skupine v Sloveniji so se dotaknili na sinočnji debati v Galeriji Škuc. Gre za narodnostne manjšine. Razpravljalci so bili: avstrijska raziskovalka in aktivistka Brigitta Busch ter predstavniki manjšinskih narodnih skupnosti v Sloveniji: Antonio Rocca, Lajoš Bence in Ilija Dimitrievski.
Manjšine, vsaj tiste »avtohtone«, imajo relativno korekten položaj v naši državi. Tako je na papirju, medtem ko v praksi pride do odstopanja od teh normativov. Direktor RTV programov za italijansko mednarodno skupnost RTV Slovenije nam je povedal, kateri so po njegovem mnenju pokazatelji, da ni vse tako, kot bi moralo biti:
Madžarska manjšina je v slabšem položaju. Najbrž tudi zato, ker ne uživa toliko podpore matične države. Madžarska ima namreč trinajst etničnih skupnosti in tri milijone zamejcev. Glavni urednik tednika Nepujšag nam je zaupal svoje izkušnje:
Kakšni so odnosi države in medijev do slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem pa nam je povedala raziskovalka Dr. Brigitta Busch:
Poleg tako imenovanih avtohtonih manjšin imamo v Sloveniji tudi neavtohtono oziroma »novo« manjšino. Gre za številčno veliko skupino državljanov, ki imajo svoje korenine v državah nekdanje skupne države. Društva teh narodov so oktobra ustanovila Koordinacijsko skupino za vsebinsko opredelitev kolektivnih pravic narodnosti v Sloveniji. Predsednik koordinacije Dr. Ilija Dimitrievski:
S prvim majem bo Slovenija vstopila v Evropsko unijo in s tem se bodo nekatere meje zabrisale, druge pa zaostrile. Ali lahko pričakujemo, da se bo položaj manjšin vseeno izboljšal? Včerajšnjo ugotovitev je povzel Dimitrievski:
Manjšine si v prihodnosti želijo več posluha s strani države in sodelovanja na vseh področjih. Upajmo, da bodo slovenska javnost, politiki in konec koncev tudi mediji končno dozoreli in priznali drugačnost v svoji sredini. Če se to ne bo zgodilo, bodo vse pogostejši primeri, ko se Madžar ne bo upal deklarirati za Madžara, ali ko se bo kak mlad Makedonec v Sloveniji počutil Makedonca, v Makedoniji pa Slovenca.
Za nastanek današnjega Off infa je zaslužna Eva. S problematiko manjšin se je ukvarjala Karmelina.
Komentarji
komentiraj >>