Sredi lanskega oktobra je italijanska obalna straža
odkrila manjšo ladjo z afriškimi begunci, ki so bili
po vsej verjetnosti namenjeni v Italijo. Ladjo in
njene potnike so našli, potem ko so že dva tedna brez
goriva, vode in hrane pluli v prazno. Na začetku so
živi mrtve metali v morje. Proti koncu pa peščica
preživelih ni imela niti toliko moči več, da bi se
znebila trupel preminulih sopotnikov. Umrli in
umirajoči so skupaj delili ladijsko palubo. Eden od
italijanskih obalnih policistov je to, kar je videl,
opisal kot 'prizor iz Dantejevega Pekla'. Nobeden izmed nesrečnih beguncev na koncu ni preživel tragedije.
Italijanske oblasti predpostavljajo, da so bili umrli
afriški begunci Somalijci, ki so se iz Libije preko Sredozemskega morja poskušali prebiti v Evropo. Nikoli ne bomo vedeli, ali so bežali zaradi ekonomskih, političnih ali ekoloških problemov. Propadle države, kakršna je Somalija, ponavadi povzročajo vse tri. Vemo pa, da v Somaliji poleg vseh gospodarskih in političnih težav vlada velika humanitarna katastrofa, ki je posledica ekoloških problemov v tej državi.
Ko govorimo o beguncih, največkrat pomislimo na vojne, revščino in politične krize, ki ljudi silijo v migracije. Toda vedno bolj jasno postaja, da vse več ljudi zapušča svoje domove zaradi naglih klimatskih sprememb, ki jih povzročata brezobzirno uničevanje planeta Zemlja in nevestna poraba naravnih virov, za kar so odgovorne predvsem razvite države.
Vsekakor ekološki begunci niso nov pojav. Primere poznamo iz polpretekle zgodovine. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je zaradi sušnega obdobja, ki je prizadelo jugo-zahod ZDA, svoje domove zapustilo blizu tri milijone ljudi, ki so se potem nastanili predvsem v Kaliforniji. Toda danes so stvari mnogo resnejše,saj zaradi segrevanja ozračja naš planet drsi v
permanentno sušno dobo. Če so ugotovitve znanstvenikov pravilne, potem človeštvo v bližnji prihodnosti čakajo mega-migracije, ki bi lahko privedle do katastrof apokaliptičnih razsežnosti.
Vsak dan od 400 do 600 Mehičanov zapusti svoje domove
na podeželju, ker izsušena zemlja ni več primerna za
obdelavo. Večina jih konča v kartonastih getih mehiških velemest, medtem ko ostali poskušajo pobegniti v ZDA. Številni umrejo v arizonski puščavi. Drugi val ekoloških beguncev, ki že leta oblegajo ZDA, prihaja iz Haitija, kjer naravna vegetacija naglo izginja, medtem ko tropski dež izpira rodovitno zemljo in jo odlaga v morje. Tudi številni ljudje končajo v morju, še preden jim uspe doseči Florido.
Strokovnjaki opozarjajo, da bomo v bližnji prihodnosti
priče postopnim evakuacijam celotnih regij in velemest. Najbolj preroški primer je glavno mesto Jemna, Sana, kjer nivo pitne vode pade za 6 metrov na leto. Svetovna Banka predvideva, da bodo leta 2010 pipe v jemenski Sani le še votlo odmevale. Ljudje bodo prisiljeni uvažati vodo ali pa bodo mesto prisiljeni zapustiti.
Drugi tak primer je pakistansko mesto Quetta, ki je
bilo zasnovano za 50.000 prebivalcev, sedaj pa tam prebiva milijon ljudi, odvisnih od dva tisoč vodnjakov. Tudi Quetta ima vode le še za to desetletje. Neka pakistanska študija ugotavlja, da bo Quetta čez deset let mrtvo mesto.
Ekološki begunci bodo značilni predvsem za tiste predele sveta, kjer viri pitne vode ne bodo več zadostili potreb hitro naraščajoče človeške populacije. Prihodnost je pravzaprav že za vogalom. Ljudje so že zapustili številne vasi na severo-vzhodu Indije, potem ko so presahnili še zadnji vodnjaki. Puščave se širijo s smrtonosno hitrostjo. Puščava Gobi, na primer, se vsako leto poveča za 10.400 kvadratnih kilometrov. Ljudje zapuščajo vasi in mesta, v katerih so njihovi predniki živeli tisočletja.
Situacija je alarmantna tudi na vzhodu Irana, kjer je zapuščenih vasi že nekaj tisoč. V provinci Balukistan je pesek prekril že 124 vasi. Na enako sliko naletimo v Nigeriji, kjer širjenje puščav predstavlja največji državni ekološki problem.
Prebivalstvo se čedalje bolj stiska na obmorskem predelu države, vendar je tudi njihova prihodnost negotova.
Skupina mednarodnih znanstvenikov je leta 2001 objavila poročilo, v katerem so zapisali, da bo morska gladina v tem stoletju narasla za en meter. Toda danes vemo, da se arktični led topi mnogo hitreje in novi izračuni pričajo, da bi se morska gladina utegnila dvigniti za več metrov. A že en meter bi zadoščal, da bi bilo poplavljenih pol riževih polj v Bangladešu, kar bi posledično privedlo do 40 milijonov beguncev. Ogrožene so tudi Kitajska, Indija, Indonezija, Pakistan, Filipini, Južna Koreja, Tajska in Vietnam. Dvig morske gladine bo v teh državah povzročil kaos, iz katerega bo bežalo na stotine milijonov ljudi.
Medtem ko morski tokovi na obale Francije in Italije naplavljajo trupla afriških beguncev, se v zasanjani Evropi temna prihodnost zdi še zelo oddaljena in morebiti celo malo verjetna. Razsipništvo razvitih držav bo naš planet prej ali slej privedlo do ekološkega zloma. Celo Pentagon priznava, da bi do tega znalo priti že leta 2020. In ko se bo to zgodilo,
nas ne bo obvaroval noben šengenski zid ali proti-balistični sistem. Našo prihodnost bodo, vse tako kaže, zaznamovale vojne za nadzor nad pitno vodo. In čisto mogoče je, da se bo uresničila Einsteinova napoved, ki gre nekako takole: 'Ne vem, s kakšnim orožjem se bomo borili v tretji svetovni vojni, toda v četrti se bomo spet borili s kamenjem in palicami.'
Komentar je spisal Erik. V pomoč mu je bil raziskovalni članek, ki ga je nedavno objavil inštitut Policy Earth.
Komentarji
komentiraj >>