Svet od blizu:Takoimenovano makro fotografiranje, včasih se uporablja tudi izraz mikro fotografiranje (odvisno od tega ali je govora o načinu slikanja ali o tem, kar je slikano), ali po naše bližinsko fotografiranje, bi lahko obravnavali glede na dva kriterija delitve. Prvi ima za merilo povečavo. Za pravo makro fotografijo naj bi veljalo vse, kar je slikano od povečave 1:1 naprej. 1:1 v tem primeru pomeni velikost objekta na filmu in v resnici, in je tu, kot pove logika, enaka. Z drugimi besedami je prava makro fotografija tista, na kateri je žuželka, ki jo slikamo, na negativu velika vsaj toliko, kot v resnici. Drugi kriterij delitve ima opraviti z živahnostjo izbranega motiva. Ločuje žive in nežive objekte. Pri tem naj povemo, da je slikanje živih stvari (npr. mravljic) dosti bolj dinamično, naporno in ponavadi tudi dražje, kot slikanje neživih stvari. Slikanje slednjih pa nasprotno nudi precej več kreativnosti pri opremi, ki jo uporabljamo, saj nismo omejeni s časom (vsaj ne do te mere, kot pri živih stvareh), poleg tega pa nudi tudi več možnosti uporabe črno-belih filmov.
Opremo, ki se običajno uporablja za makro fotografijo, bi prav tako lahko razdelili v dve skupini. V prvo skupino sodi vse kar je povezano z objektivi, v drugo pa vse kar nam olajša (ali sploh omogoča) fotografiranje.
Pri prvi je najcenejša možnost uporaba predleč (to so nekakšne lupe, ki jih pritrdimo na objektiv podobno kot filtre). Cene predleč se začnejo že od nekaj tisoč tolarjev naprej, a je ponavadi potrebno za kvalitetne odšteti tudi nekaj desetkrat več denarja. Glavna pomanjkljivost predleč je njihovo popačenje (ponavadi je slika ostra le v sredini) in količina svetlobe, ki jo poberejo.
Zelo razširjena je tudi uporaba vmesnih obročkov (obročki, ki jih namestimo med ohišje fotoaparata in objektiv). Prednost teh je, da so brez stekla in zato ne pačijo slike. Poleg tega je moč tudi precej preprosto regulirati velikost povečave – z dodajanjem in odvzemanjem obročkov. Toda tudi te zahtevajo svoj delež svetlobe.
Tretja stvar, ki jo lahko naredimo, da bi bile fotografije bolj makro, je to, da preprosto obrnemo objektiv. Za to obstajajo kupljivi pripravki, veliko ljudi pa se odloča tudi za domačo izdelavo (ponavadi skupaj zlepijo dva nastavka za filtre). Povečava pri tem načinu je velika, vendar je velika tudi poraba svetlobe, tako da se za slikanje živih objektov praktično ne uporablja.
Pri naštetih možnostih prikrojevanja objektivov za makro rabo je dodaten problem tudi ta, da venomer izgubimo neskončnost (pravzaprav izgubimo možnost ostrenja v neskončnosti), kar pomeni, da je delovno območje omejeno le na majhen del sveta okoli nas (običajno je to nekaj metrov). Temu se izognemo z uporabo makro objektivov (tistih pravih in ne tistih, ki so povsem običajni, le da imajo dodatno makro funkcijo). Poleg tega da ohranjajo neskončnost, imajo makro objektivi tudi druge prednosti. Ena je prav gotovo možnost velike globinske ostrine (zapiranje zaslonke), ki je pri makro fotografiji še posebej pomembna, saj lahko že premik za nekaj milimetrov odloča o tem ali bo slika ostra ali ne. Druga pa je izrazito »ravna« perspektiva (podobno kot teleobjektivi, tudi makro objektivi dodobra sploščijo sliko in na ta način omogočijo, da objekti bolj izstopajo iz ozadja).
Med opremo, ki nam olajša makro fotografiranje, najvidnejše mesto zavzemajo bliskavice (fleši). Ti so pogosto nujno potrebni za to, da lahko fotografijo sploh posnamemo, saj si le z njihovo uporabo zagotovimo zadostno količino svetlobe. Uporabljamo lahko bliskavice, ki so narejene specifično za bližinsko fotografiranje, vendar pa so te zaradi svoje dokaj visoke cene in omejene uporabnosti zanimive predvsem za poklicne makro fotografe. V večini primerov zadostujejo tudi povsem običajne bliskavice, katerih uporabo pa je potrebno prilagoditi makro fotografiranju. Problem je namreč v tem, da je večina bliskavic premočna za fotografiranje na razdaljah manjših od pol metra. Zato je potrebno svetlobo, ki jo proizvedejo nekako omiliti. To je moč doseči z raznimi odsevniki, filtri (difuzerji), ali tako da bliskavice niso nameščene na ohišju fotoaparata, temveč kje drugje (na kablu, posebnih podaljških, ki jih pritrdimo na ohišje, …).
Med ostale koristne dodatke k makro fotografiranju sodijo razni stativi, zasloni (proti vetru (slikanje npr. cvetov na prostem je lahko, brez uporabe zaslonov, že ob lahnem vetrcu prava mora)), baterije (za dosvetljevanje žužkov, ki se skrivajo v temačni travi), ogledala (za usmerjanje svetlobe in odsevov), kolenčniki (ki preprečijo trajne poškodbe kolenskih pogačic) in še marsikaj. Odvisno od tega kakšne vrste makro fotografija nas zanima.
To je le nekaj osnovnih informacij o bližinskem fotografiranju. Večino informacij se dobi tako, da se loti fotografiranja in eksperimentiranja. Najlepše pri vsej zadevi pa je to, da poleg skrivnosti makro fotografije človek obenem odkrije tudi povsem nov svet, ali pa vsaj nove razsežnosti že znanega.
Komentarji
komentiraj >>