Ponedeljek, 8. 3. 2004
kvisnar
Radio Študent / Tolpa bumov
ponedeljek 8. marca 2004
Franz Ferdinand: S/T
(Domino Recordings, 2004)
V manj kot letu dni, odkar so podpisali svojo pogodbo z Domino Recordings, in komaj dve leti potem, odkar so nastali, so Franz Ferdinand postali eden najbolj vročih izvoznih artiklov britanske neodvisne glasbene scene: z vsaj enim velikim hitom, singlom »Take me out«, ki se nenehno predvaja na MTV in britanskih radio postajah in ki je na lestvicah z lahkoto pometel s konkurenco, zagledano zgolj v komercialni uspeh, kot tudi z albumom, ki je čez noč postal absolutna uspešnica.
Franz Ferdinand so pred svojim prvencem izdali zgolj en ep, »Darts of pleasure«, in pred nekaj tedni še drugi ep, ki ga predvodi mega-hit »Take me out«. In četudi je komaj marec, je že marsikdo pripravljen staviti, da imamo pred sabo kandidata za pop-rock album leta 2004.
Privlačnost muzike tega glasgowskega kvarteta se mi zdi nesporna, predvsem zaradi enega, zdi se neizogibnega, vprašanja: kako zaboga se je zgodilo, da se prej nihče ni spomnil očitno preproste formule, kako narediti skrajno privlačno, plesno in obenem inteligentno glasbo, ki ji je bilo takorekoč usojeno, da zasede najvišja mesta pop-lestvic, da čez noč postane železni repertoar indie-plesišč, ter si hkrati prisluži nedeljene kritiške hvalospeve?
Privlačnost glasbe Franza Ferdinanda je večplastna; dopadli se bojo tako ljubiteljem ameriškega novega vala s konca 70-ih (in skupin Television, Talking Heads, Blondie), tistim, ki so padali na angleški novi val z začetka 80-ih (The Fall, Gang of Four, Josef K.), in tistim, ki imajo radi bas linije značilne za 80-ta (predvsem igranje basa v kvintnih intervalih ali oktavah, ki bodo spomnili na Petra Hooka in New Order). Potem bodo lahko všeč vsem tistim, ki jim je blizu art-izraznost in eros kakšnega Bowieja oziroma The Roxy Music, ali pa tudi disko glasba, nesporno pa je, da se z lahkoto prikupijo ljubiteljem skupin Blur ali The Strokes. Kakšen neverjeten diapazon! In s kakšno lahkoto se Franz Ferdinand sprehodijo skozi celo to goro vplivovov in odmevov.
Praskanje po kitarskih strunah je zelo newwaveovsko, zelo gang-of-fourovsko. V »Tell her tonight« slišimo inteligentno preigravanje dveh kitar, ki spomni na dvojec Verlainea in Hella v Television ali Byrna in Harrisona v Talking Heads. Na to kitarsko medigro Kapranosa in McCarthyja se organsko navezuje tudi njuno vokalno sodelovanje. Skozi celoten album poslušamo fino, dodelano dvoglasno petje, katerega harmonije so primerljive z dvojcem Lennon/McCartney.
Niso naključne niti kratke, a dobro tempirane pavze med komadi, kar tudi kaže na namerno iskanje tekočega, plesnega ritma čez celotno trajanje albuma. Ta plesnost zgleda zelo organsko, četudi je hkrati jasno, da je zelo premišljena, sploh pa, ko zvemo, da Franz Ferdinand govorijo skromno, da so hoteli zgolj naresti tako glasbo, ob kateri bodo lahko preplesavala dekleta.
Besedila na ovitku albuma se berejo kot pesmi v prozi. Ne zgledajo ne rokersko, niti spevno, vse dokler jih ne slišimo v pesmih. Tisto, kar preseneča je spekter predstavljenih identitet. Franz Ferdinand se z lahkoto sprehodijo od mačo-strejta, do mačo-geja, ne da bi trenili z očesom, in ne da bi se kakorkoli zaguncali v tem, kar so. Skladba »Michael« je izvrsten primer, kako dobro se mačizem benda prekrije z neko homoseksualno identiteto, ne da bi pravzaprav pričakovali karkoli drugega, kot strogo strejt optiko. Ta skok je tako nepričakovan, da je lahko Anthony Thornton kljub svoji sicer odlični, izčrpni recenziji v NME ostal brez pravih tal pod nogami in začel braniti skupino, češ da ne gre za preizpraševanje lastne homoerotike, temveč 'samo' za igranje vlog. Ali žensko perspektivo. Ki pa ji jaz osebno ne verjamem, saj Kapranos jasno pove: »To sam jaz, moški / pridi in zapleši z mano, Michael«. Pravzaprav ta navezava homoerotike na diskoidne ritme niti ni naključna, če se spomnimo, kako konstantno intenzivno je bila gejevska scena navezana na disko glasbo.
Franz Ferdinand veliko gradijo na pogledu, čemur smo priče v skladbah »Michael« oziroma »Tell her tonight«. Michael je fascinanten in lep, medtem ko pleše kot - citiram v prevodu - »prekrasna plesna kurba«. V »Tell her tonight« pa se drobni momenti naključnega spogledovanja prelevijo v obojestranski rajc dveh neznancev, kjer je v pogledu želja najprej skrita, moment za tem pa tudi že razkrita, mesena, poželjiva. Z zelo preprosto pop-poetiko uspevajo FF v komad pretočiti veliko erotične napetosti, ko postane pogled nepričakovana, a dobrodošla predigra.
Naj za konec omenim še svojevrsten kuriozum, ki zadeva najbolj izpostavljeno skladbo celotnega albuma, »Take Me Out«. Le-ta je sestavljen iz dveh delov, ki sta si med sabo precej različna; prvi je na sledi The Strokes, a se zelo posrečeno, ob upočasnjevanju ritma, prelevi v diskoidno razmigavanje. Tako se je zgodilo, da je ta izrazita ne-radiofoničnost največjega hita FF našla na svojevrstno cenzuro otoških radijskih didžejev, ki bolj ali manj »režejo« skladbo in jo s fade-in-om spuščajo v eter šele na tistem mestu, ko postane lepljiva diskoidna himna.
Ni kaj, »rock is the new pop«, kot je slišati na otoku in vse dokler nam strežejo takšnole glasbo, nam lahko to dejstvo samo prija. Prvenec Franza Ferdinanda je rockerski tudi v svoji dolžini, saj bomo našteli le slabih 39 minut trajanja. Naslovi skladb so sledeči:
1. Jacqueline
2. Tell Her Tonight
3. Take Me Out
4. The Dark Of The Matinee
5. Auf Achse
6. Cheating On You
7. This Fire
8. Darts Of Pleasure
9. Michael
10. Come On Home
11. 40 Feet
Komentarji
komentiraj >> Re: Ponedeljek, 8.3., ´04, 19h: Franz Ferdinand - Franz Ferdinand (Domino Record
ferdinand [10/11/2006]
supina franz ferdinand so zaaaaakooooon
odgovori >>