RŠ RECENZIJA
sobota, 13.3.2004
KONCERTI Z RDEČIH ZOR – ŽENSKEGA ŽEPNEGA FESTIVALA (8.–12.marec 2004)
Včeraj se je zaključil peti žepni ženski festival Rdeče Zore, ki smo ga imeli priložnost spremljati na kar šestih lokacijah – štirikrat kar na domači Metelkovi, potem v Sežanski Podlagi in še v Goriški Mostovni. Del dogajanja z Metelkove – razne predstave in performanse- je spremljala že kulturna redakcija, v današnjem prispevku pa je na vrsti koncertno dogajanje. Na festivalu se je sicer zvrstilo pet koncertov, toda današnji prispevek jih bo obravnaval zgolj štiri. V ponedeljek smo imeli priložnost slišati Japonke Yumi-Yumi, v četrtek kar dva Italijanska nastopa –najprej skupine Allun, ki ji je sledila Motorama iz Rima. Za konec sta bila v petek še nastop Švicarske odtrganke Violete Beauregarde v Menzi, v Gromki pa se je predstavila slovensko-bosansko-srbska ženska ad hoc naveza A-bend, ki se ji zaradi nerodnega spleta okoliščin nismo mogli posebej posvetiti.
Skratka, na ponedeljkov sivi dan žena nas je v Menzi razpoložil dvojec v rdečem kombinaziranih Japonk, ki nastopata pod imenom Yumi Yumi. Na oder sta prišli s -pod pas spuščenimi- električnimi brenkali - kitaro in basom, v ozadju pa je ždel kičasti medo imenovan Naughty Bob, v vlogi duha iz ritem mašine. Kot je namigovala že sama pojava vseh treh, nas je v sicer kratkem nastopu v dobro voljo spravil igrivi lahko bi rekli japonski punk rock. Kajti v pozitivo usmerjeni nagajivi prehodi med gibčnim žaganjem, so spominjali na odtrgane domislice japonske proizvodnje raznih elektronskih igralnih pripomočkov, kot je na primer tamagoči – luškan, zahteven, a zabaven, ampak kdo pa ga sploh rabi. V občinstvu je nastop in pristop obeh Japonk k pank rocku sproščal sproščeno vesele odzive, eden izmed obiskovalcev pa se je celo namenil izvesti stage diving. Šlo je za prav smešen, zajebantski in tudi žestoki način interpretiranja panky rock'n'rolla, z elementi azijske tonalne lestvice in petja, ki je bilo poudarjeno še posebej v zadnjem komadu.
V četrtek, prav tako v Menzi, smo čakali na dve ženski, tokrat italijanski zasedbi: Allun in Motorama. Že drugi duo tega festivala, Allun, ki je drugače v varstvu založbe »Bar la Muerte«, raziskuje širše zvočno kot tudi vizualno območje hrupa. Vse zbrane sta nas priležnici hrupa presenetili, če lahko tako rečem, s svojevrstnim prihodom na oder. Ob težko valeči se kompoziciji skupine Neurosis v podlagi, se je z balkona v Menzi nenadoma pojavila z gas masko zamaskirana in v korzet stlačena ženska, ki se je hotela divje strgati s povodca, ki ga je držala druga polovica zasedbe. Divjo prodiranje proti odru na eni strani in uporno obvladovanje te neobrzdane in podivjane ženske na drugi, je bilo dopolnjeno z nervoznim beganjem svetlobe iz baterij, s katerimi sta bili opremljeni podivjanki. V boj pa so bili vključeni tudi obiskovalci, okoli katerih sta se zamotavali, skrivali in begali obe pojavi. Ko sta se končno prebili do odra, pa se je začela hrupa polna zmeda, ki je vseskozi spominjala na podivjani otroški vrtec. Ne ravno najbolj muzikalična polovica zasedbe, ki si je snela gas masko, je po živčnem prerivanju aktivirala glasbeno skrinjico z umirjeno melodijo, druga rasta polovica, ki mimogrede deluje v še enem italjanskem noise dvojcu OVO, pa je v roke vzela kitaro, s katero je spremljala nadaljno zvočno zmedo, ki jo je povzročala dama v opravi s poudarjeno sexualnostjo. Ta je za mizo polno raznih igrač, plastičnih glasbil, kasetarja, budilke, gospodinjskih in damskih električnih aparatov, kot je depilator, izbirala predmete z mize in z njimi ustvarjala hrup vreden dvajset tečnih in razvajenih otročajev. Na odru je v malodušni pozi spominjala na lutko iz izložbe, medtem ko je druga, recimo ji kar bolj muzikalična polovica ob brenkanju na kitaro, enkrat tudi na violino, zganjala štalo s samovoljnim igrivim petjem, ki je z lahkoto obvladovalo preskoke z otroškega čebljanja do znerviranega, hripavega petja, ki je kar precej spominjalo, vsaj kar se barve in silovitosti glasu tiče na izraelsko pevko Meiro Asher. Zanimivo hrupno in igrivo zvočno miksanje svega i svačega – vse otroške plastične krame, električnih aparatov, vseh posnetkov na kasetah, posnetih šumov in frekvenc, pa še kitare, violine in igre z glasom, je spominjalo na nedolžni otroški svet anarhije, ki občasno trči s tečnim svetom odraslih, ki se samo nekaj derejo in izgubljajo živce ob direndaju ta malih.
Po krajšem premoru, zapolnjenim s feminističnim branjem in govorom neke zajčice v narekovajih, se je oder odprl za drugi duet tega večera – Motoramo. Vse je kazalo, da so razbrzdani nastavki samovoljnih otrok predstavljenih v noise performancu odrasli v samozavestne individuume, ki vedo kaj hočejo. Bejbi iz Rima v seksipilni opravi, in v postavi boben-kitara sta suvereno zažagali v teritorij retro pank rocka, ki še najbolj spominja na popularne yeah yeah yeahs. Z zanimivimi pavzami v komadih, s kričečim ženskim vokalom, s polnim ritmom bobnov, občasno noisersko kitaro in kratkimi rockerskimi sporočili, ki si jih brez problema zapomni solidno alkoholiziran poslušalec, sta vse skozi ohranjali plesno vzdušje zbranih. Skratka, orto žurka v garažni menzi, ki z nagibanjem uniona po liniji najmanjšega odpora preide v sproščeno pank-rockersko plesno razpoloženje.
Na zadnjem dnevu Rdečih Zor, me je bolj zanimal napovedan koncert mlade švicarske umetnice Violette Beauregarde, ki preseneča z elektro hard core komunikacijo. S pomočjo svojega histeričnega glasu, male mešalke in otroški casio tastaturi -za 10 eurov baje, ji uspe proizvesti izčrpajoč performance, poln tehno rafalov, in nemarnega kričanja. Poleg obvladovanja gumbov, casiovih tipk, se je mlada švicarka vlačila in plazila po odru, se zraven obupno drla in se tu in tam tudi skrila za svojo mizo. V tiste pol ure atari teenage riot vzdušja je verjetno zmatrala tako samo sebe kot tudi nekatere iz publike, toda iz lastne kože pač nima smisla siliti, tako da je tiste pol ure težkega terorja bilo kar dovolj za finalni razmislek in terapijo, ki so jo pripravile organizatorke Rdeče Zore.
Če poskusim skleniti koncertno dogajanje na tem žepnem ženskem festivalčiču, naj pač omenim, da je na splošno šlo za zelo prijetno in pozitivno družabno doživljanje iztekajočega se tedna. Ženski pristop k glasbenemu ustvarjanju, je nevihto že uveljavljenih glasbenih tokov, v teh nekaj dnevih na dušek prevetril, opilil, zdepiliral, simpatično raz-kompliciral... šablone tolikokrat moške rockerske tradicije. Čeprav bi se dalo izpostaviti tudi nekatere negativne silnice težeče k jamranju o možnostih ali kar samemu fenomenu trenutnega razpoloženja v kulturi glasbe, pa tukaj in zdaj ni pretirane potrebe po tem. Kajti sami navihani dogodki so bili kot nalašč za sproščanje in veseljačenje po vsakodnevni duha dušeči rutini. Imeli smo priložnost potapljanja na dah v posrečen izbor nastopajočih, ki so se dopolnjevali po nekem tajanstvenem ključu lastnemu ženski perspektivi rock muzike. Zato se tudi rezerviram od kritike o tem, kaj bi lahko bilo in preprosto zaključujem, da so bili nastopi tehnično kar dobro izvedeni, v ospredje pa se je na nek način itak vrivala sama ideja, samo ustvarjanje – torej ženski princip, zaradi katerega mirne volje in vesti lahko pozabimo, da je mogoče kje kaj manjkalo, da je bila katera stvar izpeljana premalo komplicirano ali surovo in podobno. S tem se od letošnjega petega ženskega žepnega festivala poslavljam, in že pozdravljam naslednjo šesto rdečo zoro Martina.
Komentarji
komentiraj >>