Glavni povod za ameriško invazijo na Afganistan oktobra 2001 je bil obračun z Osamo bin Ladnom in njegovo al Kaido, ki naj bi bila odgovorna za najhujši teroristični napad na ZDA. Osamo naj bi prijeli, ga postavili pred sodišče in nato najverjetneje še na električni stol. Ker se nič od tega ni zgodilo, je moral Bush Američanom in svetovni javnosti pokazati nekaj drugega, kar bi vsaj navidezno upravičevalo vojno. Pet tednov po padcu Talibanov je Bush ponosno razglasil: »Ženske v Afganistanu so končno svobodne!«
Osvoboditev afganistanskih žena, sponzorirana z ameriškimi bombami, je postala odlična PR kampanja. Prva dama Bele hiše, Laura Bush, je zbrane novinarje nagovorila z naslednjimi besedami: »Zaradi naših vojaških uspehov po vsem Afganistanu ženske niso več ujetnice svojih domov. Vojna proti terorizmu je tudi vojna za pravice in dostojanstvo žena.« Na naši strani Atlantika se je njenim zanesenim vzklikom pridružila tudi žena britanskega premiera, Charie Blair. Ta je v svojem govoru poudarila, da imajo afganistanske ženske pravico do izobrazbe, službe in zdravstvenega zavarovanja.
Glede na to, da od takrat ni bilo več slišati nobenih plemenitih zahtev po pravicah afganistanskih žena, bi lahko sklepali, da slednje končno uživajo mir pred šovinističnim zatiranjem in diskriminacijo. Toda mislili bi narobe. Pravzaprav zelo narobe. Vsakdanje življenje afganistanskih žena ni prav nič boljše, kot je bilo med vladanjem Talibanov.
Trenutni vladarji Afganistana imajo za seboj dolgo in brutalno zgodovino. Gre za tako imenovane svete bojevnike ali mudžahedine, ki so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja borili proti sovjetski okupaciji. ZDA so jih vojaško in finančno podpirale po načelu 'sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj'. Po umiku Sovjetov je bil Afganistan razdeljen na ozemlja klanov, ki so jim vladali vojni zločinci in verski fundamentalisti. Uvedeno je bilo kontroverzno islamsko šeriatsko pravo, ki ženske že v osnovi tretira kot manjvredna človeška bitja.
Mudžahedini so proti afganistanskim ženskam zakrivili neštete, brutalne zločine. Polivanje kisline v obraz, rezanje prsi, ugrabitve in posilstva so bili vsakdanja stvar. Ob prihodu Talibanov na oblast se je situacija samo še poslabšala. Boljša polovica Afganistana je bila povsem izključena iz aktivnega družbenega življenja. Neki visoki talibanski predstavnik je nekoč dejal: »Ženska ima dve mesti v Afganistanu – doma ob svojem možu in na pokopališču.«
Ameriška invazija je resda odstranila talibanski režim, osvobodila pa ni nikogar. Nova afganistanska vlada s predsednikom Hamidom Karzaijem na čelu nadzoruje le majhno območje okoli Kabula. Afganistan je spet razdeljen na ozemlja klanov, ki jih nadzorujejo isti vojni zločinci in verski fundamentalisti kot pred desetimi leti. Deželi še vedno vlada šeriatsko pravo in nasilje nad ženskami se nadaljuje.
Januarja letos je vrhovno sodišče, ki mu predsedujejo verski fanatiki, ženskam prepovedalo peti na televiziji. Razen v Kabulu in njegovi direktni okolici je ženskam s prepovedjo šolanja in zaposlitve onemogočeno aktivno vključevanje v družbo. Toda tudi Kabul niti slučajno ne ponuja varnega zatočišča. Veliko Kabulčank je zaradi strahu pred nasiljem še vedno ogrnjenih v pregrinjala, imenovana burke, ki so jih leta 1996 uvedli Talibani. Vsaka Afganistanka s polakiranimi nohti pa še vedno tvega, da ji bodo odsekali prste.
Padec Talibanov so na CNN-u praznovali s posnetki dekliških šol, ki naj bi jih ponovno odpirali po vsem Afganistanu. Toda CNN-u se ni zdelo vredno poročati o tem, da je Karzaijeva vlada novembra lani poročenim dekletom prepovedala obiskovanje srednje šole. Prav tako ni nobena zahodna medijska hiša poročala o tem, da so mlade ženske, pa tudi deklice, še vedno prisiljene v poroko. Najmlajša nevesta ima osem let. Mudžahedini ravno tako ugrabljajo, posiljujejo in pretepajo dekleta, ko so ta na poti v šolo. Zaradi legalizirane spolne diskriminacije je ženskam oteženo prijavljanje zločinov policiji.
Zahodni voditelji ob govorih o demokraciji v Afganistanu radi poudarijo dve stvari. Prva je Ministrstvo za ženske zadeve s sedežem v Kabulu. Toda dejstvo je, da ima to ministrstvo malo nadzora nad dejanskim dogajanjem v državi. Ministrica Habiba Surabi prihaja iz elitnih, konzervativnih krogov. Iz njenih dejanj oziroma 'ne-dejanj' je že dalj časa jasno, da se zavzema za ohranitev statusa quo.
Drugi indikator demokratizacije Afganistana pa naj bi bilo zasedanje generalne skupščine, Loye Jirge, ki je decembra glasovala o novi afganistanski ustavi. Pustimo ob strani dejstvo, da skupščino v veliki meri sestavljajo voditelji in predstavniki raznih klanov mudžahedinov. Osredotočimo se raje na demokratično izjavo predsedujočega Loyi Jirgi, gospoda Mojadeddija. Človek je izjavil: »Vsi moramo spoštovati glasove. Ženske lahko svobodno volijo moške. Moški lahko svobodno volijo ženske. Tu ne smemo razlikovati. Vendar pa mora biti ženskam jasno, da se ne smejo postavljati na isti nivo kot moški. Že Bog jim ni dal te pravice in po njegovih zakonih sta dva ženska glasova enaka enemu moškemu.«
Največji problem, na katerega opozarjajo človekoljubne organizacije, je vse višja stopnja samomorov med afganistanskimi ženskami. Tu govorimo predvsem o 'samožrtvovanju', namreč o samomoru iz protesta. Ženske se iz obupa dobesedno zažigajo na ulicah. Situacija je najhujša v zahodni provinci Herat, ki ji poveljuje stari in novi ameriški zaveznik, mudžahedin Ismael Khan. Samo v zadnjih nekaj tednih se je v Heratu zažgalo preko 50 žensk, medtem ko je sto šestdesetim poskus samožrtvovanja spodletel. Stopnja samomorov je najvišja med ženskami, ki so se vrnile iz izgnanstva, in med mladimi dekleti. Po dostopnih podatkih je najmlajša izmed njih imela 12 let.
Toliko torej o osvoboditvi afganistanskih žena, o kateri je bilo nekoč na zahodu veliko govora. Jasno vprašanje, ki si ga lahko zastavimo na koncu, je, kje za vraga sta sedaj Laura Bush in Charie Blair? In njun humanitarni feminizem, seveda. Povemo vam, kje sta. S svojima možema bojda še vedno proslavljata osvoboditev Iračanov.
Komentarji
komentiraj >>