Srečko Kosovel, drugi del
Teden dni nazaj smo v obliki prve pomoči izrazili tisto, za kar smo vedeli, da se ob 100. obletnici rojstva Srečka Kosovela v medijih in na prireditvah ne bo govorilo. Žal se nismo ušteli. Edini, ki je eksplicitno poudaril Kosovelovo zadnje leto življenja in njegov prestop k pisanju literature za delavce, je bil profesor Janez Vrečko v intervjuju za časnik Delo. Povsod drugod je bil prestop na levo v najboljšem primeru na hitro omenjeno.
Tokrat bomo predstavili Kosovela bolj celostno. Od začetkov pesnjenja dalje. A vseeno malo drugače kot zgolj z navajanjem dejstev. Ker pesnik ni tisto, za kar ga označijo literarni teoretiki po njegovi smrti, je več kot le opomba v leksikonu. Pesnik je lastna poezija in njegova poezija je on sam. Razkriva notranja občutja, misli, nestrinjanja, podporo in ljubezni. Zato bo tokratna podoba Kosovela mozaik, sestavljen iz njegovih pesmi. Njegova pesem, oziroma Moja pesem, kot jo je poimenoval, naj bo prva.
Moja pesem je eksplozija,
divja raztrganost. Disharmonija.
Moja pesem noče do vas,
ki ste po božji previdnosti, volji
mrtvi esteti, muzejski molji,
moja pesem je moj obraz.
Vsi vemo - do zdaj pa menda že! - da je bil Kosovel dolgo poznan predvsem kot pesnik Krasa. Delu svojim pesmim je pridal nadimek »Iz cikla Kras« in jih je povečini objavil celo sam, v reviji Mladika, v letu 1925 in 26. Subtilni opisi nisozgolj naključni, abstraktni pejsaži, ampak upesnjena narava, ki je s svojo tiho lepoto mirne, z rujem, brinjem in bori porasle pokrajine in vršečo burjo, sestavila motive mnogih njegovih pesmi. Pesmi s to tematiko so dvoje vrst. Prve so čutno impresivne, zelo zvočne in barvite, zdijo se kot bežne slike skladnosti med človekom in naravo. Taka je pesem Jesen:
Sladka črnina, poln je grozd,
jagode še v dežju bleščijo,
v dalji temneva borov gozd,
topoli pod hribom šumijo, šumijo.
Šumeče prihaja v vršenju lip
jesen; topole in hraste uklanja;
mi smo v vinogradu, drugi so v hramu -
vsak si po svoje otožnost odganja.
In pesem Sredi noči:
Sredi noči, ko bori vršijo,
ko se drevesa iz sanj prebudijo,
kadar gre veter čez poljé,
se prebudi moje srce.
Med mesečino se polje svetlika,
topol, jagned in trepetlika
tiho šepečejo preko poljá
z nekom od onkraj sveta.
Sobice večnosti vse so odprte,
duše naše več niso potrte,
zlati odsevi sijejo k nam,
čutiš, da nisi več sam!
Druge pa so pesmi, ki v naravo vnašajo dvom in skeptičen razkol. Podobna, predvsem motivno, je pesem Balada, ki je bolj opisna, povzema precej bolj nominalen slog. Naslov sicer asociativno napelje na temno vzdušje, epičnost, a pesmi za epično vsekakor ne moremo označiti.
Balada:
V jesenski tihi čas
prileti brinjevka
na Kras.
Na polju že nikogar več ni,
le ona
preko gmajne
leti.
In samo lovec ji sledi ...
Strel v tišino;
droben curek krvi;
brinjevka
obleži, obleži.
V ta sklop bi spadala tudi pesem Slutnja, tista "tipična", kot jo imenujejo v premnogih srednješolskih učbenikih. Ali gre v teh pesmih res za slutnjo smrti - da, to je pač očitno. Ampak ali gre za Kosovelovo lastno slutnjo? To pa je že kompleksnejše vprašanje. Seveda se je pesnik zavedal lastne smrtnosti, težko pa bi trdili, da je kakorkoli magično slutil svojo zgodnjo smrt. Resda je precej pesmi spisanih na to temo. Vendar obstajajo med njimi tudi razlike. Eno je, če govori o smrti nekaj let preden ga je res doletela. In drugače je takrat, ko je že zbolel in občutil, da zanj ni rešitve. Takrat je smrt zagotovo občutil in slutil, če hočete. Bil pa je Kosovel fant poln načrtov, vesele narave in daleč od kakšne zagrenjenosti in neznansko vedoželjen; lačen znanja, željan spoznanja in poznavanja sveta in novih ljudi je odšel študirat v Ljubljano - kjer pa se nikoli ni počutil zelo domače. Zdela se mu je, Ljubljana, siva in neprijetna, tu se ni po njegovem mnenju dogajalo nič kaj dosti. Časi so bili takrat za študenta Kosovela zato precej nemirni. Nemirna je bila njegova notranjost in nemiren je bil svet. Pesem, zelo verjetno nastala v času njegovega bivanja v Ljubljani, izpoveduje samoto in odtujenost, ima naslov Cesta samotnih:
Na oknu slonim in gledam
mehkó zibajoče se kostanje,
rahel veter se je ulovil
vanje, rahel kot sanje ...
Ah, odplavali so oblaki
v zlatem blestenju, v zlatem sijaju,
in samo jaz sem tu ostal
v tihem tem kraju.
Kakor metulji odplavali so,
še vidim belo blestenje njih kril,
sam sem ostal, sam, čisto sam.
Kam in od kod, kje mi je cilj?
Daleč, oddaljen od rojstnega kraja je preko občil sledil nacionalnim konfliktom, političnim prevratom, razmeram v povojni Evropi in socialnim napetostim. Občutek izgubljenosti in lastne nemoči se je polotil marsikaterega tedanjega intelektualca. Toda Kosovel in njegova skupina sta ga želela preseči s konkretnimi dejanji. Ni se strinjal s tedanjim meščanskim intelektom, da umetnost ne more nič spremeniti. Kosovel je verjel v to, da le-ta služi ljudem in da je povezana z družbenim delovanjem. Ob nasilni priključitvi Primorske neslovenski deželi in meja, ki je Kosovelovo domačo pokrajino kruto prestavila v drugo državo, je sprožila val razmišljanj o takšnih akcijah. Najbolj radikalna se zdi ta, ki bi opozarjala na krivice in italijansko okupacijo tako, da bi šel pred Društvo narodov, kjer bi izdajal slovensko revijo v francoskem jeziku. Vse, da bi le ne molčal.
Balada o narodu
Korenike dehte pod hladom ros,
mavrične rose bleste sredi vej,
kje je tvoja sila, kje tvoj ponos?
Narod, povej!
Vsa polja zlatijo se, bregovi rde,
nad vsemi rodovi vstaja dan,
kakšne sanje ti dušo teže?
Vstati iz sanj!
Vrnil sem se iz tujine domov
in se naslonil ob bok gozdov,
nad vsemi rodovi se dani,
vse prebuja, da zaživi,
a narod, narod, narod?
Molči.
Statično in pasivno Kosovel ni doživljal evropskih prevratov. Ob vseh akcijah in nagovorih, ki jih je organiziral, je bila tudi poezija tista, s katero je presegel zgolj patetično sočustvovanje in nestrinjanje z razmerami. Sesut svet je takrat potreboval gradnjo iz temeljev, popolno preobrazbo. Na trenutke sicer opazni temni pesimizem pa se zdi bolj kot podlaga, ki ustvari z mogočnim klicem mladega človeka, ki upa in vidi v boljšo prihodnost, neverjetno močan kontrast. Povojna družba je bila razkrinkana hipokrizije, rojevala se je vera v preporod. V pesmi je Srečko Kosovel izpostavljal oboje - padec in vzpon. Taki sta pesmi Rdeči atom (prvi del) in Godba pomladi, objavljena leta 1925 v reviji Mladina, ki jo je urejal Kosovel in si prizadeval, da bi širila prav takšne ideje v različnih oblikah.
Rdeči atom
I.
Skozi sivino trdnih razmer,
glej, ne zgreši svetle smeri
v melanholiji, v dušeči temi,
vzpni se kot ogenj preko ovir!
Plamen žareč bo presekal temo,
kakor zastava bo plapolal,
človek bo dvignil obraz od tal,
v bodočnost bo stopil z uporno nogo.
Naši napori v žrtvi in delu
bodo razgibali mrtvo telo,
in kar je strto ležalo v pepelu,
bo kakor slap vzžuborelo v nebo.
Poglej, drugovi: iz naše moči
se novo, bodoče življenje budi!
Godba pomladi
Moje srce je gnano od godbe,
ki nas čaka na rdeči obali, človek o človek, v svetli godbi
se slutnja (bodoči človek) zrcali.
Ko na otokih, na polotokih
in na celinah rdeči mostovi,
bratje iz Indije, Perzije, Afrike
bratje nam bodo, bodo drugovi.
O, izpustite v morje vse ladje!
Naj letijo vsi aeroplani!
O, naj zapojejo zlate sirene
v srce človeka: "Človek, vstani!"
V soncu blestijo se bajoneti.
Ali poglej: i ti bodo pali;
moje srce je gnano od godbe,
ki nas pričakuje na rdeči obali.
Saj res, kaj pa ... pesnikova nežnejša stran, ljubezen? Seveda vsi pesniki, res skoraj brez izjeme, pišejo tudi poezijo s tovrstno tematiko, Kosovel tudi tu ne izstopa. Govorili smo že, v prejšnji oddaji, kako nepomembna so ugibanja o njegove ljubezenskem življenju ali neživljenju. Kosovel je, tako je povedal tudi sam, na sprehodih v parku, pogledal kakšno mlado dekle, in se ji nasmehnil. Njegove pesmi o ljubezenskih čustvih so morda vendarle malce nenavadne. V njih gre prepoznati včasih že kar mistično ljubezen. Za mistiko je namreč značilno, da si zakriva čutila, da poišče v človeku notranje in bistveno. Kosovel je včasih gojil do žena okoli sebe prav poseben odnos. Fanica Obidova, domnevno njegova največja ljubezen, mu je predstavljala hkrati tudi sestro in mati. Bila je lahko vse v enem. Kot mistična podoba, za katero je dovolj že to, da je in ne gre za njeno fizično prilastitev. Nekoliko podobno je videl Dante svojo Beatrice. Tudi Kosovel je spisal pesem z naslovom Beatrice, objavljeno leta 1925 v reviji Ženski svet. Posvečena pa naj bi bila neki drugi ljubezni, Heidi Verstovškovi, ki jo je opeval že od leta 1920. Prvotni naslov pesmi je: »Še, še si lepa.«
Beatrice
Še, še si lepa in v tajnosten smeh
še so odete tvoje oči
in še te iščem po vseh poteh,
čeprav ti korak moj več ne sledi.
Še, še me vabijo tvoje oči,
ko se poltiho, mirnó nasmehljaš,
in tvoje srce resnico taji
in ti molčiš, da je ne izdaš.
Da, še si lepa, a tako si hladna,
nedojetna kot vila, ki ubeži,
da ne izda skrivnosti srca-
ali pa lovcu srce prestreli.
O takšni tajinstveni oddaljenosti govori tudi v pesmi Eros Mysticus. Vila, nasmešek, oči so motivi, ki se v tem kontekstu ponavljajo. Pojem eteričnega bitja se še bolj izrazi v Pesmi o Sanji, ki pa se konča nekoliko presenetljivo.
Pesem o Sanji
Pod mano je bil pisan prt, poln sončne pomladi, kakor
sveže mlado telo deklice, katere lepote bi se napil
kot žarkov sonca iz keliha narave, polne hrepenenja.
Sonce je obrnilo svojo lepo glavo k
meni in vsulo svoje zlato kodraste
lase name, ki sem ga čakal, ki ga
ljubim, in me pobožalo, da sem
mislil, da je pri meni ona, ki sem
jo čakal v sanjah, ko sem klical na
vroči postelji njeno ime v noč.-
Oči so se mi zaprle, a pred njimi
sem videl vijoličasto zarjo. Srce se
mi je razširilo od veselja ob tej krasoti
in oči sem moral zopet odpreti,
kakor da bi me prislili v to večerni
zefir, ki je šel mimo mene.
Tam med lasmi zlatega sonca se je vilo njeno telo,
ki je bilo vitko kakor trs v vetru, in plavalo
je z velikimi perutmi, ki so bile kakor
peruti velikega orla in so segale
skoro do zemlje. Ko je razmahnila z njimi, tedaj
je zapihal svež
veter in oči so
se nehote zaprle in moj obraz se je stisnil v
hrepenenja poln
izraz.
Ker to je bila ona.
Letela je visoko v zraku in sonce
ji je delalo pot med svojimi lasmi, ki
so jo božali kot jaz s svojo ljubeznijo.
Plavala je, plavala kot večna ptica,
ki ne pozna človeka, da hrepeni po
njen in jaz sem plakal, ker je plavala
daleč od mene. Rdeli so zlati
lasje sonca in so se pogrezali v gore.
nastajala je zelena zarja in ona se je
spremenila v krvavordeč oblak z
modrimi pasovi nad obzorjem in je
bila tam še vedno, kot bi hotela
objeti sonce tam v daljavi in je
strmela za njim. Temno je postajalo in tudi zarja je izginjala.
V bližini sem čul zvonenje železniške stražnice; vlak
je prihajal. Njegov temni dim je zatemnel zarjo in
tudi ona je izginila v težkem žveplenem vzduhu.
Ptiči so odpeli
dnevu svojo slavo,
a tedaj sem zapel jaz
in moja pesem je bila
bolj živa od njihove,
kajti pela je o ljubezni,
o življenju in o sanjah.
V daljavi se je mešal med
zvoke naše Ave Marije pretresujoč
pisk mimobežnega vlaka in ljudje, ki so se peljali
v njem, so kričali po
rešitvi, kakor da bi šel
ta vlak smrti naproti. Ti
klici so mi segali v mozeg.
Ni bilo tovarišev in sam
sem stal na hribu ter
sem plakal po soncu in njej.
Pesem o Sanji je pregledal tudi Srečkov profesor francoščine in podal kritično pripombo, da je preveč prozaična. Da v njej ni poetičnega sloga. Prvič jo je objavil Anton Ocvirk v Kosovelovem Zbranem delu leta 1974, skupaj z nekaterimi drugimi pesmimi, ki so bile do tedaj neznane. Konsi pa so popolnoma spremenili podobo o Srečku Kosovelu. Ni bil več le pesnik Krasa, temveč pesnik, ki je poznal ideje tako nemškega kot ruskega konstruktivizma in jih prenesel v svojo poetiko na svojstven način.
Kons
Truden evropski človek
strmi žalostno v zlati večer,
ki je še žalostnejši
od duše njegove.
Kras.
Civilizacija je brez srca.
Srce je brez civilizacije.
Izmučena borba.
Evakuacija duš.
Večer peče kot ogenj.
Smrt Evrope!
Usmiljenje! Usmiljenje!
Gospod profesor,
Razumete življenje?
Niso pa tu samo Konsi tisti, ki kažejo na večplastnost Kosovelovega dela. Ena od teh raznolikosti, ki so bile pozno odkrite, so tudi pesmi v prozi, ki jih je pisal v zadnjem letu svojega življenja, povezane z njegovim preobratom in željo, da literatura stopi med ljudi z velikim korakom. Menil je, da je za to bolj primerna proza kot poezija. Da je prva množicam bližja. Prebrali vam bomo dve pesmi v prozi.
Cigareta
Dan je svetal. Nad svetlim poljem so oblaki, tiho plovejo po nebu kakor snežni labodi po modrem jezeru.
Dan je bil tih. Drevesa rasejo v sonce in preko polj se razliva rahel vonj s hladnim vetrom.
Popotnik je na poti; odprl je srce, da ga je presvetlil sončni sijaj, prisluhnil je, da bi zaslutil skrivnost tišine.
Mladenič pa je zastrl okna s temnicami; jasno je (ni prejasno in pretiho?) zunaj, jasno je v njem. Ta sijaj se je razlil v ranjeno dušo. Kakor ptica, ki se je udarila ob strop, zakrvavela, padla, kakor ta ptica se je prebudila.
Kam hočeš, po kaj? Danes, glej, je razlit sijaj preko duše, sonce preko ruševin. Povej, kolikokrat si se že zmotila in iskala poti? Ali veš, da je ni in ni?
Mladenič je stopil na cesto in prižgal cigareto. Tenak, prosojen dim je vzplapolal proti nebu.
Kozmično življenje
Nekdo me je vprašal: Ali imaš dušo?
Rekel sem mu, da jo imam. Rekel sem mu, da verujem v njeno večnost in v njeno lepoto. Toda vprašal me je nadalje: Ali ima žival dušo? In odvrnil sem mu, da jo ima. A on dalje: Ali ima drevo dušo? In zopet sem mu odvrnil, da jo ima. Ujezil se je in me v jezi vprašal: Tudi kamen? In ko sem mu odvrnil, da jo ima, se je obrnil od mene.
Kako so čudni včasih ljudje! Ko jim pravim, da sta vesolje in vesoljna duša kakor nebo in morje, ki se zrcalita drug v drugem, verujejo. Ko pa jim pravim, da ima vsak pojav svoj sijaj v vesoljnem lesketanju duše, ne verjamejo, in včasih je vendar res. Da ima kamen lepšo dušo kakor ljudje.
Tako. Vse to, kar smo vam prebrali in povedali, je Srečko Kosovel. Za zaključek in v premislek še ena njegova pesem, ki ima naslov Majhen plašč.
Jaz bi rad hodil
v majhnem plašču
besed.
Ali pod tem naj se skriva
topel, svetal svet.
Kaj je bogatstvo?
Kaj je razkošje?
Zame je eno:
majhen plašč imam
in ta plašč ni nobenemu podoben.
Je tu Kosovel govoril o sebi, svoji poeziji? Presodite sami. Mi dodajamo le, da kar nam je zapusti Srečko Kosovel nikakor ni majhno, zares pa ni podobno nobenemu in ničemur drugemu.
Pisarije sta pripravili Katja K. in Petra S.
Komentarji
komentiraj >> Re: Srečko Kosovel, drugi del
karmen m. [17/06/2004]
Morda se sliši čudno, toda ko berem Kosovelove pesmi, se mi zazdi, da je v njih zajet tudi delček mene; morda pa to niti ni čudno, saj pesniki in drugi ustvarjalci verjetno želijo s svojimi deli doseči prav to. Razdajanje košček za koščkom, ki se zlije v harmonično celoto, in potem sta umetnik in publika Eno. Bolečina ob nesrečni ljubezni pa je marsikaterega mladega človeka že pripeljala na rob obupa, toda upanje ostaja. Upanje, da iz pepela vstane novo pokončno življenje.
odgovori >>