Radio Študent
Off Recenzija, torek, 30. marca
TubaTuba v ponedeljek, 29. marca v Cankarjevem domu
Naj takoj povemo – od včerajšnjega nastopa kvarteta TubaTuba smo pričakovali in si obetali več, čeprav je šlo za tiste vrste nastop, ko glasbenikom ni kaj očitati, vendar pa je umanjkala nekakršna iskra, ki bi iz simpatične, izzivalne ter občasno morda tudi rutinsko, a vseskozi kompetentno odigrane godbe ustvarila zaokroženo koncertno doživetje.
Oba tubista in vodji zasedbe, Dave Bargeron (barđeron) in Michel Godard (mišel godar), sta se izkazala kot odlična glasbenika z občutkom za skupinsko igro in za domišljene improvizacije. Oba sta vodila koncert s sproščenimi napovedmi in občasnimi humornimi domislicami, ki niso motile toka koncerta, a zdi se, kot da je ravno v toku, dinamiki koncerta iskati poglavitni razlog naši delni nezadovoljnosti.
Imamo namreč občutek, da bi z bolj razgibano razporeditivjo skladb, z več posluha za tiste skladbe, ki zvenijo v enakem razpoloženjskem ključu, glasbeniki prišli do večje kohezivnosti nastopa. Takšno kohezivnost raznovrstnosti smo tudi hvalili, ko smo nedavno pisali o novem albumu zasedbe, in če koncert primerjamo z albumom, kaj kmalu ugotovimo, da živi nastop ni dosegel posnetkov niti na ravni same zvočnosti. Če je bila ta na albumu ukrojena kot iz enega diha, smo včeraj pogrešali malo več barvitosti in jasnosti v zvoku tub, bobni Kenwooda Dennarda pa so dostikrat zveneli le kot ne ravno pomembni dodatek, okrasek, ne pa kot imanentni del kvarteta.
Je pa toliko bolj prišel do izraza fantastični italijanski harmonikar Luciano Biondini, ki – četudi z enim samim inštrumentom – v bandu opravlja več funkcij hkrati od barvanja ozadja prek lepih, virtuoznih solov do nenehnega ritmičnega podpiranja dogajanja ter nenavsezadnje nosilca melodijske razvejanosti skladb.
Zanimivo, da je band pokazal največ neposrednosti in živahnosti v bolj počasnih komadih, takih, ki so terjali večjo osredotočenost in posvečeno igranje. Recimo v na renesančnih vzorcih temelječih skladbah Passamezzo in Chiacona – slednja s sijajnim Biondinijevim uvodom, v katerem se je približal zvoku cerkvenih orgel – ter v Godard-jevi Murmure, v kateri sta tubista v roke vzela renesančni glasbili serpent in sackbut. Teh nekaj presežkov je bilo vendarle premalo, da bi nas koncert v celoti prevzel in navdušil… Res škoda, saj so posnetki in reputacija glasbenikov obetali veliko več. Tolažili se bomo s spominom na nekaj res sijajnih izvedb ter na »odkritje« izjemnega harmonikarja Luciana Biondinija, na čigar raznoliko ustvarjanje bomo v prihodnosti bolj pozorni.
Včeraj se je na Cankarjevem jazzu intubiral MarioB.
Komentarji
komentiraj >>