Torek, 10. 2. 2004
petrak
»ODA NA MANHATNSKI AVENIJI« PRIMOŽA ČUČNIKA IN GREGORJA PODLOGARJA
Knjiga Oda na manhatnski aveniji je izšla pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa, v zbirki Velika Šerpa, in je delo treh avtorjev, pesnikov Čučnika in Podlogarja in slikarja Žige Kariža. Vse, kar zaobjemajo platnice tako imenovane pesniške zbirke dveh avtorjev z bogatim slikovnim materialom (delo vizualnega umetnika Žige Kariža), ki ni dekor, ki ni ilustrativni material, temveč spregovarja zase, izreka svojo/drugo/tretjo izkušnjo dvo- ali večmesečnega bivanja v New Yorku, sestavlja eno samo odo, hvalnico na manhatnski aveniji, hvalnico velemestu, srečanju z njim, hvalnico fascinaciji in hvalnico okušanja obljubljenega, okušanja tistega, kar so si pred obiskom velemesta v glavah skreirali sami, na podlagi intertekstualnih, glasbenih, biografskih vozlišč, umetniških mrež in izkušenj življenja. Je bilo vse mar le utvara?
V tem prispevku se bom posvetila pesmim, v nedeljo, 15. 2., v »Očeh, da ne vidijo« pa lahko pričakujete pogovor z vsemi tremi avtorji in predstavitev tudi likovnega dela knjige. Odo piše en, iz treh zlit umetniški glas. Zakaj le? Čemu je eksplicitna identifikacija zastrta? Zakaj strani niso oštevilčene? Kaj se gresta Čučnik in Podlogar – zakaj ludos, zakaj poskusi prežemanja in spajanja in zlivanja dveh pesniških govoric?
Zanimivo je, da se ti dve pesniški imeni, ki sicer delujeta v podobnih krogih in sta prijatelja, mnogokrat jemlje v tandemu, čeprav si njuni poetiki sploh nista toliko blizu, kot bi pričakovali. Po prebiranju Čučnikovih Dveh zim in Ritma v rôkah ter Podlogarjevih Naselitev in Vrtoglavice zanosa ugotovimo, da ju je pero v Odi zaneslo, premaknilo iz njunih po prvih dveh zbirkah sodeč uhojenih ali prepoznavnih poteh. Oba v bolj igrive in sproščene, preproste vode, le da se zdi, če seveda prav sklepamo in razbiramo avtorstvi posameznih delov hvalnice, da se je Podlogar podal in prepustil za njega manj značilnim potem ubesedovanja, kot so nedokončane misli, zamolki, skladenski preskoki, zunanjeoblikovno poigravanje z dolžino in pomiki ter umiki verzov. Motivno pa je ostal sebi zvest zasledovalec misli ob urbani izkušnji, reflektirani še vedno prek pri vzhodnjaškoduhovno podprti modrosti.
Čučnik je opazneje nakazoval ta obrat že v Ritmu v rôkah in na nastopanjih, predvsem tudi v dvojcu z glasbenikom Tomažem Gromom, ko se svobodno poigrava s svojimi verzi in jih razbija v samostojne enote in spet z zvočnim materialom veže v neke nove povezave prav s tehniko miksanj in predhodnih nasnetkov. Da se posumiti oz. lahko bi pomislili, da je pri nekaterih zunanje- in notranjeoblikovnih elementih Čučnik vplival na Podlogarja, morda mu je nakazal možnost svobodnejšega gibanja v jeziku in pre-stavljanja pomena. Vendar to ne bi vodilo drugam kot v slepo ulico spekulacij. Nedvomno so na oba pesnika in njune poetske previse vplivali izkušnja iz tiste garsonjere v New Yorku, ki jo je za mlade umetnike priskrbel Šalamun, velemesto, stik s kulturo branih in občudovanih pesnikov, glasbenikov, potovanje, Amerika … in ogromno do tedaj (ne-/manj)poznanih verzov. Samo spomnimo, kako simbolična so bila potovanja pesnikov v Ameriko, Šalamuna, na katerega je sicer kasneje še odločilneje vplivala mehiška izkušnja, Uroša Zupana, Aleša Debeljaka in drugih.
Knjiga si lahko dovoli dvoedino avtorstvo, ker tematsko-motivno obravnava eno stvar, ker je ustvarjalno ozadje enako, ker so neposredne izkušnje zelo podobne, ker sta dva pesnika na skupnem »začasnem delu v tujini«, kot sta nekoč temu sama rekla, pisala knjigo, saj sta bila na štipendiji. In ta knjiga, četudi morda nepoenotena in povsod neenako močna in ponekod celo tudi s šibkejšimi mesti, je pomemben zapis sodelovanja, projekta, ki si je drznil kakršno koli eksperimentiranje in zato vsi raznorodni delčki (tudi izrekanja in približki haikujev) so sestavine ene ode. Ne dovolite si, da jo pozabite prebrati, knjigo, ki nosi zunanjeoblikovno različne pesmi, od kratkih, igrivih, eksperimentalnih v formi in jeziku, ponekod rimanih, do strnjenih pesmi v prozi.
Oda se začne kot »glasba sprememb«, »kot nov dan«, kjer omamljenje z alkoholom, ki ga ni moč dobiti na ulici, zamenja že pravi zanos in skorajšnji delirij, povzročen od poezije novih prijateljev, najrazličnejših pesnikov, ki jih prebirata, od glasbe, ki utripa iz hrupnega velemesta. Oba avtorja se osvobajata pravopisne norme, se prepuščata svobodi toka misli in asociacij pri slikanju mestnih pročelij, notranjega ritma visokih hiš in plesa atmosfere, ustvarjata zamolke in mesta molka z verznimi pomiki, po drugi strani pa se sladita s Pessoovo ekstazo besednega igranja. Pesnika sprehaja mesto, kot pravi eden, prav zato je tako pomembna avtobiografska izkušnja, in kruzata, raziskujeta, gledata, se ali asociativno dotikata pomoderjenih avtorjev in velikih pesniških imen ali celo delata reminiscence na imena: Snyder, Ginsberg, Pound, Miłosz, Rilke, Whitman, Frost, Stevens, O'Hara, Ashbery, Strniša, Apollinair, Kenneth Koch, Adam Wiedeman, Amiri baraka, hlebnikov, Plathova, Richeva, Dickinsonova, William Carlos Wiliams, Pierre Reverdy … in mnoge neimenovane avtorje; pesnita aludije na v knjigi sicer neimenovane avtorje in dela, Zajčevo Kepo pepela, Zupanovo Opoldne v Bredi, na ameriškega pesnika Joshuo Beckmana.
V Odi je veliko komuniciranja s pesniškimi imeni, veliko citatnih, nakazanih verzov, čeprav se pesnika nazivata, da sta preprosta človeka. Pesmi niso vzvišene, po drugi strani pa tudi nikakor niso (!) preproste, saj je za njihovo večdimenzionalno branje potrebna vsaj minimalna razgledanost po polju poezije, glasbe, kot se zapiše verz »sem um tega trenutka«. »New York ni Amerika, je Kitajska, Italija, Japonska, Poljska, Egipt in Anglija in Turčija in Nemčija … je downtown music scene, nekaj iz trobila, od koder prihajam, jazz, ki ne maram večerje v Birdlandu in otožnih not … je world music v koritu podzemne in Tonic avant ustvarjalna glasba, glasba letal, ki vzletajo, pristajajo.«
Verzi niso ravno dolgi, a se pogosto pretočijo v drug verz, ritem je pogosto zanosen, kot je zanosno vse to odkrivanje mesta, kamor kot čustveni drobci padejo trenutki osamljenosti v prepolnem mestu, spomini na prijatelje iz Slovenije, ljubezni, in kot pravita »ljubezen je zato, da se izogneš kaosu«. In vesta, da sta New York in Oda njemu bila projekt, na katerem sta delala. Izpovedovalec Ode je, kot pravi v nekih verzih, »drsalec s kapo v elegantnem zamahu, moji notranji gibi lovijo ravnotežje, rezilo sem, ki pada v led.« In kot smo na začetku zastavili, češ če je le iluzija, pesnika odgovarjata: »kar je ostalo, bodo prežvečile podgane, iluzija z resničnostjo, zdaj že skoraj verjamem, da je vse kulisa … rumenega vrta.«
Danes zvečer (10. 2. 2004) bodite ob osmih v galeriji ŠKUC, na Starem trgu 21, kjer se bo zgodila zvočno-semantična-vizualna predstavitev besedil Čučnika in Podlogarja ter Kariževih slik iz knjige Oda na manhatnski aveniji, ki je te dni izšla pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa, v zbirki Velika Šerpa. Poleg Kariževe vizualne postavitve avtorji obljubljajo tudi zvočno-semantično predstavitev, neke vrste kolaž iz dvojih posnetkov, in sicer iz posnetega hrupa ulic newyorškega velemestnega utripanja ter iz v hrupnem prostoru posnetih naglas branih njunih pesmi iz ust najrazličnejših govorcev, ki so dali pesmim različne, nove intonacije, svoje interpretacije in neknjižne izgovarjave.
Prepričajte se, če bo projektu uspel poskus, in sicer – kot so zapisali – »dialoškega preseganja mej med zvočnim, besednim in vizualnim«. Poskusi združevanja večmedijskega izražanja in upodabljanja iste ali enake izkušnje so dandanes mikavni, gotovo pa so predvsem pogumni, saj obstajajo težko zamejevana tveganja. Drugo predstavitev pa lahko ulovite 11. marca 2004 ob devetih zvečer v Kolizeju, v klubu Jazzbina.
Predvajali smo še posnetek dveh pesmi iz omenjene knjige, ki je bil narejen skoraj pred letom dni, ko sta se Podlogar in Čučnik ravno vrnila iz New Yorka in 21. marca na odprtem branju v Kudu Franceta Prešerna brala odlomke iz Ode na začasnem delu v tujini, kakor se je začasno imenovala predstavljena knjiga.
Čaj z Odo na manhatnski aveniji je grgrala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>