Pri Cankarjevi založbi so se odločili za prevod nekaterih del afriške pisateljice Ama Ata Aidoo, ki je do sedaj v slovenščini nismo imeli priložnosti brati. Kompilacijo njenih kratkih zgodb so izdali pod imenom Vse šteje. Sestavljena je iz dveh, časovno precej ločenih originalnih podlog. Prva zbirka, iz katere črpa Vse šteje, je bila pod imenom No Sweetness Here izdana davnega leta 1969. Drugi vsebinski sklop prevoda zajema zgodbe iz precej kasnejše avtoričine zbirke The Girl Who Can and Other Stories, v izvirniku izdane leta 1999. Poleg omenjenih dveh zbirk sta se v knjigi znašla tudi prevoda dveh zares nedavnih zgodb. Preseženo resničnost in Zgodbo o Brez lešnikov je Ama Ata namreč objavila šele letos.
Časovni razpon tridesetih let, ki ločuje zgodbe v knjigi Vse šteje, se jasno kaže tudi na vtisu, ki ga ta pusti na bralca. Razlika med sklopoma je tako vsebinska kot slogovna. V starejših zgodbah pisateljica mnogo pogosteje uporablja dialoško obliko pripovedi. Teme so izrazito osebne, tudi kadar imajo opraviti z zelo splošnimi vprašanji. Na trenutke so celo zelo afriške. Kakorkoli je ločevanje literature na afriško in druge nesmiselno, je vendar lahko v pomoč. V primeru zgodnejših zgodb Ama Ate je afriškost namreč celo izrazita. Način dogajanja, potek zgodbe in komunikacija med ljudmi so za naše uho, bolje rečeno oko, nekoliko težko razumljive. Skoraj bi se lahko reklo, da je Ama Ata zgodbe pisala za svoje ljudi, ne pa za kogarkoli. To samo na sebi nikakor ni moteče. Pomeni le to, da si je potrebno pri branju vzeti nekoliko več časa in distance kot običajno. Pa ne do avtorice, da ne bo pomote, ampak do sebe. Pa kaj, če človek ne razume vseh besed in postopkov, ki so v zgodbah opisani. Peró Ata Ame je dovolj tekoče, da uspe pričarati, pravzaprav vzbuditi čustva. Potrebno je le nekaj truda.
Uvod v zbirko Vse šteje je torej kar zahteven. Vsekakor se ne začne kot po maslu. K zahtevnosti, poleg omenjene lokalno orientirane zasnove zgodb, prispeva tudi dejstvo, da sta celoten zbir slovenili prevajalki, ki imata nekoliko različen stil prevajanja. To prav gotovo prida svoj del k splošnemu vtisu zmedenosti, ki spremlja začetek branja. Mogoče sem kot bralec na začetku pogrešal nekakšen uvod, okvir, ki bi me porinil v afriško–gansko sceno, v kateri se zgodbe odvijajo. Nekaj, kar bi knjigo definiralo. Gre pri delu Ata Ame za docela beletristično ustvarjanje, ali pa je pričakovati bolj znanstveno, etnološko, če želite, noto?
Odgovor na zevajočo razpetost med opisom stanja in njegovo analizo se mora zaradi pomanjkanja jasnega uvoda in do neke mere tudi sprotnih prevajalskih opomb, ki bi dodatno osvetljevale rdečo nit zgodb, roditi šele tekom branja same knjige. Vendar, če temeljiteje razmislim, to niti ni tako slabo, saj je tâko, spontano rojevanje vsebine, sistema ali česar že bodi na nek način bližje sami avtorici zgodb.
Tudi v zgodbah Ata Ame Aidoo so se stvari spremenile spontano. Če je bilo za zgodnje zgodbe rečeno, da so afriško angažirane, potem je za novejše potrebno reči, da so prav take. Pa vendar precej drugačne. Očitno je pisateljica v tridesetih letih preživela in doživela veliko stvari. Afriška angažiranost v zgodbah s preloma tisočletja, ali celo tista iz zgodb, ki so nastale letos, je precej drugačna od onih, ki so nastale globoko v dvajsetem stoletju. Po slogu in načinu izvedbe so precej bolj izpiljene in zrele. Vprašanje afriškosti je, kot rečeno, še vedno vpleteno, a obravnavano z drugačnega stališča. Ama Ata je v zadnjih treh desetletjih svojega življenja prenehala biti izključno afričanka. Hkrati seveda nikakor ni postala zgolj neafričanka. Še najbolje bi bilo reči, da je postala svetovljanka.
Vprašanja etnične pripadnosti, in konec koncev tudi religiozne, politične in celo spolne pripadnosti, so v delu Ate Ame postala drugo kolo. Kolo, ki je še vedno nujno potrebno za gladek tek pisateljičinih zgodb, ki pa se vendar umika nekakšnemu osebnostnemu krogotoku. Njene nedavne zgodbe so, bolj kot kaj drugega, pogledi posameznice na družbo. In to katerokoli, samo da je človeška.
Če bi moral poskusiti izluščiti bistvo pripovedi Ata Ame, bi se najverjetneje odločil za naslov, ki ga zbirka njenih zgodb nosi v našem prevodu. Vse šteje. Pa ne gre zato, da bi bilo vse dovolj dobro ali dovolj slabo, da bi vplivalo na usodo človeka, kaj šele cele skupnosti. Gre za to, da vse kar je, šteje. Ko mora človek narediti inventar svojega življenja, potem mora vanj všteti vse, kar o njem ve, vse česar se spominja. To je tisto, kar edino šteje.
Ob izteku tega razmisleka o sodobni afriški literaturi v pojavni obliki ene izmed njegovih najvidnejših pripadnic, torej ob delu izvorno ganske pisateljice Ata Ame Aidoo, moram poudariti še eno stvar. Njeno pisanje je izrazito žensko. Pisano je iz ženske in za njo. Sprva bi to žensko morda lahko poimenovali afriško žensko, vendar se zdi, vsaj ob branju avtoričinih najnovejših zgodb, da gre pravzaprav za žensko na sploh. Žensko kot tako, ki je vedno vpeta v svet, v katerem živi, in seveda, v kaj drugega kot svoj odnos do moškega (s katerim živi).
Prav zaradi te svoje preprostosti, prav zaradi odnosa ženske z moškim, predstavljajo zgodbe Ata Ame morda ne najbolj lahkotno in neobremenjeno, vsekakor pa precej poučno in zanimivo branje. Tako za moške, kot za ženske (si predstavljam).
Zbirko kratkih zgodb Vse šteje je za vas mulil Pavel Koltaj.
Komentarji
komentiraj >>