Bili so tujci v Afriki. Popotniki, pisatelji iz Zahoda, kolonialni gospodarji, uradniki in antropologi. Tujci, ki so v sebi čutili opisovalni pisateljski dar in ga izrabili za natančen oris tega, kar naj bi afriška celina bila. To je bila tako imenovana književnost o Afriki, ki jo je razviti svet poznal bolje, kot pa samo afriško književnost, za katero vemo, da obstaja že vsaj tri tisoč let. Književnost o Afriki se namreč za afriško književnost ni kaj dosti zanimala. Vprašanje je, če se je sploh zanimala za kaj, kar je afriško. Pozornost je bila prej ko ne, usmerjena na iskanje ruralnosti, hecnih navad, golote in neke pristne, čeprav divje, otroške naivnosti. Dogajali so se raznosvrstni kiksi: ne samo pisateljski, tudi v antropoloških poročilih, naivnih potopisih in seveda najhujši kiks, ki sta ga zgrešili evropska in ameriška politika. Takrat se je moral kot odgovor na to roditi afriški roman, ki svoj največji vzpon doživi v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, v času velikih družbenih in gospodarskih sprememb, v času osamosvojitve večine afriških držav.
Afriška književnost je stara, afriški roman pa ne. Nastal je zato, da je opozoril na neumnosti Zahoda, storjene v mislih, besedah in dejanjih, ki jih je sejal na afriških tleh in jih žal še vedno. Na neumnosti, ki so pognale celino v šit, iz katerega se sedaj vleče. Afriški roman, še posebno subsaharski, je angažiran. Na nekaj opozarja, k nečemu kliče, zato je tudi realističen in kot pravi Sonja Porle, tu ni nobenih »post-post« oznak. Opozarja na izkoriščanje zemlje in ljudi, korupcijo in porajanje elite. Toda koga svari, h komu kliče? K Zahodu ali Afričanom? Komu je namenjena tovrstna literatura? Povedano drugače: v katerem jeziku naj bo zapisana? Večina afriških jezikov ni opismenih, standardiziranih, niso bili uvedeni v šole, zaradi česar so še vedno vezani na tradicijo okolja bolj, kot pa na literarne novosti kot je roman. Potem je tu še problem založništva. To je namreč do nedavnega terjalo kolonialni jezik, saj se je knjige izdajalo povečini na evropski celini in tudi naklade so lahko višje, če je jezik razumljiv zahodnjakom. Afriški roman je še danes povečini pisan v francoskem ali angleškem jeziku, v Afriki namenjen predvsem izobraženemu prebivalstvu, družbeni eliti torej. Drugod po razvitem svetu je na načelni ravni namenjen vsem.
V Sloveniji smo bili v sedemdesetih in osemdesetih letih precej dejavni v prevajanju subsaharskih avtorjev. Velika zahvala gre zbirki Mostovi nekdanje Pomurske založbe, ki ima največ zaslug za to, da smo bili precej na tekočem. Vsaj do devetdesetih let, ko število prevodov naglo upade. Zanimivo je tudi vprašanje kanona. Kakšno mesto zavzema afriška literatura v svetovnem kanonu, kakor si ga zamišlja Slovenija. Zbirki Sto romanov in Dvajseto stoletje naj bi predstavljali tak kanon. V prvi, Sto romanov, ni niti enega predstavnika subsaharske literature, v zbirki Dvajseto stoletje pa se pojavita Chinua Achebe in Doris Lessing ter Coetzee v Modernih klasikih. Današnje stanje priča o ponovnem izboljšanju. V zadnjem mesecu so izšle štiri knjige, ki jih bomo v tem tednu predstavili v Off programu. Prvi bo spregovoril nedavno preminuli Ahmadou Kourouma s svojim zadnjim dokončanim romanom s pomenljivim naslovom, »Allah n'est pas obligé« ali »Alahu ni treba«. Mojstrsko ga je iz kolonialne francoščine prilagojene afriški govorici prevedla Katja Zakrajšek, izšel pa je pri založbi Sanje. Iz prvega naključja se je rodil založbeni projekt, ki napoveduje redno izdajanje afriške literature, ki bo zapolnilo manjkajočo vrzel nastalo v zadnjih desetletjih.
Ahmadou Kourouma, po rodu Malinke iz Slonokoščene obale, z romanom »Alahu ni treba potrjuje«, da je afriški roman zelo angažiran, da seveda ruši nekatere predstave in dokazuje, da problemi z jezikom so.
Ahmadou Kourouma potrjuje, da roman kot fikcija še ne pomeni iluzije. Ob tem pa dokazuje še to, da afriška književnost ni zgolj dokument o afriškem življenju in kulturi. Njena vsebina resda ni iluzorna, toda tu je še način. In ta je tisti, ki dela zapise literarne in postavlja delo v sklop svetovne književnosti. Roman Alahu ni treba, ne beremo s kakšno posebno dokumentarno metodo, temveč kot katerokoli drugo literaturo, ki ponuja bralski užitek, ki je pri Kouroumi še posebno verjeten, saj je njegov pisateljski način zelo zabaven. Resna tema je v ospredju: plemenske vojne v Liberiji in Sierri Leone, ki jih Kourouma predstavi v obliki »burleskne epopeje«, kot se izrazi prevajalka Katja Zakrajšek v spremni besedi.
Gre za epopejo malega Birahime, brezgrajnega fantiča, ki ga spremlja Jakuba, grigriman, ki ponuja raznovrstne vračevske usluge. Birahima mora najti svojo teto, ki je prenaglo ubežala iz vasi in pozabila malega vzeti s seboj. Starejši Jakuba je njegov sovaščan in se ponudi za spremljevalca. Pred njima je pot skozi Liberijo do Sierre Leone, kjer se vsepovsod divje bijejo plemena. S kalašnikovkami, seveda, s katerimi največ škode naredijo od haša zadeti small-soldierji, ki so zaradi substanc vztrajni kot biki, ob tem pa opravljajo čisto nečloveške naloge. Birahima se jim pridruži, tudi on postane small-soldier. Otrok, ki obrezan kliče k Alahu, z amuletom kot starim malikovalskim elementom, preveliko padalsko ali vojaško obleko, kepico haša in kalašnikovko, z malo hrane, mogoče po sreči z nekaj zlata ali diamantov v gatah in z veliko željo po streljanju. Takšen je afriški otrok sredi plemenske vojne in takšen je Birahima. Zase pravi, da zadaja bolečine hude, kot je hudo, reče Birahima, »vtakniti živo čebelo v oko, kot pravi star pregovor črnih zamorskih domorodcev«, in punce znajo biti pri tem najhujše. Zakaj je Birahima small-soldier? Ker »Alahu ni treba biti pravičen v vseh stvareh, ki jih naredi tu dol na zemlji«, pravi. Tak je naslov romana in tak je stavek, ki se pojavlja kot mantra skozi vseh 170 strani. In še je besed, ki nas spremljajo ob Birahimovi poti: »njamokodé«, ki pomeni pizdarijo, »faforo!«, kar je tič od mojega ali pa tvojega ata in »ualaj«, pri Alahu, pač. Ponavljajo se tudi pojasnjevalni stavki v oklepajih, ki razlagajo kaj določene besede pomenijo. To je element, ki opozori na jezikovne razlike. Na prepad med francoskim leporečjem in lokalnimi različicami. Ti oklepaji predrzno prekinjajo tok pripovedi in čeprav znajo biti humorni, učinkujejo kot nekakšen šum v komunikaciji med besedilom in bralcem. V tekstu so prisotni tudi v najbolj napetih trenutkih. S tem se povečata ironija in absurd, ki sta sicer ves čas tu. Tudi skozi črn humor, ki ga ne zmanjka. Vse to povzroča odtujitev, distanco, ki postavlja na realna tla, kar je značilno za afriški roman.
Kot že rečeno je Birahima na poti z nekim ciljem, da najde svojo teto. Zato sta z Jakubo stalno na poti. In ob branju se tako ponudi malo neresna ideja: primerjava z grškim epom, natančneje, z Odisejem.
Tudi ta ima cilj in na poti polno preprek.
Kot klasični grški ep, tudi Kourouma prekinja dogajanje. Sicer ne z opisi vojakov, ki se bodo bojevali in ki so močni, lepo grajeni, z nekaj življenja za seboj, temveč s pogrebnimi govori, ki jih ima Birahima za umrle prijatelje small- soldierje in z žmohtnimi opisi politične zgodovine kriznih območij.
Vsebina se tudi pri klasičnem epu krožno zaključi.
Tudi epski jezik velja za navidez preprostega, v primerjavi z jezikom tragedije.
In kar je morda najvažnejše, ep ne želi biti patetičen, kljub vsem pobojem in sranju. Tudi Kourouma ni.
Primerjava med epom in našim romanom seveda ni realna. Še najbolj se zatakne ko ugotovimo, da so epski junaki vsaj vedeli za koga se borijo, medtem ko je to vedenje pri Kouroumi bolj kot ne odsotno. Ni jasnih namer na bojišču in ni junakov zapisanih v zgodovino. Tudi delitev na dobro in zlo se ne obnese in čas je daleč od mitskega in zelo blizu našemu. Tako blizu, da iz fikcije izvemo več kot iz podane realnosti same. Kajti iz romana »Alahu ni treba« seva večja resnica o zahodni Afriki kot jo lahko poda večina zmedenih popotnikov, ki se delajo da niso turisti in naknadno pišejo potopise o plešočih ritih in tam tam-ih, in več dejstev, kot jih lahko zariše sodobni epistemološko prepotenten antropolog in več, kot vam bodo kadarkoli povedali mediji, kajti Alah ni pravičen v vseh stvareh, ki jih naredi tu doli na zemlji. In še vedno gre roman, ki ponuja prvovrsten bralski užitek.
Roman Ahmadou-ja Kouroume je prebrala Petra S.
Komentarji
komentiraj >>