NOVI ZAČETEK
Prišlo je leto 1989, ki je bolj pomembno zaradi vzpostavljanja virtualne realnosti kot zaradi padca Berlinskega zidu in Zalivska vojna leta 1991, ki je bila prvi znak, da se ta vrsta teorije medijev bliža svojemu koncu. Gibsonove ideje, ki so bile svojčas le znanstvena fantastika, so postale vse preveč realne. "Prihodnost je sedaj", zato moramo danes te knjige znova brati kot konceptualne računalniške priročnike, ne več kot izmišljene zgodbe o možni prihodnosti.
Bilo je nadvse šokantno, ko so se teorije zares izkazale za resnične. Kriza intelektualcev, konec ideologij in konec velikih zgodb so posredno postavile pod vprašaj moč govora. Toda moč pisanja še ni izginila. Ideali so lahko implementirani v družbo navkljub končnemu "porazu vseh intelektualcev" in njihove politične moči po letu 1989. Sedaj se soočamo s triumfom novega konceptualnega inženirja, ki mu pravimo "filozof z miško" in ki na braniku tehnologije dela z različnimi obstoječimi intelektualnimi orodji, z vso potrebno kreativnostjo in z osebnimi fantazijami. Hkrati s tem so se staromodni intelektualci znašli v globoki krizi zaradi izgube moči nad globalno družbo in njenimi mediji.
V času Zalivske vojne sta se dva naša junaka, Jean Baudrillard in Paul Virilio, naenkrat začela pojavljati v vseh medijih. Kazalo je, kot da je njun celoten program, njun način razmišljanja, končno prodrl na površino in postal realnost. Mar ni to bogojavljenje hitrosti in simulacije, njihova resnična bit? Ni to najboljša live TV?
In medtem ko so nekateri misleci postali komercialni in konceptualni, so drugi, kot Baudrillard in Virilio, postali bolj ali manj pesimisti, kdo bi celo rekel melanholiki. Medtem ko so se nekateri teoretiki medijev prekvalificirali v profesionalne "kulturne optimiste", so drugi, sicer z istim intelektualnim ozadjem, pokazali obupan, celo cinični obraz, s čimer so postali staromodni kultur-pesimisti. Nekateri so celo ponovno začeli pisati besedila po vzoru frankfurtske šole, v katera so vnašali globoko nejevoljno antimedijsko in antiračunalniško filozofijo. Horkheimerjeva in Adornova analiza "kulturne industrije" je vse bolj postajala programsko besedilo, ki je na pop kulturo gledal kot na smeti in šund.
Zelo očitna je postala razlika med tistimi, ki so se vključili v nove tehnologije, in tistimi, ki so kritizirali posledice te tehnologije, ki so se navzven izražale celo kot opozorilo pred prihajajočo apokalipso. In isto lahko rečemo tudi za medijsko umetnost. Lahko naredimo podobno kronologijo: od undergrounda preko faze eksperimentiranja do bližnjih zvez s komercialnim sektorjem. Mesta, kot so Ars Electronica v Linzu, Interkomunikacijski center v Tokiu in ZKM v Karlsruheju, so postala prave institucije z ogromnimi proračuni in zgradbami, ki so jih označili kot "muzeje prihodnosti". To so samo nekateri od mnogih znakov, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se faza spekulacije in uvodov približuje koncu. Znotraj te pozicije pa smo dobili priložnost, da definiramo net kriticizem.
KRITIKA VSEGA
Net kriticizem, kot sva ga definirala skupaj s Pitom Schultzom, ne želi prevzeti pozicije zunanjega opazovalca. Sam sebe postavlja znotraj softwarea in mrež. Po drugi strani net kriticizem ne more biti nikakršen promotor tehnologij oziroma njihovih vizionarjev. Je del širšega gibanja za javni dostop do vseh medijev in njihove vsebine – net kriticizem poskuša definirati kriterije politike, estetike, ekonomije in arhitekture, multimedije ter računalniških mrež. Vse to je nujno, v kolikor želimo izstopiti iz faze hypa, ne da bi pri tem zapadli nazaj v obdobje skepticizma. In kaj je morda še najbolj pomembno – pojasniti je treba termine, s katerimi operira že kar veliko ljudi. Jasno, obstajati mora neka paralela s tistimi, ki se ukvarjajo s starimi mediji, skozi književno in filmsko kritiko, sledeč razvoju lastnih medijev. Povečati moramo kvaliteto kibergovora, brez tarnanja in, seveda, preseči staro spekulativnost.
Eno takšnih mest je nettime mailing lista, ki je hkrati tudi družbena mreža, v kateri se srečujejo medijski aktivisti, teoretiki, programerji in net artisti. Ta skupina se je formirala poleti leta 1995 in imela svoje prvo srečanje v času beneškega Biennala. Skupina kombinira radikalni kriticizem z ustvarjanjem samostojnih računalniških mrež in net projektov. Ob tem naj opozorim še na revijo Mute iz Londona, ki zavzema podobno pozicijo. Pomemben vir predstavljajo tudi knjige Data Trash avtorjev Arthurja Krokerja in Michaela Weinsteina (v kateri razvijata termin "virtualnega razreda"), Temporary Autonomous Zone Hakima Beya, delo Critical Art Ensembla in med najnovejšimi tudi Escape Velocity avtorja Marka Derya. Najbolj kontroverzni prispevek do sedaj pa je prav gotovo kalifornijska ideologija Andya Camerona in Richarda Barbrooka, ki je resnična evropska kritika Wireda iz radikalnega, čeprav socialdemokratskega stališča.
Vse to so začetki in poskusi opisovanja skrivnih ideoloških premis virtualnega razreda, zbranega okoli Wireda. Toda zelo hitro je postalo jasno, da moramo narediti tudi kaj več kot le kritizirati neoliberalni hipi kapitalizem. Moramo se potruditi razumeti sporočila, ki se pošiljajo svetovni populaciji "mladih belih moških" in raziskati njihovo fascinacijo s tehnologijo. Kaj pomeni "desire to be wired"? Seveda pa se to ne sme spremeniti v antiameriško stališče, podprto z antično evropsko resnico in moralo. To mora postati ameriško-evropski dialog, zato si prizadevamo vanj vključiti čim več ljudi iz najrazličnejših dežel brez pretenzij po globalnosti. Evropska alternativa ameriški kiberkulturi ne obstaja in upajmo, da tudi nikoli ne bo. Ni namreč modro projecirati vse zlo na Kalifornijo oziroma njene prebivalce. Namesto tega je veliko bolj pomembno raziskovati lasten virtualni razred, najbližje monopole ter različne poskuse vseh državnih avtoritet, da bi regulirale ter cenzurirale medmrežje.
KONČNO: NETTIME!
V tem trenutku nettime razpravlja o okvirih za "politično ekonomijo neta" – in to v trenutku, ko smo se premaknili na novi nivo brutalne komercializacije in državne regulacije, ki bo vzpostavila temelje pravi masifikaciji neta. Kot pravi Adilkno: "Prihodnost ne more biti vsak dan", tako tudi net kriticizem ne predvideva neke prihodnosti, temveč poskuša formulirati različne kritike današnjosti. Njegov cilj je narediti delovne modele in jih implementirati še preden vse skupaj prevzamejo drugi. Pomembno je v nedogled ponavljati napake predhodnih generacij. Politika in estetika se ne moreta več gibati ločeno, vsaka po svoji poti. Veliko političnih aktivistov že razmišlja, kako uporabiti digitalno estetiko, medtem ko so mnogi umetniki zelo nesrečni zaradi izolirane pozicije eksperimentalne medijske umetnosti.
Zelo nevarno je net kriticizem opisovati kot globalno dogajanje. Večina nas je Evropejcev. Dovolj težko je že vzpostaviti neodvisne kanale med Vzhodno Evropo in Zahodom. Nasprotno pa poskušamo eksplicitno priključiti ljudi in projekte iz Vzhodne Evrope zahodnjaškim teorijam medijev, in to skozi projekte kot so konferenca Next Five Minutes, Press Now ali mreža V2_East. Navkljub dejstvu, da bi internet moral biti globalni medij kulture, še zmeraj temelji na različnih jezikih in ločenih skupinah uporabnikov.
Ni dovolj, če se govori le o avtorskih pravicah in cenzuri. Ni dovolj, če se pritožujemo nad rastjo moči velikih telekomunikacijskih podjetij. Ni dovolj niti to, da bi za vse krivili naraščajoči jez med informacijsko bogatimi in informacijsko revnimi. Zame je najbolj pomembno, da začnemo z delovnimi modeli, resnično utopičnimi projekti, ki jih je mogoče realizirati na samem mestu. Na primer: pristop do spleta, lastna domena, svobodna vsebina ali vključevanje neomreženih dežel. Net kriticizem je tudi zabava, še posebej, kadar prihaja iz naše želje, da bi bili ožičeni, kadar prihaja skozi naše hrepenenje po vsebini, po povezovanju z ljudmi in kulturami, po srečevanju iz oči v oči ali "iz prsi na prsi", kot rad reče Hakim Bey. Net kriticizem ne sme končati kot ideologija ali sistem verovanja. Povedano z današnjemu morda času bližjimi termini: net kriticizem ne sme končati kot stil življenja oziroma kot moda. V kolikor se to začne dogajati, je čas za izginotje v somraku kiberprostora, pospešujoč ali zavirajoč mnogoplastne, hibridne realnosti.
Komentarji
komentiraj >>