V današnji oddaji boste slišali prvi del kritike Bolonjskega procesa, kot si jo je zamislil Gal Kirn. Drugi del sledi v jutrijšnji oddaji »Kaj pa univerza«.
Zakaj se poglabljati v bolonjsko reformo in proces? Predvsem zato, ker ne obstaja veliko kritičnih prispevkov na to temo. Proces pa je odločilnega pomena za prihodnost študija in univerze v Sloveniji.
Bolonjska načela – abeceda deklaracije:
Bolonjska deklaracija pripravlja obsežne reforme na nivoju visokošolskega sistema: Reforma bo zajela tako področje zagotavljanja kakovosti študija, njegove strukture in dostopnosti, študija v tujini, mednarodnega priznavanja kvalifikacij kot tudi področje soupravljanja in soodločanja študentov. Gre za ustvarjanje enotnega visokošolskega prostora, ki pomeni osnovo za izgradnjo evropske družbe, temelječe na znanju. Ta naj bi Evropi omogočila, da bi do leta 2010 postala socialno in ekonomsko najbolj konkurenčna svetovna regija.
V mislih imajo predvsem uvedbo enotnih standardov. Zgodba o oblikovanju enotnega visokošolskega prostora se je začela leta 1999, ko je bila podpisana Bolonjska deklaracija.
V sami deklaraciji je razvidnih nekaj pozitivnih točk, ki pa jih na tem mestu ne bom preveč izpostavljal, ker to počnejo predvsem uradnejši krogi. Za mnogo načel se zdi, da bi jih večina študentov morala naravno podpreti. Naj jih nekaj naštejem: »sprejetje sistema primerljivih diplomskih stopenj«, »sprejetje sistema z dvema glavnima študijskima stopnjama«, »vzpostavljanje kreditnega sistema za omogočanje mobilnosti študentov«, »pospeševanje mobilnosti in evropskega sodelovanja pri zagotavljanju kakovosti« ter »pospeševanje evropskih razsežnostih v visokem šolstvu«.
Glavni cilj je utrjevanje evropskega visokošolskega prostora, ki bo služil povečevanju mednarodne konkurenčnosti za vsesplošni razvoj evropske celine.
Očrt kritike
Takoj moram preiti k podrobnejši analizi problematičnih delov bolonjske deklaracije. Primerljive diplomske stopnje naj bi pospešile zaposlovanje evropskih državljanov in mednarodno konkurenčnost. Papir, ki ga pridobimo na koncu univerzitetnega izobraževanja, bi naj torej bil izkaznica za na trg delovne sile.
Z drugimi besedami, študentje postanejo konkurenčnejši in privlačnejši za kapitalske sile. Potrebna je večja transparentnost, saj bo le na ta način lahko »kapital« lažje nadziral in »lovil« delovno silo po celotni Evropi. Nadalje, ko v deklaraciji pišejo o diplomi, podeljeni po prvi stopnji, jo dojemajo kot »za evropski trg dela relevantno in ustrezno raven kvalifikacije«. Študentska populacija se pojmuje kot prehodna socialna grupacija, ki čaka le na vstop na trg dela. Najbolj pa nas lahko skrbi »utilitarna« drža, ki skuša celotno »raziskovanje« reducirati na »uporabnostno« vrednost.
Znotraj (neo)liberalnega diskurza se zdijo navedene krilatice tako samoumevne, da jih ni potrebno preizpraševati, saj se gre vendar za zvišanje kakovosti, mobilnosti in konkurenčnosti. Problem, ki leži v ozadju pa je naslednji: Univerza se bo z implementacijo takšnih načel začela preobražati v institucijo produkcije znanja kot blaga. Za temi ukrepi se skriva zahteva po večji vpetosti univerzitetnega aparata v trg. To se je v ZDA zgodilo že pred desetletji, pa tudi v Veliki Britaniji je ta proces že nekaj časa zelo prisoten.
Tematika odnosa »vednost-oblast-trg« je v proučevanju aktualna vsaj od francoskih stukturalistov dalje, tako da ne moremo govoriti o tem, da gre pri naši debati za nekaj novega. Kar našo epoho loči od tiste konec 60-tih let, je dejstvo, da se je vmes že zgodila kapitalistična rekuperacija. Z drugimi besedami, kapitalistični sistem se je ponovno prilagodil na zahteve tako socialne kritike (uporov delavstva) kot tudi na zahteve kulturne kritike (umetnost). Danes živimo v dobi postfordizma, kjer delo postaja vedno bolj nestabilno in se »vseživljenjsko učenje« postavlja za družbeni imperativ. Na ta način smo neizbežno vpeti v fleksibilno ideologijo »časovnega menedžmenta«, kjer vsi besno pišemo plane in obveznosti za prihajajoče tedne.
Strateški trikotnik
Za konec bom na hitro analiziral strateški trikotnik, ki obvladuje razpravo in smernice za prihodnost visokošolskega sistema pri nas.
Prvi kot trikotnika polni skupina zastopnikov študentov (ŠOS). Glavnina mnenj se nahaja na spletni strani www.reformazdaj.org. Kljub zastopanju pozicije, da znanje ni tržno blago, podpirajo ravno tiste krilatice o »mobilnosti, potrebi po primerljivosti ter integraciji s trgom delovne sile«. Zavzemajo se tudi za družbo, temelječo na znanju - tu stopijo na isto stran kot vlada. Te označevalce v liberalni verigi sem že v prejšnjem razdelku obrazložil in jih ustrezno kontekstualiziral: kapital kolonizira znanost. V tej luči pozicija ŠOS izpade rahlo nebulozna, oziroma se v najboljšem primeru kaže kot zagovor temeljnega protislovja: mi smo za javno šolstvo, vendar znotraj kompetitivnega neoliberalnega sistema, kjer mora znanje postati vedno bolj uporabno…
Drugo stranico trikotnika zastopa vlada. Na manko politične imaginacije se je pogosto opozarjalo predvsem pri področju zunanje politike - spomnimo se le debate o zvezi Nato, a tudi notranja politika ni nobena izjema. Vladajoči razredi in funkcionarji se pač zavzemajo za večjo konkurenčnost, na univerzo gledajo kot na "tovarno" za trženje blaga, vse seveda v skladu z bolonjskim procesom.
V novem sistemu študija (3+2) bo bržkone prišlo do uvedbe šolnin za podiplomsko stopnjo, medtem ko naj bi dodiplomski študij ostajal brezplačen. Je pa res, da so stvari tu še odprte, oziroma da predstavniki študentov vršijo pritisk na dokončno odločitev.
Po raznih raziskavah in splošnih trendih zanimanje za podiplomski študij vztrajno raste. Seveda se s takim načrtom obeta polnjenje proračuna. Vse kaže, da bo podiplomski študij počasi postal "obvezen" in seveda plačljiv. Pri vsem tem je potrebno zastaviti naslednje vprašanje: zakaj bi morala biti univerza in znanje v funkciji kapitala? Za trenutek bom predpostavil ta čista kapitalska pravila igre. Torej postanem zagovornik fleksibilnosti, razmišljam o vstopu na trg delovne sile.
Vzemimo simptomatični primer univerzitetnega sistema v ZDA. Ali drži, da je fleksibilnejša izobrazba prinesla večjo zaposlenost? Ne, kajti problem tiči v strukturnih kontradikcijah kapitalističnega sistema, ki proizvajajo nenehne ekonomske krize. In to nikakor ne pomeni, da bodo »fleksibilnejše« univerze, povezane s trgom in korporacijami, preskrbele za polno zaposlenost trga delovne sile. Tudi fleksibilni učni načrti v roku desetih let ne bodo nujno pomagali k stabilni zaposlitvi.
Zadnji akter v bolonjski zgodbi pri nas pa je »vodstvo univerze«. Predvsem rektor Univerze v Ljubljani Univerze ne pojmuje kot produkcije tržnega blaga, temveč kot institucije, ki uči študente, kako pridobiti znanje ter institucije, ki je nezainteresirana za kapital. Glede bolonjskega procesa mu je potrebno očitati, da je že nekajkrat javno napovedal uvedbo šolnin in to kljub temu, da ne obstaja nobene garancije, da bo sistem štipendij dovolj razvejan ter da šolnine ne bodo previsoke.
Vsekakor se obeta kar nekaj front, ki bi znale »prebuditi« študent/ke.
Več o tem pa v jutrijšnji oddaji, ki jo bo prav tako kot današnjo pripravil Gal.
Komentarji
komentiraj >>