Kopici nekdanjim uslužbencem administracije Bushmana mlajšega se je z veliko mero kritičnosti pridružila še ena duša. Nekdanji ameriški diplomat Joseph Wilson je, kot vsak Američan, ki hoče kaj veljati, spisal knjigo z naslovom “Politika resnice”, v kateri, kot že mnogi pred njim, razkriva Busheve svinjarije in hude krivice, ki so doletela njega.
Wilson, ki mu po koncu hlapčevanja očitno niso priskrbeli debele kuverte z denarjem in nadomestnega delovnega mesta, opisuje, kako ga je CIA leta 2002 poslala v Niger, kjer naj bi dokazal, da je Irak tam nabavljal uran. Svoje delo je vestno opravil in ugotovil, da Irak tam ni sklenil nobenega biznisa. CIA ga je prijazno potrepljala po ramenih, ga zavezala k molčečnosti in njegovo delo je bilo končano. V svojem naslednjem govoru o stanju imperija je Bush potem državljanom naložil, kako grdi grdi Irak v Afriki nakupuje uranovo rudo, s katero sestavlja nuklearno orožje.
Ogorčeni Wilson, ki je medtem že nehal opravljati funkcijo Bushevega diplomata, je za New York Times napisal članek o tej veliki laži in nasploh o neobstoječih razlogih za napad na Irak. Vladna administracija ga je za to pisarjenje takoj nagradila. Javnosti je povedala, da Wilsonova ženka, Valerie Plame, dela kot agentka CIE. S tem so v kočljiv, če ne že kar nevaren položaj spravili njo in vse ljudi, s katerimi je imela stik.
Uboga Wilson in ženička! Wilson v svoji knjigi sicer največ pozornosti namenja svoji častitljivi diplomatski karieri, v njej pa skupaj z dokazi o pregovorni pokvarjenosti Bushevega klana obljublja, da bo naredil vse za to, da Bush na volitvah izgubi. Ne navaja, kaj konkretno bo storil, a glede na to, da ima veze pri CII in različnih diplomatskih združbah, ima v rokavu verjetno precej adutov. Njegova knjiga pa je še eno zabavno večerno branje, ki opisuje zadeve, o katerih čivkajo že majhni otroci, da o vrabcih ne govorimo.
Grešni kozel indonezijske radikalne aktivistične scene, ki naj bi bil lider Džamaje Islamije, Abu Bakarja Bašir, je stopil na zlato svobodo, takoj za tem pa se je ponovno znašel za zapahi. Potem ko je v Džakartskem zaporu odslužil svojo kazen za lažja kazniva dejanja, ga je aretirala nova izmena tamkajšnjih policistov. Pri tem se je kakšnih 600 indonezijskih represivcev v modrem spopadlo z okoli 700 protestniki, ki so hoteli preprečiti Baširjevo aretacijo. Tega islamističnega starosto indonezijske oblasti obtožujejo odgovornosti za več eksplozivnih terorističnih napadov, med drugim za teroristični napad na Baliju oktobra leta 2002, v katerem je bilo ubitih več kot 200 ljudi. Bašir moli Alah Akbar in prav po filozofsko molči.
V bližnji Tajski še vedno vlada izredno stanje, potem ko je bilo ta teden s strani islamskih upornikov izvedenih več napadov na policijske postaje po muslimanskem jugu države, možje reda in miru pa so povračilno krvavo pobili 113 borcev za islamizacijo celotne Tajske. Tajski premier še vedno trdi, da za napadi stoji navadna kriminalna drhal, višji vladni svetovalec za varnost pa trdi, da gre za dobro organizirane islamske separatiste, ki so napade opravili po naročilu zunanjih voditeljev islamskega gibanja Barisan Revolusi Nasional, aktivnega po jugozahodni Aziji. Da je bil pripravljen umreti za Alaha, ki je velik, je povedal tudi eden od ujetih napadalcev na policiste. Nosil je zeleno majico z napisom “Alah je ednini bog”. O sankcijah proti tajski policiji, ki je v obračunu z uporniki pozabila na meje svojih pooblastil, ne govori nihče.
Preživeli ameriški marinci so se začeli umikati z grobišča ameriških vojakov, iraškega mesta Faludže. Gre za dogovor med ameriškimi okupatorji in iraškimi oblastmi, po katerem naj bi do 30. junija večji del imperialnih vojakov zapustilo Irak. Nadzor nad Faludžo naj bi prevzele sveže oblikovane iraške varnostne sile, znane kot Zaščitna vojska Faludže. Prebivalci tega mesta so v velikem številu veselo pričakali prihod generala nekdanje iraške vojske, Jasema Mohameda, ki se bo odslej trudil delati varnost v mestu.
Aktivirali so se tudi iraški študentje. Kakih 300 se jih je zbralo v šiitskem svetem mestu Nadžaf, da bi izrazili podporo ekstremnemu šiitskemu verskemu voditelju Moktadi al-Sadru, prav tistemu, za katerim so Američani spisali tiralico. Al-Sadru so študentje sporočili, da so okoli njega pripravljeni oblikovati živi ščit in ga tako z lastnimi telesi ubraniti pred požrešnimi ameriškimi nasilneži. Šiitski šefe naj bi na morebitno herojsko smrt čakal prav v Nadžafu.
Ameriški državni sekretar Colin Powell je svoji vdani zaveznici “Berluscaliji”, pardon - Italiji, svetoval, naj iraškim ugrabiteljem ne pošilja napačnih signalov in da nikakor ne sme dajati vtisa, da se je pripravljena z njimi pogajati za svoje. Powell meni, da bi Italija morala storiti vse, kar je v njeni moči, da talce najde s svojimi silami in jih osvobodi z lastnimi rokami. “Ne smete dajati vtisa, da ste pripravljeni sklepati kompromise, sicer jim boste dajali vedeti, da se ugrabljanje ljudi splača in da tisti, ki to počnejo, lahko talce izrabijo v politične namene," je modro izjavil ameriški sekretar v svoji poslanici italijanskim prijateljem. Italijanska vlada se lahko Američanom že pohvali za nesodelovanje z iraškimi ugrabitelji, saj se sinoči ni udeležila rimskih protestov za mir in izpustitev talcev. Berlusconijeva klika je udeležbo zavrnila z utemeljitvijo, da bi s svojo prisotnostjo lahko dali vtis, da Italija popušča izsiljevanju teroristov.
Nekateri uporni iraški borci za svobodni Irak pa so očitno napačno obveščeni o tem, kdo z njimi deli ideje o svobodi in kdo si jih interpretira po svoje. V noči na petek je bilo namreč kar dvakrat napadeno špansko vojaško oporišče v bližini Divanije, kakšnih 180 kilometrov južno od Bagdada, kjer se nahaja le še nekaj logističnih strokovnjakov, katerih naloga je v domovino poslati preostalo vojaško opremo. Večina španskih vojakov je namreč že zapustila iraško suvereno zemljo, zadnji vojak in zadnja brzostrelka pa naj bi deželo zapustila 27. maja.
Ozemlja Kosova pa še nekaj časa ne bo smel zapustiti jordanski policist, ki pripada civilna upravi Združenih narodov. Mednarodni mirovniki na Kosovu so Jordanca priprli zaradi suma, da je sodeloval v streljanju, ki je 17. aprila izbruhnilo med pripadniki mirovnikov UNMIK, ker so se prepirali, čigav bog je večji. Pri tem so bile, naj spomnimo, ubite tri osebe.
Na rodni nam slovenski grudi pa na vseh koncih in krajih potekajo priprave na jutrišnji dan, prvi maj, praznik dela, vstopa v Evropsko unijo, izgube avtonomije, dodatnih birokracijskih labirintov, drugače začrtanih meja. Naši vrli politiki, gospodarstveniki in vsi ostali govedarji, ki krojijo usodo naše podalpske državice, so sinoči orgazmirali ob slovesni proslavi slovenske priključitve evropski Meki. Več o njihovih izpadih in spolnih ter drugih perverzijah vam bo razkril Lan, takoj po koncu tega informativnega bloka.
Nocoj se bodo po vsej Sloveniji poleg tradicionalnih prvomajskih kresovanj dogajali različni žuri, protažirani in financirani s strani naših vrlih hlapcev, v sodelovanju z Evropo. Posebej slovesno vzdušje bodo naši ljubi pričarali v Novi Gorici, kjer bosta osrednja govornika slovenski premier Anton Rop in predsednik Evropske komisije Romano Prodi, v prestolnici pa bo z nagovorom slovenski vstop v EU počastil Janez Drnovšek. Sosedje Italijani, ki bodo že čez nekaj ur postali naši sodržavljani, ali pa bomo – kot pravijo oni - mi postali njihovi, so sporočili, da se bo namesto Berlusconija, srečanja premierov na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Italijo v občini Kranjska Gora udeležil minister za regionalne zadeve Enrico La Loggia. Kot smo že poročali, Silvio boleha. Uradno za gripo, neuradno pa za sindromom ekstremno desničarskih politikov.
Na mejo z Italijo, ki bo padla danes opolnoči, se odpravljajo tudi naši aktivisti, ob tej priložnoati samopoimenovani nevidni globalne Evrope. Tja gredo predvsem izrazit podporo izbrisanim, ki so se za pomoč iz svoje mizerije obrnili na Prodija. V planu pa imajo še marsikaj. Več o tem je povedal Lev Centrih.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Svoj veliki dan pa imajo jutri predvsem delavci, od kapitalističnih čeljusti najbolj ogoržena skupina človeške vrste. Kako se na svoj praznik pripravljajo zadnje čase vse bolj bojeviti slovenski proletarci, je povedal vodja največjega sindikata, Dušan Semolič.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Pred vstopom v Evropsko unijo, ki bo delavstvu novih članic zaprla vrata v svoje nove države – prijateljice, ima prvi sindikalec Semolič eno samo željo.
//////////////////////////////////////////////////////////////
K vsečloveški solidarnosti kličemo in nazdravljamo tudi v redakciji Radia Študent. Pa lepo praznovanje prvega maja želimo – iz kateregakoli razloga pač.*
Komentarji
komentiraj >>