Na današnji dan pred natanko 25-imi leti je na premiersko mesto Velike Britanije sedel simbol konzervativnosti in trde neizprosnosti, gospa Margaret Thatcher. Na položaju je ostala 11 let in pol, dokler si zaradi svoje izolacionistične politike in evroskepticizma ni nakopala preveč nasprotnikov znotraj stranke, kar jo je prisilo k odstopu. Železna lady je v času svoje vladavine zradirala vse, kar je v Britaniji dišalo po socialni državi. “Zjebala” je sindikate, sprivatizirala šolstvo in v sodelovanju z ameriškim predsednikom Reaganom vodila tedanjo svetovno politiko.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Več o ledeni Maggijini dobi je povedal doktor Jernej Pikalo, ki poučuje na katedri za teoretsko analitsko politologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Glede na to, da so tendence v Evropi zadnje čase usmerjene h konzervativni desnici, smo Pikala vprašali, ali je mogoče, da bo po volitvah leta 2005 novo britansko vlado sestavil konzervativec.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Danes 78-letni Margareth, ki je leta 1992 mimogrede dobila še naziv “baronica”, britanska Konzervativna stranka pripravlja počastitveno proslavo. Luksuzne slavnostne večerje v londonskem hotelu Savoy s kristalnimi kozarci, kaviarjem, vini za milijon funtov in drugimi bogatunskimi prvinami, se bo udeležilo približno 500 gostov, med njimi tudi sedanji šef konzervativcev, Michael Howard.
Zabave na čast ženski, ki še danes inspirira politiko marsikaterega svetovnega voditelja, bodo potekale kar ves teden. V četrtek se bodo konzervatinvci s posebno slovesnostjo spomnili njene politične dediščine, v soboto pa se bo zgodila velika slovesnost, pripravljena v režiji mladih konzervativcev. Na slednji bo Thatcherjeva zagotovo prisotna. Na vseh ostalih pa ga bodo konzervativci pili in kar sami kovali bojni načrt proti človeku prijaznemu sistemu.
Ameriška zvezna komisija za volilno pomoč, ki naj bi preprečevala nadaljnje volitve tipa Florida 2000, se je vrgla v preiskovanje že zdaj sumljivih priprav na letošnje predsedniške volitve. Glavni pomagalci pri zmagi Bushmana, ki je med holesterolskim narodom vse manj popularen, naj bi bili novi elektronski volilni stroji. Te so izumili za nadomestitev starih strojev za luknjanje kartic, a naj bi imeli še več napak kot prejšnji. Računalniški strokovnjaki opozarjajo, da bi te volilne mašine lahko vsak “hacker” priredil tako, da bi glasovi šli določenemu kandidatu, ne glede na izbiro volivca. Poleg tega te iste mašine proizvaja podjetje Diebold, predsednik katerega je Walden O’Dell, v ZDA znan po svojih darežljivih donacijah republikancem in izjavi, da bo storil vse za Bushevo ponovno zmago.
Dvorjenje ameriških volivcev se medtem nadaljuje. Mali Bushman se z luksuzno opremljenim avtobusom z napisom “Da, Amerika zmore!” cijazi po zveznih državah Ohia in Michigana. Tamkajšnjim volivcem razlaga standardne štorije o tem, kako je bil napad na Irak najpravilnejša odločitev, kako je Sadam veliki norec, ki je podpiral teroriste. Ne sicer bin Ladnovih, saj mora zdaj tudi on priznati, da o tem ni nobenih dokazov, je pa zagotovo sodeloval s protiizraelskimi teroristi. Kljub močnim besedam, polnim patosa, ki jih Bushman namenja svojemu ljudstvu, pa mu pri prebivalcih Ohia in Michigana ne kaže ravno najbolje. V času njegove vladavine je tam brez dela ostalo skupno pol milijona ljudi.
Kerry je medtem preštudiral oglaševalske trike in sprožil svoj največji reklamni val doslej. Tokrat je iz rokava potegnil največjega aduta: svoje herojske podvige v Vietnamu. Res, da tamkajšnja ofenziva za Američane ni bila najbolj uspešna, a v ZDA je greh pljuvati po pogumnežih, ki so vdihovali vonj smodnika in žrli trdo vietnamsko prst. Prebivalcem 17-ih zveznih držav bo do konca meseca predvajal dva 60–sekundna spota, v katerih pripoveduje o prigodah v Vietnamu, nekaj malega pa o njem pove tudi njegova hčerka Vanessa. American bulshit v stilu žajfnic, ki od vseh TV-vsebin pri Američanih najbolj ‘palijo’.
Na prizorišču, ki vse bolj spominja na vietnamsko, v Iraku, se pokanje in streljanje nadaljuje. Zjutraj je v zahodnem predmestju Bagdada, kjer se nahaja sporni zapor Abu Graib, odjeknila močna eksplozija. Ameriške okupacijske sile so takoj prihitele na prizorišče, a vzroka tega “buma” še niso odkrile. Ne vedo niti, ali je povezan z grozljivimi dogodki, ki so se in se še odvijajo v zaporu Abu Graib. Sadam je v njem trpinčil svoje nasprotnike, ameriško-britanske sile pa se izživljajo nad iraškimi ujetniki.
V Nadžafu, mestu, kjer naj bi skrival šiitski lider al Sadr, so se ameriški vojaki udarili z iraškimi gverilci. Umrlo je pet Iračanov, najmanj 15 jih je pridobilo rane. O mawriških žrtvah ne poročajo. Nasprotniki pa so se počili tudi v mestu Kufa. Sadrovi branilci naj bi okupirali mesto Amara, nekaj kilometrov jugozahodno od Bagadada, kjer harajo Britanci.
Svojo eksplozijo so dobili tudi na indonezijskem otoku Sumatra. V mestu Pekanbaru je v eni od trgovin eksplodirala bomba, pri čemer sta bila ubita dva človeka, trije pa so ranjeni. Za zdaj se tamkajšnji policiji še ne sanja, kdo naj bi bil odgovoren za napad.
Iranski parlament je danes sprejel zakon, ki prepoveduje mučenje in zagotavlja človekove pravice. Prepoved mučenja in spoštovanje človekovih pravic sta bila v Iranu sicer že zakonsko določena, a jih nihče ni upošteval. Tako da naj bi današnja odločitev pomenila priznanje, da teh pomembnih načel v Iranu doslej niso spoštovali. Kakšna izguba časa za uvajanje nečesa, kar nima nič skupnega z iransko mentaliteto. Ampak glavno, da se pišejo zakoni in se parlamentarci srečujejo.
Prve posledice demokratične Evrope, h kateri so nas minuli vikend “anšlusirali” naši politični stremuhi, so že tu. Ta za vse odprt in vsem prijazen, na socialnih vrednotah grajen imperij je svojo zlaganost že pokazal, ko je za naslednjih sedem let novinkam ukinil svobodo zaposlovanja. Nove države morajo kljub drugorazrednemu položaju znotraj Unije tej pokazati svojo skrajno lojalnost. Zato se morajo čim bolj izolirati od neevropskih držav, medse in mednje pa postaviti utrdbe.
Šengenski zid med Slovenijo in njeno nekdanjo sestrico Hrvaško je že zagrenil precej življenj in predvsem tovornjakarjem za vsaj petkrat podaljšal potovanja. Tisti, ki prečkajo prehode Gruškovje, Zavč, Starod in Dobovec, se zadnje dva dni po 12 in več ur borijo z evropsko obmejno birokracijo. Za informacijo o današnjem stanju na hrvaško–slovenski, pardon: na hrvaško-vropski meji smo se obrnili na Avtomotozvezo Slovenije.
///////////////////////////////////////////////////////
Za konec pa naj vas spomnimo, da danes mineva 24 let, odkar smo izgubili tovariša Josipa Broza Tita. Umrl je v ljubljanskem Kliničnem centru, ker ga je na cedilu pustilo zdravje. Mi ga nismo. Še vedno je v srcih nas, njegovih pionirčkov. Slava mu!
Komentarji
komentiraj >>