Alenka Vesenjak
ELFRIEDE
Leta 1946 rojena avstrijska pisateljica Elfriede Jelinek je ženska, ki jo avstrijska družba potrebuje, ker se le-ta ne spametuje. Vnovična izvolitev Joerga Haiderja za deželnega glavarja bo Jelinekovi gotovo nudila neusahljiv vir inspiracije; pa naj bo svoj gnev izbruhala skoz literarni žanr ali pa bo s svojimi trpkimi, depresivnimi in zanalašč vulgarnimi mislimi obsipala kakšno žurnalistko/žurnalista, željno/željnega provokativnega mnenja o trenutnem stanju avstrijske družbe. In spet bo Elfriede Jelinek poskrbela za prvovrstni škandal, spet ji bo del avstrijske - če že ne vse nemško govoreče razsvetljene - javnosti vztrajno prikimaval in spet bo prejela brezkončno število anonimnih grozilnih telefonskih klicev in pisem tistih, ki so prepričani, da s svojim nesramnim babjim jezikom blati prečastito avstrijsko družbo, ki se med drugimi lahko ponaša z sahercami, belimi konji in predvsem od glasbe ves čas presunjeno dunajsko elito.
Jelinekova je vdrla na literarno sceno leta 1969, ko je na mladinskem kulturnem tednu v Innsbrucku prejela nagrado tako za svojo prozo kot liriko. Že njena zgodnja dela so zarisala poetiko, ki je temeljila na eksperimentiranju z jezikom. Kot je dejala v enem od svojih številnih intervjujev, takrat sploh ni vedela, o čem naj piše. Ob tiranski materi, ki jo je v skladu z meščanko dunajsko vzgojo gnala študirati kljunasto flavto, orgle in kompozicijo, je bila povsem brez življenjskih izkušenj, tuja ji je bila celo televizija, zato se je pač potopila v jezik. Ko se je Elfriede Jelinek vsaj za silo osvobodila obsesivnega nadzora matere in začela kritično sprejemati svet izven glasbenega kabineta, so bile na udaru zahteve po spolni enakopravnosti in enakih pravicah žensk. Seveda je boj potekal tudi v polju literature in avtorice so skoz številne bolj ali manj posrečene artikulacije iskale svoj pravi ženski jaz, osvobojen vseh patriarhalnih vzorcev. In ko so feministične literarne teoretičarke leta 1975 lakomno planile po Jelinekovem romanu Liebhaberinnen - v slovenskem prevodu sta Ljubimki pri Cankarjevi založbi izšli leta 1996 – so bile rahlo razočarane; loteval se jih je celo sum, da Elfriede ni za njihovo stvar. Po tehtenm premisleku so se vendarle potolažile, sploh, ko je Jelinekova jasno in glasno povedala, da so za vso zlo na tem svetu krivi moški... in mama Jelinek, seveda. In seveda Jelinekove ne gre razumeti preveč poenostavljeno, nikdar, ne v intervjujih ne v literaturi, ki jo ustvarja.
Dejstvo je, da so Jelinekove ženske konstrukti patriarhalne družbe, ki jih je naphala s svojimi domislicami. Za primer lahko služi Die Klavierspielerin, ki je pri nas kot Učiteljica klavirja nedavno izšla v zbirki Beletrina. Brez težav lahko pozornost s travmatičnega odnosa med materjo in hčerjo usmerimo tudi na scenografijo, znotraj katere se odvija zgodba, na Dunaj, na ponos in nado vseh Avstrijcev in Avstrijk.
Dunajski Prater je kraj za zabavo. V Wurstelpratru se zabavajo otroci, na pratrskih livadah pohotneži, vsak po svoje. Starši se v Wurstelpratru do vrha nabašejo s svinjskimi pečenkami, cmoki, pivom in vinom, potem pa napolnijo še svoj zarod in ga posadijo na lončke ali na pisano polakirane (plastične) konje, slone, avtomobilčke ali zlobne zmaje. Vse, kar so z muko natlačili vanj, otrok med silnim vrtenjem zopet izbruha. Potem dobi še zaušnico, saj hrana v gostilni nekaj stane in si je ne privoščijo kar vsak dan.
Na drugi strani mesta se seveda odvija umetnost, glasba, še en ponos Dunaja. Toda vse je le blef; Jelinekova tako zapiše, da filharmonični obiskovalec vedno izkoristi uvodne besede programov, da razloži drugemu obiskovalcu, kako ga bolečina te glasbe pretrese v dno duše. Takšne so družbene razmere, ki jih slika Jelinekova in v tem primeru so vsi enako pobebavljeni, ženske in moški, po zaslugi slednjih, jasno. Toda če bo glasbeni program drzen in nov, ga bo zagotovo poustvarjal kreativen moški, nekje v avditoriju pa bo s privzgojenim šibkim »jazom« tičala Ona, kakšna »zgoljKlavierspielerin«. Skratka, ženske Elfriede Jelinek niso heroine, ki bi lahko služile kot vzor feministično prebujenim osebkom, ampak očitne antijunakinje in odličen antivzor, ki bolj kot pred vsem drugim, svari pred status quo. Važno je, da ringlšpil še vedno obratuje, da se pije pivo, golta saherice in se gre zvečer na en tak zelo lep glasbeni dogodek.
Komentarji
komentiraj >>