Na obeh straneh Atlantika se širi mit, ki je po svoji veličini primerljiv s tistim o iraškem orožju za množično uničevanje. Gre za mit, da ima demokratski predsedniški kandidat John Kerry zelo drugačne poglede na svet od svojega predvolilnega tekmeca Georga Busha mlajšega. Tej laži nasedajo predvsem tisti, ki bi to jesen Busha po vsej sili pospremili ven iz ovalne pisarne ne glede na to, kdo bo njegov naslednik. 'Vsakdo je boljši od morona Busha' kričijo in dajejo podporo demokratu Johnu Kerryu, ki se od Busha razlikuje zgolj po imenu.
Veljaki republikanske stranke so bili zadnja štiri leta veliko pogosteje tarče medijskega udara kot njihovi kolegi iz demokratske stranke. Pa vendar so razlike med prvimi in drugimi zanemarljive. Skupina najvplivnejših republikancev, zbranih v paravojaški organizaciji 'Project for the New American Century', v kateri najdemo tudi obraze iz Busheve administracije, se je leta 1999 zavzela za vodilno vlogo ZDA v svetu, ki naj bi temeljila predvsem na gospodarski in vojaški premoči. Posledice tega vidimo predvsem na Bližnjem in Srednjem Vzhodu.
Malo manj znan pa je manifest, ki ga je objavil »Progressive Policy Institute«, v katerem se najvidnejši demokrati zavzemajo za odločno prenovo svoje stranke. V manifestu so se tako imenovani Novi Demokrati, med njimi tudi John Kerry, zavzeli za – navajam: 'drzno razkazovanje ameriške moči v svetu'. Za razliko od republikanskih jastrebov Novi Demokrati zagovarjajo multilateralizem, toda pod vodstvom ZDA. Podobnosti v razmišljanju veljakov obeh strank najdemo tudi na številnih drugih področjih. Vojno proti Iraku so recimo podprli vsi demokratski predsedniški kandidati razen liberalnega Howarda Deana, ki je bil zaradi svojih protivojnih načel deležen ostrih kritik s strani svojega tabora.
John Kerry je odločno podpiral invazijo na Irak, tudi ko je bilo že zdavnaj jasno, da si bodo ZDA z nelegalno vojno zapravile skoraj ves ugled v svetu. Se je človek do danes spametoval? Nikakor. Njegovo trenutno stališče je, da bi morala Amerika svojo morijo v Iraku podpreti z dodatnimi vojaškimi enotami. Kljub visokim stroškom okupacije, ki so ZDA že pahnili v težko finančno krizo, bi Kerry v Irak poslal dodatnih 40 tisoč vojakov. Istočasno se demokratski predsedniški kandidat zavzema za podjarmljenje Latinske Amerike nacionalnim interesom Združenih držav. V skladu s tem Kerry odločno podpira Bushevo administracijo pri njenih večkratnih poskusih rušenja socialne demokracije v Venezueli.
Naj vas ne zavedejo skrbno sestavljeni govori Johna Kerrya, v katerih pompozno kritizira Bushevo vojaško politiko. Gre za absolutno hinavščino, saj Kerry podpira ameriško vojaško okupacijo sveta. Povsem smiselni se mu zdijo tudi preventivni napadi zoper sleherno državo, za katero bi v Pentagonu izrazili mnenje, da tako ali drugače škoduje interesom Amerike na njenemu pohodu zavojevanja sveta.
Nove Demokrate pri republikancih moti predvsem njihova odkritosrčnost, s katero nastopajo v zunanji politiki. Medtem ko Bushevo administracijo obtožujejo zaradi njene arogance, pa demokrati svoja videnja ameriške vloge v svetu zakrivajo s tančico tipičnih manipulativnih fraz. John Kerry zagovarja politiko imperija Združenih držav, vendar se pri tem poslužuje besed, kakršna je na primer 'progresivni internacionalizem'.
John Kerry v svoji knjigi 'A call to Service', ki jo je spisal posebej za svojo predvolilno kampanjo, opeva demokratskega predsednika Johna Kennedya, čigar hinavsko prizadevanje za svobodo in demokracijo v svetu je privedlo do smrti štirih milijonov ljudi v Vietnamu, Laosu in Kambodži. Za vojno v Vietnamu, v kateri je tudi sam sodeloval kot marinec, Kerry pravi, da jo je treba čim prej pozabiti ali pa sprejeti kot izjemo ameriške vojne politike dvajsetega stoletja. Drugi Kerryev idol je Woodrov Wilson, ki je predsedoval Združenim državam na začetku prejšnjega stoletja. V svojih kičastih hvalnicah je Kerry nekako pozabil omeniti, da je bil Wilson krščanski fundamentalist, ki je verjel, da je Bog izbral Ameriko, da narodom vsega sveta pokaže svetlo pot svobode.
Največja Kerryjeva nesramnost pa je obljuba, da bo nadaljeval Clintonovo vizijo 'zlate dobe liberalizma'. Spomnimo le na nekaj dejstev: v svoji osemletni vladavini je Bill Clinton uspešno uničil ameriški socialni sistem ter strahovito povečal razkorak med revnimi in bogatimi. Človek je med drugim odobril najvišji vojaški proračun v zgodovini, zagnal projekt protibalističnega ščita in vseskozi nasprotoval ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča.
John Kerry bo, v primeru, da bo novembra izvoljen za predsednika, nedvomno nadaljeval Bushevo politiko na vseh področjih. To je že dokazal s svojimi dejanji v preteklosti. Kerry je vedno podpiral socialno politiko, ki je milijone Američanov pahnila v še večjo bedo ter revščino in se zavzemal za smrtno kazen. Tudi kar zadeva ameriško politike do izraelsko – palestinskega konflikta, je Kerryevo stališče povsem jasno. 'Izrael ima pravico do samoobrambe', pravi Kerry, medtem ko se mu Šaronove neštete kršitve najosnovnejših določil Ženevske Konvencije sploh ne zdijo sporne.
Tisti Američani, ki slepo podpirajo Kerrya, se očitno še ne zavedajo podobnosti med njim in Bushem. Na volitvah novembra bodo izbirali med Coca Colo in Pepsijem oziroma kot temu pravijo naši južni bratje: 'isto sranje, drugo pakovanje'.
Komentarji
komentiraj >>