Radio Študent
Torek, 1. junij 2004
OFF-Recenzija: ATOMIC
20. mednarodni festival Druga godba, Ljubljana, 31. junija
Koncert norveško-švedske naveze ATOMIC včeraj ob poldevetih zvečer v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
Včeraj so v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma vlogo vozačev busa z Drugo godbene postaje prevzeli muzičisti grupe ATOMIC. Ta eksplozivna norveško-švedska jazz zasedba je s svojim nadvse čislanim prvencem ˝Feet music˝ in drugim albumom ˝Boom boom˝ med kritiškim in plebejskim jazzovskim občestvom povzročila pravi šum. Veter nožne glasbe in udarni val njihove atomske jazz tvarine je razburkal Evropo in jih ustoličil na straneh Down Beata.
Že dober pogled v navezo pokaže na pozitivne delce, ki krožijo okoli njenega atomskega jedra. Paal Nilssen-Love je s svojim bobnarskim setom že dodobra udomačen v naših logih in če mu dodaš še kontrabasovskega strunarja Ingebrigta Haker Flatna dobiš trden, inovativno nastrojen ritmičen dvojec na pleča katerega lahko slikaš standardno bopovsko, udarno svobodno ali razčefukano impro jazzovsko malarijo. Trio norvežanov zaokroži pianist Havard Wiik s katerim preostala dva ritmotvorca sodelujeta že dobro desetletje. Zadevo v klasično jazz klavirsko pihalsko bando začini dvojec fluidno ubranih švedskih vikingov, trobentač Magnus Broo in saksofonist, klarinetist Frederik Ljundkvist.
Atomičarji so se na včerajšnjem dobro uro trajajočem koncertu sprehodili skozi kompozicije katere najdemo na že izdanih tonskih zapisih in nekatere še ne odtisnjene, ki se bodo pojavile na naslednjem albumu. Vsebina albumskih skladb doživi svojo novo drugačno podobo in se izkalupi iz svojih kompozicijskih okvirjev predvsem zaradi vidnega uživanja glasbenikov v medsebojnem prevračanju že obstoječega. Migetanje atomika se gradi prav na udarnem ritmičnem dvojcu ali trojcu, če mu dodamo še klavir, ki predstavljajo temelj preko katerega se kasneje nalepijo saksofon in trobenta. Atomic delujejo kot eno, se pravi kot tradicionalni jazz bend in člani znotraj tega iščejo svoj prostor za izraz. Ritmična hrbtenica grupe se včeraj ni podala v dolge izstopajoče solo improvizacije, če se je že, so bile le-te del notranje harmonije kompozicije, kot je bilo naprimer izvrstno kontrabasovsko grabljenje Haker Flatna. Paal je z svojim bobnanjem držal štreno pa naj bo ta metličasto mehka, swingaško razigrana ali činelasto stresajoča. V medigri in intuitivnem dramaturškem šponu s klaviaturistom Wiikom ter kontrabasistom Haken Flatnom je Paal pripravljal teren za vhode, izhode trobentača Brooja in saksofonista Ljundkvista. V samem špilu norveške trojice je bilo tudi po medsebojnih gestah in reakcijah razvidno, da se družijo in z lahkoto prebirajo nakane drug drugega.
Vidnejšo vlogo v Atomicu prevzema švedski pihalski dvojec, ki je vodil zvočni tok v prefinjene in uglašene vode z namenom obdržati melodijo in koncept v mejah strukture. Ljundkvist je kot vodja zasedbe s svojim saksofonom v pridružitvi z pihalcem Magnusom Broojem peljal sestav preko hitrostnih izmenjav neenakomernega, nihajočega ritma, ter kasneje s klavaturistom in trobentačem izvedel Goodmanovsko razigrano repliciranje in preobračanje svoje glasbene teme. V kompozicijah so Atomic pretenciozno in uravnoteženo prehajali med umirjenimi in bolj vznesenimi deli. Čeprav so se na trenutke že približali free vrhuncem v katerih se je dalo zaslutiti kaj bi bilo, če bi tvegali in padli čez rob, a so se še isti trenutek odsekano vrnili v osnovno melodijo. Fantje se niso spustili z vajeti in so ostali v mejah ˝kvazi˝ normale, v mejah svojega koncepta.
Včerajšnji koncert sestava Atomic je ponudil mladostniški pogled in zanimivo reiterpretacijo tradicije jazz godbe. Fantje v svojem špičenju bistroumno uravnotežujejo, izmenjaje prepletajo in prevračajo svojo lastno glasbeno tvarino. Mešajo, žežijo in obenem harmonizirajo skozi skupno melodijo, v temelju zanosa pa ostajajo zvesti svojemu konceptu brez hudih odklonov v svobodno ali impro godbo. In če ne bi imel priložnosti v uho dobiti zvok njihovih ploščkov bi po imenih sodelujočih glasbenikov pričakoval nekoliko bolj udarno in bolj razgibano godbo z nekaj več odklona od postavljenih smernic, vendar ti Atomic na koncertu kljub temu postrežejo z zadovoljivo mero glasbenega užitka.
Recenzijo sem prispeval Shiljo
Komentarji
komentiraj >>