Bendu, ki je bil sprva mišljen kot stranski projekt markantne pevke iz Münchna Valerie Trebljahr, se je kasneje pridružil kitarist v tistem času že dodobra uveljavljene skupine The Notwist Markus Acher. Šele z njegovim prihodom je bend dobil potrebno zaletno energijo, ko pa sta se mu pridružila še »Tied & Tickle« bobnar Christoph Brandner in klaviaturist Florian Zimmer, so lahko pričeli z zaresnim delom. Za berlinsko založbo Morr Music so izdali dva albuma Tridecoder in Scary World Theory, konec aprila pa je izšel še njihov tretji, že kar težko pričakovani album Faking The Books. Če naslov albuma v vas vzbuja kakršnekoli želje po finančnih prevarah, kar lepo pozabite. Faking The Books je le neškodljiva in bendu, kakršen je Lali Puna, precej ustreznejša primera pretvarjanja v ljubezni. Nova plošča prinaša cel kup novih uspešnic v znanem Lali Puna slogu, ki zahvaljujoč Markusu Acherju precej spominja na The Notwist, izbirčneži pa bodo v novih skladbah prepoznali tudi kakšne druge vplive. Skladba Micronomic in nesporen hit plošče, močno spominja na to, kar so onkraj luže konec devetdesetih počeli dečki iz Philadelphie po imenu Flowchart. S skladbama B-Movie ter Gin And Bear pa se že kar preveč naslanjajo na otoške matadorje Belle & Sebastian in Stereolab. V produkcijskem smislu izstopa skladba Small Things, v kateri lahko prepoznamo elemente klubske plesne produkcije. Upočasnjeni techno ritem z ojačanim spodnjim tonskim predelom kaže na povezanost sodobnih producentov elektronike z domačim okoljem iz katerega je izšla plesna glasba. Kratka skladba Geography-5, s prav tako zanimivo ritmiko, se s povsem drugega konca žanrskega spektra, narahlo spogleduje z redukcionizmom, in konkretno prekine tok plošče, ki v izteku ponudi še tri konvencionalne pop skladbe. Vezni člen vseh pa je nedvomno zapeljivo krhek glas Valerie Trebeljahr, ki izostane le v komadu People I Know, ter dokaj pritajena elektronska manipulacija ostalih članov benda.
Z albumom Faking The Books se Lali Puna približujejo klasični zgodbi o uspehu. Saj veste. Bend izda prvenec, za katerega se maksimalno potrudi, vendar je v veliki meri spregledan. Najsi bo to zaradi slabe distribucije, slabe promocije, ali bognedaj zaradi slabe muzike. Sledi druga plošča, s pomočjo katere se razširi vest o bendu, in kar naenkrat se vsi zanimajo tudi za spregledano prvo ploščo. V spremenjenih razmerah je bendu precej lažje ustvarjati. Skoncentrira se lahko na sam kreativni proces, na grbi ima več potrebnih izkušenj in obrtnega znanja, rezultat česar je poslušljiva tretja plošča, ki naj ponese ime benda v višave. Podobno se dogaja z zasedbo Lali Puna, ki je z zadnjo zbirko do potankosti razvila umetnost delanja hitov. In tega, v čemer je bend dober, ne kaže kar tako spreminjati. Zvok benda se od prve plošče Tridecoder v svojem bistvu ni dosti spreminjal. Novi album je le bolje sproducirana sodobna inačica prejšnjih dveh. Polna spevnih melodij in nalezljivih ritmov hitro zasvoji ušesne kanale poslušalcev in nadaljuje tradicijo tega nemškega benda v najboljši možni luči, vendar: ali bo enaka kombinacija dovolj tudi za njihov četrti album?
Komentarji
komentiraj >>