Prav res se mi ne da razkladati o Mel Gibsonovem filmu. Vse kar lahko o njem rečem je, da je pathos v njem docela razvit. Pathos v smislu čustvenega doživljanja. V primeru pasijona, čustvovanja ob podobah trpljenja, ljubezni in tistega tretjega kar paše zraven.
Ne gre za nikakršen realizem temveč za opis. Prikaz ideje o veri, dobri kajpak.
Vse kar je potrebno vedeti o filmu, o njem povejo njegovi snovalci v promocijskem gradivu:
»V sodelovanju z vrhunsko igralsko zasedbo in izurjeno ekipo rokodelcev, je Gibsonu s pomočjo tehnike prikazovanja surovih čustev, ki jo omogoča sodobna kinematografija, uspelo obuditi večno zgodbo, podano na brezkompromisno realističen način.«
Toliko o filmu Kristusov pasijon. Morda se k njemu še vrnem. Ampak kako pa je s Kristusovo strastjo in vero ter potjo do njiju.
Še vedno ostaja odprto od kje Kristusu strast. Mogoče bi kak skeptik dejal, da obstaja odprto ali je Kristus strast sploh imel. Še večji skeptik bi se vprašal ali je Kristus sam sploh obstajal. Če pa pustimo skepticizem ob strani, je nujno ugotoviti, da Kristus strast definitivno premore. Celo v izobilju je je pri njem. Zagretost za pravičnost je prav gotovo strastna. Prav tako zagretost za vero(vanje). In ne gre pozabiti strasti do življenja.
Gotovo je. Kristus predstavlja strast v eni njenih najbolj čistih oblik. In najbolj jasna je njegova strastnost brez dvoma v svojem razmerju do vere. Za vero in zaradi nje je Kristus pripravljen trpeti. Ljubezen do dobrega ga motivira do te mere, da je pripravljen na vse. Trpljenje in smrt.
Dalo bi se iti celo korak naprej in reči, da je strast pri Kristusu neločljiva od vere, Tako zelo sta elementa prepletena, da ju ni moč zlahka, če ju je sploh mogoče, ločiti. In še težje je razmisliti o tem, kateri je drugemu povod. Črpa vera iz strasti, ali je obratno?
To niti ni tako pomembno. Kaj je čemu vzrok. Vera strasti ali strast veri. Pomembno je, da prepletena dvojica Kristusa pripelje do vrhunca. In naprej. Križev pot v smrt. In naprej. V vsej tej kolobociji Kristus vidi smisel. In to mu pomaga potrpeti.
Kristus je lik junaka. Ne super, ampak spodobnega junaka. Zaradi tega je najbrž tako pogosto uporabljan motiv.
Tudi v filmu Kristusov pasijon, če se še malo vrnem k njem, je Kristus junak, ki strast združuje z vero. In dandanašnji, no morda je že od nekdaj tako, morajo vsi junaki umreti. Zato da postanejo heroji seveda.
Zaradi tega se ob ogledu filma zastavljeno vprašanje: v čem stoji Kristusova strast, ki je sploh vzpodbudilo tole razmišljanje, nujno steče v odgovor: kristusova strast stoji v mlaki krvi. In to poskušajo v filmu vzeti dobesedno.
Če sem na začetku dejal, da je treba odgovor iskati v veri samega Kristusa, potem bi bilo morda zdaj potrebno sliko obrniti. Odgovor je potrebno iskati v veri, predvsem človeški, manj Kristusovi.
Konec koncev je že bilo rečeno, da besede promotorjev Kristusovega pasijona povejo vse. Še enkrat si jih pozorno vržimo v ušesa:
»V sodelovanju z vrhunsko igralsko zasedbo in izurjeno ekipo rokodelcev, je Gibsonu s pomočjo tehnike prikazovanja surovih čustev, ki jo omogoča sodobna kinematografija, uspelo obuditi večno zgodbo, podano na brezkompromisno realističen način.«
Kristusovo trpljenje sem za vas gledal Pavel.
Komentarji
komentiraj >>