Ameriški državni sekretar, Colin Powell, in direktor Urada za nadzor in boj proti trgovini z ljudmi, John Miller, sta predstavila analizo ameriškega State Departmenta o ukrepih 140-ih držav za boj proti trgovini z belim blagom. Glavna kriterija, po katerih so države razvrstili v štiri skupine, sta bila, kako močno in na kakšen način si posamezne države prizadevajo za izkoreninjenje tega zla, kot je tovrstno kupčevanje poimenoval Powell.
V prvi skupini se je znašlo 25 pretežno zahodnoevropskih držav, ki so po mnenju State Departmenta v tem boju najuspešnejše. Sledi druga skupina, kamor se uvršča kar 54 držav, med njimi je tudi Slovenija. Ta skupina si sicer prizadeva izkoreniniti trgovanje z ljudmi, vendar njeni ukrepi še niso dovolj učinkoviti. Slovenija ima po mnenju Departmenta še vedno vlogo tranzitne države, preko katere poteka trgovina z ženskami iz Vzhodne Evrope in Balkana, ki jih izvažajo v Italijo, Španijo, Nizozemsko, Nemčijo, Grčijo in na Portugalsko – torej pretežno v države iz prve skupine.
V tretjo skupino držav, ki so tik pred tem, da padejo na dno lestvice, se med drugim prištevajo Rusija, Grčija, Mehika, Indija, Nigerija, Ciper, Hrvaška, Turčija, Japonska ter Srbija in Črna gora. V zadnji skupini, ki je dobila skrajno negativno oceno in ki je izpostavljena nevarnosti ameriških sankcij, pa je naslednjih deset držav: Bangladeš, Mjanmar, Ekvador, Ekvatorialna Gvineja, Gvajana, Severna Koreja, Sierra Leone, Sudan, Venezuela in Kuba. Pohvalno je, da se je Bosni in Hercegovini, ki je še lani bila v najnižji skupini, letos uspelo prebiti v drugo skupino.
Vse večji pritisk zahodnoevropskih držav, Nemčije, Francije in Velike Britanije, na Iran glede njegovega jedrskega programa je predsedniku Mohamedu Hatamiju zbil še tisto malo potrpljenja, ki ga je imel. Hatami je namreč v pismu, naslovljenem na britansko, nemško in francosko vodstvo opozoril dotične države, naj prenehajo pritiskati na Iran, če ne ... Če ne, Teheran lahko odkloni sodelovanje in se odloči za druge možnosti.
Iranski predsednik omenjenim evropskim državam očita slepo zaupanje ZDA, ki so prve zagnale vik in krik glede iranskega jedrskega programa v domnevno vojaške namene. Iran se ne bo odpovedal neodtujljivi pravici do jedrskega programa v miroljubne namene, je zagotovil Hatami, s poudarkom, da bo, če se bo takšen odnos nadaljeval, razmislil o drugih možnostih.
V sosednjem Iraku se pripravljajo na povratek strmoglavljenega diktatorja Sadama Huseina. Da ne bo pomote, Husein se ne bo vrnil na politično nebo, ampak samo pod domače nebo, kjer mu bodo v imenu iraškega naroda skovali - domnevamo nič kaj svetlo - prihodnost. Iraški premier Ijad Alavi je napovedal, da naj bi nekdanjega predsednika kmalu predali iraški prehodni vladi. To naj bi se zgodilo v naslednjih dveh tednih.
Mednarodni odbor Rdečega križa je medtem Američanom postavil rok za izpustitev Sadama. Do konca junija mora biti proti Huseinu vložena obtožnica, v nasprotnem primeru pa ga ameriška administracija nima pravice zadrževati. Ženevska konvencija namreč nalaga, da je ob koncu okupacije vojne ujetnike treba izpustiti, če proti njim ni vložena kazenska ovadba. Hudičev advokat oziroma vodja obrambe nekdanjega iraškega predsednika, jordanski odvetnik Mohamed Al Rahdan, je modro ugotovil, da je nova iraška vlada »nezakonita« in zato nekompetentna za sojenje Sadamu Huseinu.
Evropski voditelji se po nedeljskih volitvah za evropski parlament držijo za glavo, saj se je precej volilcev odločilo, da svoj glas ne nameni nobenemu kandidatu in se tako pridruži vse večji skupini evroskeptikov. Francoski predsednik Chirac je dejal, da so bile volitve pravo razočaranje. Vladajoče stranke v Nemčiji, Franciji in na Poljskem, so razočaranje občutile na lastnih plečih, saj so izgubile veliko podpore v korist evroskeptikov. Nekateri že opozarjajo, da so nedavne volitve pokazatelj, da je politična kredibilnost Evropske unije pod velikim vprašajem.
Dodaten udarec za evropsko politiko je apatičnost novih, vzhodnoevropskih članic. Izkazalo se je, da je v desetih pridruženih članicah volilna prisotnost patetično nizka. Najnižja je na Slovaškem.
Komaj 17-odstotna volilna prisotnost v tej državi je mogoče posledica tega, da so Slovaki siti volitev, saj so pred kratkim volili svojega predsednika. Kot tretji slovaški predsednik po osamosvojitvi države leta 1993 je slavnostno zaprisegel Ivan Gašparovic. Gašparovicu je v drugem krogu predsedniških volitev uspelo premagati nekdanjega slovaškega premiera Vladimirja Meciarja. S tem je nasledil dosedanjega predsednika Rudolfa Schusterja. 63-letni pravnik in nakdanji predsednik parlamenta je na današnji slovesnosti obljubil, da bo skrbel za slovaški narod, narodne manjšine in etnične skupine, ki živijo na slovaškem ozemlju. Že prav, toda kaj, ko je predsedniška funkcija na Slovaškem večinoma le protokolarnega značaja.
Komentarji
komentiraj >>