Pred kratkim so v piranski Mestni galeriji odprli slikarsko razstavo z naslovom Politike slikarstva. Izbor iz stalne zbirke Obalnih galerij, v kateri je tudi nekaj izjemnih umetnin iz zgodovine slovenskega slikarstva, je na povabilo obalnih galerij opravil srbski filozof, estetik in likovni teoretik doktor Miško Šuvaković. Izbor del, ki je podobno kakor vsak izbor tudi osebna konstrukcija in projekcija možnega zapisa zgodovine slovenske likovne umetnosti, je v optiki Miška Šuvakovića dobil naslov Politika slikarstva- Izpeljava in dekonstrukcija slikarstva med konceptualno umetnostjo in retroavantgardo. Razstava, ki je nastala, je sestavljena iz niza 40 del, ki zaznamujejo posamične likovne postaje v polpreteklem razvoju slovenske umetnosti. Kronološko jo zamejujeta predvsem dve odkrito politično angažirani likovni praksi, konceptualna umetnost skupine OHO iz poznih šestdesetih let in retroavantgardna postslikarska izkušnja skupine Neue Sowenische Kunst iz poznih osemdesetih let, med njima pa obsežen delež nevtralne, a visoko estetizirane umetniške prakse.
Po mnenju Šuvakoviča obstajata v sedemdesetih in osemdesetih letih dva pomembna modusa v slovenski umetnosti: prvi je tisti, ki je politično odkrito opredeljen, kot odsev in projekcija družbene realnosti skozi umetniško formo (sem sodita skupini OHO in Irwin). Drugi pa tisti, ki v umetnosti išče čisto in visoko estetizirano bistvo, ki je le navidez neodvisno in ločeno od svoje politične vpetosti. Po mnenju Šuvakoviča je vsaka umetniška praksa v nekem konkretnem kulturnem in družbenem okolju že avtomatično politična, njeno politično izjavo pa ji je mogoče prisojati ali odkrivati tudi skozi nadaljnjo postavljanje v kontekst drugih sočasnih, preteklih in predhodnih, likovnih stvaritev. To je pravzaprav tudi poglavitni smisel Šuvakovičevega izbora in spremne študije, ki je nastala ob razstavi. Miško Šuvakovič tako gradi na althusserjevsko-lacanovski misli in hoče pokazati, da je tisto, kar izključi družbeno- na primer iz abstraktnega formalističnega, eklektično postmodernističnega in sodobnega slikarstva v dobi medijev- prav tisto, skozi katero se družbeno in posledično politično konstituira. To, skozi kar se družbeno izključuje iz umetnosti in skozi kar se družbeno konstituira, ni nikakršen predčloveški kaos ali globina prvobitne narave, ampak določena družbena praksa, označevalna praksa, to pa pomeni dejanski temelj tistega, kar je Freud poimenoval nezavedno.
Na razstavi so predstavljena naslednja poglavja iz slovenske umetnosti 20.stoletja: konceptualna umetnost, fundamentalno ali analitično slikarstvo, slikarstvo ekletičnega postmodernizma, retroavantgarda in visoko estetizirano slikarstvo tranzicijske Slovenije. V osnovi pa razstava in spremna študija predstavljata mnoge, povsem različne taktike ali odzive oziroma slikarske politike v družbenem tkanju- tekstu izvajanja slikarske idenitete. V primeru skupine OHO je bila ta identiteta odvržena, v primerih slikarstva Šalamuna, Šušnika, Podgornika, Valentinčiča, Gnamuša, Špenkove, Vrezca, Bernarda, Rusove, Gorenca, Kapusa, Grudna, Kirbiša, Fišerja in Gumilarja pa branjena, razvijana ali fetišizirana. Končno pa slikarsko identiteto na poslednji postaji pričujoče razstave skupina Irwin izrabi na način delovanja kritičnega družbenega simptoma. Dva mejnika pričujoče razstave, skupina OHO in Irwin- ki sta razvidni politični praksi v in zunaj umetnosti- sta dali pečat prostoru, v katerem se je odigralo zapleteno preoblikovanje slikarskih produkcij od fundamentalističnega formalizma prek eklektičnega postmodernizma do manualnega slikarstva v dobi digitalnih medijev.
Kot že omenjeno je ob razstavi Politike slikarstva nastala istoimenska študija, ki je izšla v samostojni knjigi v ediciji Artes pri Obalnih galerijah Piran. To je že tretja Šuvakovičeva knjiga, ki je posvečena slovenski umetnosti, ravno tako pri Obalnih galerijah je pred tem izšla monografska študija o slikarstvu Gabrijela Stupice z naslovom Figura, askeza in perverzija. Druga pomembna knjiga, ki jo je Šuvakovič posvetil slovenski likovni umetnosti in teoriji pa je Anatomija angelov, kjer gre za razprave o umetnosti in teoriji v Sloveniji po letu 1960. Najpomembnejši prispevek trenutne razstave v Piranu je verjetno prav spremna študija Politike slikarstva, kolikor bo kot knjiga ostala trajen pričevalec Šuvakovičeve refleksije o slovenskem slikarstvu med neoavantgardami OHO-ja in retroavantgardo Irwinov. Knjiga je razdeljena na več poglavij, v katerih avtor sistematično zasleduje in interpretira svojo tezo o dekonstrukciji slikarstva in o pomenu in vsebini političnih taktik slikarskih praks v 70-ih in 80-ih letih. Za Šuvakovičevo pisanje o slovenski umetnosti, pa tudi o umetnosti sicer, so značilne reference na temeljna dela evropske estetike od Wittgensteina do Žižka, kakor tudi natančno in obsežno poznavanje problematike slovenske in svetovne umetnosti. Posebne omembe je vredna tudi druga polovica knjige, ki je posvečena izboru najznačilnejših citatov o obravnavanem predmetu, tako s strani umetnikov kot drugih ljudi, katerih mnenje se zdi relevantno. Naj omenim samo enega izmed njih, morda najbolj lakonično igrivo izjavo, to je določitev bistva slikarstva po Andražu Šalamunu, ki se glasi: Človek pride s pištolo, omahne s šopom oljk, vmes so slike. V nadaljevanju je knjiga Politike slikarstva sestavljena iz Glosarja, ki ima podnaslov “Slikarstvo v času teorije in teorija v času kulture” in prinaša od A do Ž razlage bistvenih pojmov, ki jih mora razumeti in obvladati vsak kolikor toliko resen in v teorijo zagledan gledalec sodobne umetnosti. Tako je zainteresirano bralsko občinstvo s to knjigo dobilo pomembno in relevantno študijo o polpretekli slovenski umetnosti, še posebej dragoceno zato, ker se slovenski avtorji neradi in redko lotevajo tovrstnih pregledov. Istočasno pa pomeni izbor iz stalne zbirke Obalnih galerij tudi preredko priložnost, ko so javnosti na ogled dela iz te izredno pomembne slikarske zbirke. Zbirka sodobne slovenske umetnosti po letu 1975 Obalnih galerij iz Pirana premore okrog 60 del in mnoga med njimi pomenijo vrhunce slovenske umetnosti sedmega in osmega desetletja 20.stoletja. Kljub temu pa ta korpus del na žalost še vedno nima zagotovljenega stalnega razstavnega prostora, ki bi si ga kot javna in v tem primeru zelo pomembna kulturna dobrina tudi zaslužila. Tako je piranska razstava tudi redka priložnost, ko je del stalne zbirke sploh na ogled javnosti. V piranskih Obalnih galerijah nameravajo svojo zbirko predstaviti skozi študijske izbore različnih strokovnjakov, za Miškom Šuvakovićem bo prihodnje leto na vrsti razstava po izboru Ješe Denegrija. V Piran se je vredno zapeljati in si ogledati razstavo Politike slikarstva vse do 20. julija. Knjigo Politike slikarstva pa je seveda vredno brati tudi še veliko po preteku tega datuma.
Več o razstavi pa na: spletna stran Obalnih galerij Piran
V oddaji je sledil intervju s Sasom Sedlackom, ki nam je dal razmisljati o svojih projektih. Besedo ali dve o tej temi najdete na strani: napovednik za projekt Loop
Nam preostane le še nasvidenje čez dva tedna v Arteriji, ki jo pripravljamo Mara, Petja in Martina.
Komentarji
komentiraj >>