Začnimo pri telesu.
Ohišje fotoaparata je v svojem bistvu za svetlobo zaprta škatla, v katero skozi objektiv projiciramo svetlobo. Prav zaradi tega so prvi fotografski pripomočki nosili ime camera obscura (zatemnjena soba). Vsi današnji fotoaparati še vedno delujejo na način kamere obskure, ne glede na to, ali svetlobo projicirajo na fotografski film, digitalni senzor (čip), steklo ali karkoli pač. S časom ohišja fotoaparatov postajajo vse bolj in bolj kompleksna in sofisticirana. Danes je večina opremljena z merilci svetlobe, motorčki za prenos filma, daljinskim proženjem in celim kupom različnih funkcij in možnosti. Najpomembnejša izmed njih je možnost nadzora časa ekspozicije (osvetljevanja). Druga pomembna funkcija je nadzor odprtosti zaslonke. To (zaslonko) tradicionalno nadziramo z objektivom, v današnji dobi elektronike pa tudi odprtje zaslonke postaja stvar ohišja. Kot je znano, predstavlja razmerje med odprtostjo zaslonke in časom (hitrostjo) osvetlitve temelj vsake fotografije. To razmerje pa je v največji meri odvisno prav od količine razpoložljive svetlobe. Zato velja, da naj bi vsako dobro ohišje sestavljala kvaliteten merilec svetlobe in jasen ter pregleden nadzor časa in zaslonke (oziroma samo časa, če fotoaparat ni elektronski). Poleg naštetega je pomembna le še kvaliteta izdelave (robustnost oziroma solidnost), vse ostalo je sekundarnega pomena, odvisno od finančnih okvirjev in specifičnih potreb vsake posameznice ali posameznika.
Kot osnovno vodilo pri izbiri ohišja fotoaparata (veliko ljudi mu reče kar fotoaparat) bi torej veljalo upoštevati zgoraj povedano, obenem pa imeti v mislih dejstvo, da je prava vrednost oziroma kvaliteta fotografije odvisna predvsem od tega, kakšen objektiv uporabljamo. V zvezi s tem je pogosto bolj smiselno izbrati cenejše ohišje in razliko porabiti za boljšo steklovino (objektive). Vsem, ki so še posebej občutljivi na kvaliteto (ostrina, jasnost, barve) svojih fotografij, pa se prav gotovo splača razmisliti tudi o nakupu nekoliko starejših, ročnih ohišij, saj so cene za pripadajoče objektive precej bolj znosne kot za novejše, elektronske.
Ker smo s področja telesa očitno že zašli v bolj duševne vode, se še za trenutek pomudimo pri razliki med ročnimi in elektronskimi objektivi. Poleg omenjene razlike v ceni je pravzaprav edina še omembe vredna razlika v načinu ostrenja ali fokusiranja. Avtofokusi novejših objektivov postajajo vse hitrejši in natančnejši, toda še vedno se dogaja, da je potrebno kakšno stvar izostriti tudi na roke. To je na modernih objektivih precej težje izvesti kot na ročnih, saj so slednji prilagojeni ročnemu ostrenju in so temu primerno tudi bolje opremljeni (večji obročki za ostrenje, bolj tekoče premikanje, enostavnost), tako da ob nekaj prakse in iznajdljivosti tudi ostrenje na starejših objektivih ni bistveno daljše od avtofokusiranja.
Ko je v filozofiji govora o duši, se pogosto govori o njeni trojnosti, in tudi pri duši fotoaparata bi lahko izpostavili tri različne tipe objektivov. Širokokotne, teleobjektive in objektive za posebne namene.
Širokokotnost oziroma teleobjektivnost je izračunana glede na goriščno razdaljo. Daljša ko je ta, bolj 'tele' je objektiv in manjše vidno polje zajema. Goriščna razdalja je podana v milimetrih. Pri leica ali 135 mm formatu fotoaparatov (najbolj razširjen format fotoaparatov) mesto prehoda med širokokotnimi in teleobjektivi predstavlja oznaka 50 mm. Tej pravijo normalna razdalja in približno ustreza temu, kar vidimo, če zamižimo na eno oko. Vse, kar je manjše od 50 mm, je širokokotno, večje pa teleobjektivno. Običajni delovni spekter širokokotnih objektivov je med cca. 20 in 35 mm, teleobjektivi pa ponavadi pokrivajo področje od cca. 105 do 300 mm. Široki koti se ponavadi uporabljajo za fotografiranje narave, arhitekture, mestnega utripa in podobnega, medtem ko so večji objektivi (teleobjektivi so tudi fizično večji od širokokotnih) uporabni predvsem za portrete, slikanje živali, šport …
Med objektive za posebne namene bi lahko uvrstili makro objektive (o katerih smo v Fotki že govorili), t.i. tilt&shift objektive (objektive za korekcijo perspektive), ter seveda slavne in razvpite zoom objektive.
Zoom objektivi so prav gotovo najbolj razširjeni objektivi, kar jih poznamo danes. Njihovo bistvo in razlog za popularnost tiči v dejstvu, da delujejo na principu premične goriščnice, povedano drugače, v enem objektivu združujejo več različnih kotov (goriščnih razdalj). To pomeni, da lahko z objektivom slikamo živopisno pokrajino ob sončnem zahodu (uporabimo npr. 28 mm) in nato brž, z istim objektivom, ujamemo še nasmešek na obrazu ljubljene osebe, na koži katere zaradi mehke svetlobe zahajajočega sonca ni opaziti nobenih mozoljev (uporabimo npr. 200 mm). Prednosti zoom objektivov so očitne, njihove pomanjkljivosti pa nekoliko manj.
Omeniti jih velja vsaj nekaj. Njihova najbolj očitna je kvaliteta. Ne samo kvaliteta fotografij, ki jih z zoom objektivi lahko naredimo, temveč tudi sama kvaliteta njihove izdelave. Ti so kot mnogi izdelki potrošne robe povečini plastični in narejeni predvsem za eno stvar, in ta je dokumentiranje (česarkoli). V trenutku, ko hočemo od fotografije nekoliko več kot samo sliko, se stvari zapletejo. Najprej ugotovimo, da zoom objektivi poberejo kar dobršen del svetlobe, ki nam je na voljo. Tako je predvsem zaradi tega, ker je v njihovi notranjosti več leč kot pri fiksnih objektivih (zaradi tega, ker morajo zadostiti več kotom oziroma »milimetrom«). To seveda zahteva svoj delež svetlobe. Istemu razlogu gre pripisati tudi manjšo kvaliteto fotografij. Več stekla, več popačenj. Včasih se zgodi, da zoom objektivi na svojih skrajnih koncih (npr. 28 ali 200) proizvajajo le nekakšne precej brezoblične zmazke. Takrat na primer, ko poskušamo v soparnem savanskem zraku fotografirati čredo stotih antilop in moramo po povratku s safarija prijatelje prepričevati, da tisto na sredini slike ni le malo bolj rjavo grmovje.
Mogoče sem malo pretiraval. Zoom objektivi so pravzaprav kar fini in uporabni, tudi marsikatero dobro fotografijo se da posneti z njimi. Če ne drugega, se človek na njih lahko nauči dela na različnih (goriščnih) razdaljah in odkrije, katera mu najbolj leži. Potrebno pa je biti pozoren na to, kakšen zoom objektiv kupimo.
Vsem omenjenim problemom se izognemo, če kupimo zares profesionalne objektive. Ti so čisto druga pesem. Človeka pri njih lahko zmotita le dve stvari. Ena je teža in velikost (že kar veličina), druga pa je s prvo povezana astronomska cena. Pri ostalih zoom objektivih velja biti pozoren na to, da ne pokrivajo prevelikega območja (npr. 28-300 mm), saj je pri takih kvaliteta najbolj vprašljiva.
Druga stvar, ki jo lahko naredimo je, da se informiramo. O tem, kateri objektivi so trenutno popularni, katere priporočajo, katere odsvetujejo in podobno (tovrstnih recenzij je na internetu zelo veliko). Če imamo možnost objektiv pred nakupom preizkusiti, toliko bolje. Odvisno od tega, ali kupujemo elektronski ali ročni zoom objektiv (da, zoom objektivi so obstajali tudi pred elektroniko), imamo na voljo tudi nekatere cvetke in posebnosti. Npr. makro funkcijo, ki omogoča ostrenje na manjši razdalji kot pri običajnih objektivih, ali pa funkcijo IS (Image stabilizer), ki kompenzira tresenje naših rok in omogoča fotografiranje pri daljših časih (namesto 1/60 sekunde lahko npr. slikamo pri 1/15 sek).
Preden zaključim tole razkladanje o duši fotoaparata, naj izpostavim le še eno zadevo. To je svetlobna jakost in označuje maksimalno količino svetlobe, ki jo je objektiv zmožen prepuščati. Določena je glede na odprtje zaslonke. Čim nižja je številka (zaslonke), tem večja je svetlobna moč objektiva. To pomeni da lahko z njim slikamo pri slabši svetlobi kot s šibkejšimi objektivi. Vse, kar je manj kot f = 2.8, velja za zelo dobro, pri nekaterih objektivih (npr. zoomih in močnih teleobjektivih) celo za odlično.
Toliko o duši. Pred koncem se še enkrat ozrimo nazaj na začetek, na telo. Brez njega ne gre. Duša mu sicer vdahne življenje, a je brez njega bolj klavrna. Podobno velja tudi v obratni smeri. Zato lahko za fotoaparat rečemo le, da ni toliko pomembno, ali sta njegova duša in telo nova, stara, draga ali nekaj posebnega. Pomembneje je, podobno kot pri ostalih dušah in telesih, da se med seboj dobro razumeta.
Komentarji
komentiraj >>