Kaj bo danes poročalo celotno globalno kolesje medijskega enoumja? Da je od malo po deseti uri dopoldne po lokalnem iraškem času Sadam Husein - trenutno največja diktatorska zvezda po že nekoliko na stranski tir odmaknjenem in slabosrčnem Slobodanu Miloševiću, ki ga čaka posebej za ta namen ustanovljeno sodišče - v rokah na hitro in očitno prav v ta namen vzpostavljenih iraških oblasti. Anglo-ameriški okupatorji koalicije voljnih pa so bili dobre volje. Skupaj z bradatim diktatorjem dobrega zobovja so v paketu navrgli še enajst predstavnikov nekdanjega režima.
Sadam in ekipa bodo sicer ostali v zaporu, ki ga tako kot iraško vlado - saj je pravzaprav vseeno ali začasno ali prehodno - nadzorujejo Američani, ki bodo nenazadnje tudi samovoljno odločili, kdaj bodo ti, zaradi kolaboracije z okupatorji trenutno v državi najbolj ogroženi Iračani pripravljeni prevzeti tudi fizični nadzor nad njihovimi telesi. Posebej v ta namen ustanovljeno posebno iraško sodišče bo Sadama Huseina uradno obtožilo jutri. Že danes pa se je z njim sestal nekdanji favorit anglo-ameriških okupatorjev za prvega prehodnega predsednika prehodne iraške vlade Salem Čalabi, ki so ga potem, ko se mu je zaradi premajhne podpore na domačih okupiranih tleh izmuznilo obetano premiersko mesto, nastavili za – pazite - ne predsednika, pač pa direktorja tega posebnega sodišča. Ta mu je v prav tako posebnem pogovoru pojasnil, da naj se pod nosom obriše za kakršnekoli pravice.
Kljub temu, da ne za napad, ne za samo okupacijo Iraka ni bilo potrebne nobene mednarodno-pravne osnove, je naenkrat postalo pomembno to, da so po tej, zgolj metaforični pravni predaji Sadam in ekipa na boljšem kot pa denimo sovražni borci talibanskega režima iz Asfganistana, ki še vedno brez kakršnekoli že pravne osnove trohnijo v ameriškem vojaškem oporišču Guantanamo na Kubi. Po tej sicer zgolj metaforični pravni predaji, zrežirani posebej za globalno kolesje medijskega enoumja, se je za Sadama Huseina in njegovih enajst sodelavcev zamenjala pravna kategorija. Po novem se jim ne reče več vojni ujetniki, ki so podvrženi pravicam, ki izhajajo iz za smrtno kazen preveč človekoljubnih Ženevskih konvencij, pač pa obtoženci, ki se jim bo sodilo na podlagi iraškega kazenskega zakonika.
Prav iraškemu kazenskemu zakoniku, ki je nastajal pod pokroviteljstvom tega nekdanjega diktatorja - dejstvo je, da je bil ta, tako kot glavni politični okupator Iraka George Bush mlajši, izvoljen na enako nedemokratičnih volitvah - pa je z ameriškim kazenskim zakonikom skupno to, da prisega na v praksi preverjeno učinkovito smrtno kazen za najbolj ne-bodi-jih-treba hudodelce. Tako Bushu kot Huseinu je bilo v njunih zlatih časih skupno to, da sta bila na smrtno kazen še posebej ponosna. Da pa so zlati časi Sadama Huseina dokončno minili, je danes potrdilo Evropsko sodišče za človekove, ampak ne tudi Huseinove pravice v Strassbourgu. To je namreč, lahko se sicer še pritoži, zavrnilo zahtevo nekdanjega iraškega predsednika za začasne ukrepe, s katerimi bi preprečili njegovo izročitev prehodnim iraškim oblastem, dokler te ne zagotovijo, da mu ne grozi smrtna kazen.
Zahteva kriznega štaba odvetniškega teama, ki si je za svoj cilj zadala obvarovati vsaj ta trenutek prav nič vredno življenje nekdanjega iraškega predsednika, je sicer temeljila na Evropski konvenciji o človekovih pravicah in dodatnih protokolih, ki med drugim prepovedujejo prav smrtno kazen. Kljub temu, da so ciljali na človekoljubje zgolj deklarativno enakovredne okupatorske partnerice Združenih držav, Velike Britanije, ki je kakopak ratificirala vse te Evropske konvencije, je jasno kdo je ta čas v Iraku gospodar. V Združenih državah se ne le požvižgajo na evropske konvencije in človekove pravice, pač pa še sami s pridom in po tekočem traku izvajajo smrtno kazen. Napredek po ameriško je v tem, da so staro dobro vrv zamenjali električni stoli, te pa v zadnjem času zamenjujejo s še bolj prefinjenimi pripomočki prisilnega krajšanja človeških življenj.
Sojenje stoletja, ki se pravzaprav še ni dobro začelo, ne sojenje in ne stoletje, bo pa pošteno, saj ga bodo za potrebe globalnega kolesja medijskega enoumja predvajali tako po televiziji kot po radiju, bo v svoj prid poskušal izkoristiti tudi na domačih svobodnih tleh te dni najmanj priljubljeni vojaški poglavar George Bush mlajši. Zaradi resnega pomanjkanja ameriških vojakov na iraških suverenih tleh, namesto da bi jih zmanjšali na 105 tisoč, kot so napovedovali v Pentagonu na začetku leta, so te dni vpoklicali 6 tisoč dodatnih civilistov iz tako imenovane Individualne rezerve v pripravi. Skupno jih bo z nafto prepojeno iraško nesuvereno zemljo tako tlačilo okoli 140 tisoč.
Nihče med njimi, pa tudi nihče v Iraku in drugod po svetu, razen nemara kakšnih nepopravljivih človekoljubov iz stare celine, pa ne dvomi, kakšna usoda čaka nekoč sicer res zloglasnega nekdanjega diktatorja iraškega ljudstva. Tako angloameriški okupatorji kot vsi prehodni ministri iraške vlade tega ameriškega protektorata so si v svojih izjavah enotni. Če bo Sadam Husein spoznan za krivega – in v to v tem ameriškem predvolilnem letu res ne gre dvomiti – bo obsojen na smrt. Uradno zaradi zločinov proti človečnosti, genocida, uporabe kemičnega orožja in še česa. Tako to gre.
ODPOVED: Tudi današnji Neuromoment z ameriško metaforično predajo Sadama Huseina prehodnemu iraškemu sodstvu v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>