Četrtek, 8. 7. 2004
martinad
RADIO ŠTUDENT 7.7. 2004
TOLPA BUMOV 19:00
RATATAT: “Ratatat” (Beggars Banquet / XL Records, 2004)
*Za tem mitraljeznim imenom Ratatat stojita dva New Yorčana, kitarist Mike Stroud ter producent in DJ Evan Mast, z umetniškim imenom E*Vax, ki med drugim vodi založbo neodvisne elektronske muske Audio Dregs. Fanta sicer sodelujeta že od leta 2001, vendar se z imenom Ratatat predstavljata šele od lanske jeseni naprej. Baje se je duo po srečanju z bendi ala Franz Ferdinand in Interpol začel dogovarjati z ljudmi z založbe Beggars Banquet, oziroma natančneje s podružnico te založbe, imenovano XL, pri kateri sta nato letošnjo pomlad izdala svoj istoimenski prvenec Ratatat.
Če bi hoteli umestiti to, kar fanta pač počneta, v okvirne pojme, potem ne bi bilo napačno, če njuno delo omejimo s pojmi, kot so nostalgični glam-disco-digi pop, ki hodi z roko v roki s futuristično-vesoljskim house groovom.
Kako zdaj za začetek razbiti to klobaso? Kot prvo ti ob poslušanju plate začnejo kipeti na površje raznorazne možne asociacije iz nešteto glasbenih smeri, kar pa dandanes niti ni več čudno. Vse več je namreč možnosti za reprodukcijo, pa tudi za samo produkcijo. In tudi v tem primeru se ti kaj kmalu zazdi, da fanta, če že ne zavestno, pa kako drugače, absorbirata marsikaj iz nasičenega zvočnega okolja. Kar se kitare tiče, bi si upala trditi, da se Stroudu usede glam–rock, mogoče celo metal, poleg tega pa bi lahko gojil strast do Beatlov in Rolling Stonesov, medtem ko se z elektronskim delom muske vsekakor izraža naklonjenost od old school hip-hop beatov, do midi produkcije in sint-disca iz osemdestih. Na mastne retro beate se namreč pripenjajo kitarske linije, ki me spominjajo na metalske solaže iz osemdesetih. Sicer lahko omenim tudi noiserske elemente, ki pa niso tako zelo izstopajoči.
Kakorkoli že, v celoti gledano gre za plišaste melodije tipa kakšnega Commodore 64 ali Amige. Lahko bi sicer rekli, da gre za podoživljanje obdobja, ko so na lestvicah žareli elektro-house pop izvajalci Daft Punk, lahko bi tudi rekli, da gre za klasična skladatelja cyber generacije, toda zaradi že skoraj cenene – oziroma bolje – arhaične in predvsem preveč linearne zvočne osnove brez karakterja se od sprejema te plošče oddaljim z nezaupnico. Izdelek Ratatat bi mogoče še najlažje razumeli v line-up-u z japonskim producentom Corneliusom, ki tudi sam dela na enostavnih zvočnih in od vsepovsod natresenih ritmičnih formah, a jim le da več svežine, dinamike in predvsem življenja. Pomanjkljivost dotične plošče je med drugim tudi odsotnost vokalov, s katerimi bi plošča verjetno postala bolj izpeljana ali celo priljudna.
Če v zmedenosti iščem sliko, ki bi stala za zvokom, se nazadnje odločam med kičastim japončkom, celim modernim in pisanim, ki se zdolgočasen od celodnevne naporne japonske rutine sprehaja po japonskih parkcih s svojim robotskim ljubljenčkom, in med cyber menihom, ki ves pobožen čemi v svoji minimalistični cyber sobici in se sprašuje, čemu so sploh ženske na tem svetu in kako neki zveni kak hip-hop ali celo reggae ali pa ska. Iz zadetih melodij, ki jih je vsega skupaj za 45 minut, se namreč poleg hip hop elementov da izluščiti tudi nekakšno dubiranje mutiranih reggae ritmov, ampak cela plošča je nedovzetna. Uvodni komad 17 years še kar obeta, potem pa se vse skupaj razvodeni. Že s samimi naslovi se vsili nek monoton občutek, z zvočno predstavitvijo pa mi Ratatat delujeta kar precej zadržano in utrujeno, glede na vse možne potencialne nadgradnje retro-nostalgične forme kot tudi klasične.
Če je res, da komadi pri Mastu in Stroudu nastajajo tako, da jih najprej razvije v prostorih svoje spalnice Dj in producent Mast, jih nato pošlje Stroudu, ki je ponavadi na turneji kot kitarist Bena Kwellerja in Dashboard Confessional, ta pa jih potem obdela in dogradi s kitarskimi aranžmaji, potem lahko lažje razumem tako simplicifirano in nič kaj udarno ali negativno čudaško izpeljavo plate, ki jo je morebiti pogojevala sama oddaljenost in primanjkljaj komunikacije pri ustvarjanju. Sicer gre za še kar zanimivo igračkanje, ampak vse skupaj je preveč predvidljivo glede na klasično formo, ker se preveč opira nanjo, skratka preveč »top shop«, in upam si trditi, da tako za mainstream, kot tudi za alternativno pokušino. Produkcija odvzame osebnost in čustvenost plošče, tako da je uporabna zgolj kot podlaga za kako čudno epizodo anime, po zahodnjaški zamisli.
Mogoče lahko verjamem, da je njun nastop lahko čisto nasprotje posnetemu albumu, kajti konec koncev je otvoritveni komad v Ratatat, Seventeen Years, skoraj perfekten, glede na osnovno idejno izpeljavo. Iz ostale plate izstopa do te mere, da se človek začne spraševati, ali sta fanta cinična, če ne celo zlobna. Nekako odobravaje se namreč usedeš, potem pa čakaš in čakaš do zadnjega komada, in se sprašuješ, kje na plati bo kaj morebiti celo še boljšega. Kaj naj rečem, s to ploščo se mi Ratatat duo zdi podoben japonskim pop punkerjem, ki iz punka res potegnejo nekakšen nesramno smešen nivo nezavednega v njem, ki ga dopolnijo s svojim eksotično jeznim, že celo smešnim videzom, s tem, da Ratatat ne uspeva biti niti zabaven, kot tudi ne smešen. Konec koncev lahko komadi koga spomnijo na melodije, shranjene v spomin neprofesionalnih sintezajzerjev.
Martina
Komentarji
komentiraj >>