V Moderni galeriji se bomo lahko celo poletje, navduševali, zgražali, raziskovali in precenjevali umetnost, ki je v Sloveniji nastajala med leti 1985 in 1995. Razstava Razširjeni prostori umetnosti je drugi del trilogije predstavljanja sodobne slovenske umetnosti, od leta 1975, pa vse do današnjih dni.
Razstava v Moderni galeriji ne predstavlja vsega, kar so slovenski umetniki naslikali, zmontirali, zgradili, skiparili in sploh ustvarili v desetletju, ko smo se poslavljali od prejšnje in vzpostavljali novo državo. Bolj gre za določene izseke iz ustvarjanja. Ti naj bi pokazali celotno sliko, proces, ko se je umetnost iz modernizma vse bolj prevešala v to, čemur danes ne moremo več reči likovna umetnost, ampak raje in predvsem zasilno, le umetnost.
Naslov Razširjeni prostori umetnosti sta izbrala kustosa Igor Zabel in Igor Španjol. Naslov je poveden zato, ker je druga polovica osemdesetih in začetek devetdesetih let čas, ko so umetniki s kritično analizo in dekonstrukcijo tradicionalnih medijev umetnino razširili v prostor. Vanjo so začeli vključevati elemente zunajumetnostnega sveta in jo povezovali z raznimi urbanimi prostori, družbenimi konteksti in podobnim.
Po modernizmu in močni liniji nove podobe, so se v drugi polovici osemdesetih let slikarji posvetili lastnim umetniškim poetikam. Ko govorimo o njihovem ustvarjanju navadno uporabljamo izraz avtopoetike. Poleg tega se je obnovilo zanimanje za abstrakcijo in modernistično tradicijo in pojavil se je novi informel. Ta leta so pomembna tudi za kiparstvo, z močno generacijo in najznačilnejšimi predstavniki Lujem Vodopivcem, Dubo Sambolec in Matjažem Počivavškom, nato pa Jože Barši, Mirko Bratuša, Roman Makše, Marjetica Potrč in Dušan Zidar. Pojavilo se je tudi novo slikarstvo, ki ga Zabel označuje s pojmom postmedijsko slikarstvo. Zanj je značilno, da ni več vezano na določila slikarskega medija, kakor je to veljalo v modernizmu.
Obdobje, ki ga predstavlja razstava je pomembno tudi zato, ker gre za čas, ko se osamosvaja medijska umetnost. Ta del razstave se je razvijal pod nadzorstvom kustosa Igorja Španjola, ki bo v katalogu predstavil odličen prispevek »Medijska umetnost v času osamosvajanja.« Tisto, čemur lahko v prejšnjem desetletju še vedno rečemo alternativa, se počasi institucionalizira in se kot suverena umetniška produkcija končno prikaže na veliki razstavi U3 leta 1997, ki jo je kuriral Peter Weibel.
Posebno zanimiva se zdi postavitev razstave, ki ji bodo nekateri tradiconalisti ali morda stari modernisti, verjetno spet krepko oporekali. Lansko leto je prvi del trilogije, zadnja dva prostora v Moderni galeriji namenil alternativi. Ta je bila v postavitvi strogo ločena od t.i. visoke umetnosti. Razstava Razširjeni prostori umetnosti, tudi s postavitvijo kaže na zlitje t.i. visoke in nizke kulture, ter nastopu novega načina v razumevanju umetnosti. S postavitvijo del in njihovim izborom pa se gradi zgodba sodobne umetnosti, kakršno bomo izročili naslednjim rodovom.
Ker razstava Razširjeni prostori umetnosti prikazuje dela umetnikov, ki še ustvarjajo in so od današnjega časa oddaljena največ dve desetletji, bo v umetniškem svetu in morda tudi v medijih gotovo završalo. Pojavile se bodo, vkolikor se še niso, govorice, kdo in zakaj je bil vključen na razstavo in kdo in zakaj ni našel razstavnega kotička v Moderni galeriji. A ta vprašanja, razen za osebno vpletene, niso pomembna. Pomembno je, ali predstavitev ustreza dejanskemu stanju, ki je bivalo na slovenski sceni od leta 85 do leta 95. Ali razstava kaže na bistvene spremembe, ki so se v umetnosti zgodile v tem času? Moje mnenje je, da je razstava dobro zastavljena. Več posameznih kosov umetnosti, in širšo sliko, ki bo ostala zanamcem, pa si bomo lahko ogledovali v katalogu, ki bo izšel v kratkem. Vprašanje pa je, ali si ga bomo navadni smrtniki lahko privoščili imeti doma, ali pa ga bomo prelistavali le v kakšni knjižnici.
Razstava Slovenska umetnost 1985 – 1995: Razširjeni prostori umetnosti je razstava, ki si jo mora ogledati vsakdo, ki ga vsaj od daleč zanima slovenska kulturna produkcija. Dobro zastavljenemu konceptu in razstavi, gre očitati le to, da se dan po otvoritvi, na razstavi še nismo mogli naslajati nad vsemi razstavljenimi deli. Nekaterih še ni bilo na ogled, nekatera pa že niso delovala. Tako si npr. ni bilo mogoče ogledati videa Marka Kovačiča, ki stoji v spodnjih prostorih Moderne galerije. A to je že problem organizacije, a kljub temu problem kakršnega si centralna ustanova moderne in sodobne umetnosti, kakršna je Moderna galerije ne bi smela privoščiti.
Po razširjenih prostorih umetnosti je popotovala Petja.
Komentarji
komentiraj >>