Četrtek, 15. 7. 2004
martinad
RADIO ŠTUDENT 15.7.2004
TOLPA BUMOV 19:00
SONIC YOUTH – “Sonic Nurse” (Geffen, 2004)
Ni ne vem kako veliko presenečenje, ampak Sonic Youth imajo novo ploščo, in sicer Sonic Nurse, ki je izšla letošnjega junija pri založbi Geffen. V svojih dobrih 23-letih obstoja se lahko ponašajo s številnimi izdajami, med katerimi je bila zadnja pred dvema letoma izdana Murray Street. Z njo se je tudi uradno potrdilo članstvo newyorškemu multi-instrumentalistu in producentu Jim-u O’Rourku, ki je z njimi začel sodelovati s plato A Thousend Leaves iz leta 1998.
Preden se posvetimo zadnji sonični izdaji, bi se mogoče lahko za trenutek pomudili pri diskografskih zaznamkih obstoja, same rasti in razvoja zvočnih mladincev.
Prva plata naslovljena Confusion is Sex je izšla leta ‘83, dve leti po nastanku Sonic Youth. Robato zvočno zastavitev je zaznamoval eksperimentalni noise, kot so ga predstavljali Velvet Undergrund in Stooges, skupaj z newyorško post punkersko avantgardo no-wave gibanja z Lydio Lunch, DNA in ostalimi. V stilu nekonvencionalnega in avantgardnega noise rock’n’rolla so Sonic Youth izdali predvsem tri plošče – EVOL ali ljubezen, ki ji podržiš ogledalo, Sister in Daydream Nation, ki marsikateremu ljubitelju predstavlja njihovo ploščo številka ena. Za devetdeseta bi lahko rekli, da predstavljajo leta preboja, kajti Sonic Youth so takrat s ploščami kot so Goo, Dirty in Washing Machine pristali tudi na lestvicah. S temi ploščami se je njihov zvok delno omehčal, kot da bi poradirali robove iz osemdestih. Toda devetdeseta so predstavljala nasploh izbruh undergrounda z bolj ali manj ekscesnimi glasbenimi oblikami, ki jih je po svoje predstavljala seattleška scena. Tako so se tudi Sonic Youth iz noise art rock punka prelevili v indie rock zasedbo, ki pa jo je še vedno opredeljevalo nekaj samo njim lastnega eksperimentalnega new yorškega hrupa in kritično-uporniške sporočilnosti. S koncem devetdesetih pa so Sonic Youth dosegli neko stopnjo zrelosti, s katero so bili pripravljeni na vstop v novo tisočletje. Na tej točki so postali bolj instrumentalni in tudi bolj osebni, z drugimi besedami – dojeli so delovanje instrumentalnega razuma glasbene produkcije, ki so se mu do neke mere tudi nehote podredili.
Na tej ravni, se med drugimi izdajami, znajde tudi njihov nov izdelek Sonic Nurse. S pričujočo zvočno nego ali oskrbo ali kakorkoli že, se Sonic Youth predstavljajo z do podrobnosti domišljeno zvočno arhitekturo. Po drugi strani pa je očiten lirični odstop v zasebno. Pesmi so izdelane iz neke določene osebne perspektive. Z njimi se je težje identificirati, manj je stika in skupne usodnosti, za razliko od prejšnjih blaženih trkov in bližino s Sonic Youth. Če poslušamo kaj nam sporočajo v svojih uglasbenih refleksijah naletimo na blokado. V njih težje oz. težko najdemo sebe, a zato smo v soočenju z avtorji, ki so nam zdaj vse bolj nekaj tujega, včasih celo nedostopnega in taki se konec koncev zazdimo tudi sebi. Glasbena produkcija je v teh 24-ih letih morala postati nekaj samoumevnega. Beseda, kot da bi izgubljala na smislu, a še vedno nam preostane bolj ali manj hladna, odprta in zato toliko bolj zagonetna in z definicijami nespravljiva zvočna sporočilnost. Kot sami pravijo, nam preprosto ne morejo brati naših misli, ne morejo čutiti naših navdušenj Zgodba četrtega komada z naslovom Kim Gordon & the Arthur Doyle Hand Cream po svoje komentira to misel: na začetku je bil komad naslovljen Mariah Carey & Arthur Doyle, a so ga morali po pravniškem posvetu preimenovati. Namesto Mariah Carey je padla Kim Gordon. V njem na raztrereščenih kitarskih podlagah Kim sama z zaničljivim vokalom iztiska svoje sporočilo – “Hey hey little baby get down, Before you fall and hurt someone”…
Ali kot ponovno poje Kim v uvodnem komadu Pattern Recognition – “I'm a cool hunter making you my way - Like a brand name you'll replay…”
Na plošči je Kim nasploh znova v ospredju, kolikor se je z zadnjima dvema platama nekoliko distancirala. Njeni komadi so, vsaj meni, bili tisti prepričljivi nosilec celotnega albuma. V celoti gledano, pa plošča ni udarna in ne ponuja nekih neposrednih užitkov, če mladincem nisi vseskozi ostal zvest. Za njo si je potrebno vzeti čas, kot za marsikatero stvar danes in to ni nujno najboljša predloga. Sicer je pretežno zgrajena na postrockovski harmoniji, marsikdaj očitno izpeljana s pozornostjo Jima O’Rourka, še vedno pa tekmuje s pobegi v šum ali kitarski noise, ki še vedno trdno stoji. Toda vseeno me ne more nihče obsoditi, če pri pričujoči sonični oskrbi pogrešam odločenosti in trših, bolj sugestivnih in konkretnih prijemov. V zvezi z zaključnim komadom, Peace Attack, je v marsikateri kritiki na “netu” bil omenjen sredinec, ki ga Sonic Youth namenja trojki Bush, Cheney, Rumsfeld, ampak meni se zdi ta sredinec še kar sramežljiv, pokazan malce na skrivaj. V primerjavi s komadom Youth Against Facism iz albuma Dirty je ta Peace Attack kar kompromisen, če ne skoraj hipijski protest zavozlanemu stanju…
Skratka, gre za nežnejšo, meditativno ploščo Sonic Youth, ki sicer še vedno ohranja noisersko prvinskost in posveča veliko pozornosti instrumentalni podobi, toda manjka ji neposredne sporočilnosti. Ali kot se izrazi Steve Shelley v komadu Paper Cut Exit –
“I'm gettin' lost in the slipstream / Maybe relive the same dream / Of comin' in from the cold / And losin' half of my soul / Memory disease Across United States”
Sama izpeljava plošče od prvega do zadnjega komada je dokaj introvertirana – sicer se začne udarno s komadom “Pattern recognition”, potem pa z nekakšno uležano refleksivnostjo niza komade z ozirom na izpraznjeno pop kulturo, ki jih obremenjuje tako v vsakdanu kot tudi v politični realnosti. Glede na samo sonično preteklost, ki ji ne moremo zlahka ubežati, lahko zaključim, da ne gre za eno ambicioznejših plošč Sonic Youthov, temveč za zmerno in kompromisno združitvijo pop melodij in avantgardne preteklosti.
Vsekakor je v ospredju nelagodna sodobnost in z njo to, kar niso oziroma niso hoteli ali celo mogli povedati s to ploščo. In v tem se skriva tista zvestoba samim sebi – zavedajo se svoje situacije in svojih možnosti. V priznanju lastne prilagojenosti Sonic Youth ostajajo to kar so bili že nekoč – ostajajo iskreni v svojem intimnem svetu, še vedno ostajajo Sonic Youth. In če zaključim z njihovimi besedami – sedanjost oziroma čas nas vse prehiteva in si nas po svoje prisvaja, tudi njih; in ta suženjska sedanjost je posledica zgolj tistega kar se ni zgodilo, posledica tistega kar ni bilo in česar ni…
Pattern Recognition, Driping Dream, Kim Gordon and the Arthur Doyle Hand Cream, New Hampshire, Paper Cut Exit, I Love You Golden Blue in Peace Attack.
Martina.