Kocinske perverzije je na svitlo dal Marko Zajc.
Marsikateri mladenič, ki ga vprašamo, zakaj se ukvarja s prostitutkami, se izgovarja s tem, da je to najcenejša oblika spolnega občevanja. Toda to je fikcija. Prostitucija stane ogromne denarje in za mladega odjemalca je tudi prostitutka draga. Je zanimivo, kako imajo študentje za cigarete in ženske vedno zadosti denarja in dajo zadno paro za to, raje so lačni, zmeraj pa raje reskirajo bolezen, katere zdravljenje požre ogromne vsote privatnega in javnega denarja.
Božo Škerl, K problemom prostitucije v Ljubljani, 1940
V predvojni ljubljani je bilo študentsko življenje drugačno od današnjega. Študirali so bolj ali manj fantje, kar pomeni da je na njihovih zabavah radikalno primanjkovalo ženskega elementa. Veseljaška gruča akademikov se je najprej obilno nacedila v krčmi, nato pa se je družno podala v ljubljanski bordel, kjer je zakavsala preostanek denarja. Študent na začetku 21. stoletja bi se obiska pri profesionalki prav gotovo sramoval in ne bi nikomur črhnil niti besedice. Še en dokaz zato, da so sodobne norme včasih bolj zategnjene od preteklih.
Nemara je res, da je imela prostitucija v starih časih večjo vlogo pri zadovoljevanju spolnih potreb, saj je bila družba do izvenzakoske spolnosti izredno netolerantna. Včasih celo bolj, kod do zakonsko urejene prostiticije, ki so jo gledali kot nujno zlo. pa še nekaj. Porednim fantom je bila spolna dejavnost na pol dovoljena, za nedolžna punce , ustvarjene za krepostne žene, pa strogo preovedana. Zdravniki so tako leta 1886 potrebo po uradnem bordelu v Celju argumentirali takole:
Prednosti kasarnirane prostitucije pred pocestno se ne kažejo samo v boljšem policijskem in zdravstvenem nadzoru prostitutk, temveč tudi v tem, da se zmanjšajo pederastija, onaniranje in samomori. Moškim pa se pri zadoovljevanju svojih naravnih potreb ni treba skrivati po kleteh in zakotnih ulicah.
Problematika nečiste obrti je zanimala tudi znanstvenike. V stari Jugoslaviji se je s tem problemom zlasti ukvarjal antropolog Božo Škerl, znan po svoji privrženosti fizični antropologiji, katere dosežke je sodobna genetika povsem ovrgla. Škerl se je navduševal nad merjenjem lobanj, ličnic, nosov in ostalimi rasnimi neumnostmi. Socialni in ekonomski vidik prostitucije je sicer upošteval, vendar je bil mnenja, da gre pri prodajanju telesa tudi za biološki problem, zato se je vprašal:
Ne razumemo kako je mogoče , da se edina hči bogatega pocestnika valja v blatu, ne razumemo zakaj pusti učiteljica svoj poklic in gre z vsakim, ki ga sreča, ne razumemo, zakaj živi ena hči istih staršev in po isti vzgoji nečisto, v blatu, dočim so vse ostale poštene ženske. Vzroki v takih primerih so gotovo biološki, ne pa socialni.
Po Škerljevih ugotovitvah zahtevajo uporabniki tovrstnih storitev mladost, izkušnje in pripravljenost za perverzije. Lepota po njegovih besedah ni pomembna:
Primitivni spolni čut moškega, ki prihaja tu v poštev, ne zahteva toliko lepote. Človek se včasih začudi kako grde, celo pohabljene in ogabne ženske se uspešno bavijo s prostitucijo. Primitivni spolni čut zahteva kakor neko polnost udov, tolšče, seveda ne matronske.
Škerl ni mogel iz svoje biološke kože. Ljubljanske prostitutke je namreč fizično preučil. Bržkone jim je tudi zmeril lobanje. Prišel je do ugotovitev, ki jih lahko brez obotavljanja označimo za rasistične in žaljive.
Antropološka preiskava prostitutk dokazuje, da so te nadpovprečno debele, težje, vsi obodi povprečno večji kakor pri drugih ženskah, in da to velja zlasti za atribute, ki so pri spolnem življenju najvažnejši. Hitro, včasih že dvajetletne dosegajo prav matronske oblike. Zanimiva je v obrazu posebno težka , tolsta spodnja čeljust in debel vrat, kar daje obrazu svojevrsten, surov izraz. Nos je navadno tumpast, celo sedlast, ustnice debele in nabrekle. Spolna zrelolst nastopa včasih zgodaj, često pa tudi pozno.
Škerlju so se zdele zgornje ugotovitve povsem znanstvene. v nadaljevanju razprave se je zapletel v nekakšne diagrame prvih mestruacij v razmerju do prvega koitusa. Biološke razloge je povezal z socialnimi in postavil naslednjo, prav tako žaljivo hipotezo:
Pri primerih predčasnega spolnega občevanja in zgodnje prostitucije je jasno videti, da gre za anomalijo, ki predpostavlja neko svojevrstno psihičnost, recimo morda kar psihozo, ki potrebuje le ugodno okolje, da pride v pravi luči do veljave. Pri prvih koitih še ne gre za profit. Tem mladim žrtvam svoje nenormalne duševne konstrukcije, svoje psihopatske konstitucije, ne gre za denar, tu gre še čisto enostavno za stvar samo, za spolno udejstvovanje. Šele pozneje, ko spoznajo, da so se v pošeni družbi onemogočile, nastane iz nagona obrt.
Sodeč po teh dosledkih najbrž ne preseneča podatek, da je škerlovih prispevkov v tedaj nacistični Nemčiji niso bali objavljati. Pomembno vlogo pri vstopu mladenke v »nečisti obrt« naj bi imela tudi izguba nedolžnosti. Pri tem je pomemben kraj še bolj pa sam razdevičevalec.
Največ jih je prvič občevalo doma na kmetih, na primer z domačim ali sosedovim fantom, s sošolcem, pri žlahti itd. Dalje najdemo pomočnike, delavce, orožnike itd. Mnoge se specializirajo na moške onega poklica, ki ga je imel prvi. V kolikor vemo, se je v našem primeru začela prostitucija po prvem koitu v 23-tih od 118 primerov. Gotovo je prvi koitus, pri čemer se navadno šele zbudi pravo spolno hotenje, vsaj v posredni zvezi s prostitucijo, posebej v vseh teh primerih, kjer je spolno občevanje jako zgodno – pa tudi kakšna starejša se včasih takoj vda prostituciji.
Pustimo teorijo. Življenje se nanjo ni oziralo in je rajši hodilo svojo pot. Seksualnost se tudi včasih ni kazala zgolj s prostitucijo. Zanimiva so tudi poročila o prvih začetkih pornografije v Ljubljani. Sredi vročega poletja 1906 so se namreč v ljubljanskih trafikah, trgovinah in knjigarnah nenadoma pojavile pohujšljive razglednice. Ob tem se je strahovito zgražalo Društvo slovenskih katehetov, ki se je čutilo poklicano, da čuva nedolžno mladino pred pornografskikm zlodejem:
Predrzna nesramnost kramarskih oseb nastavlja zanjke v obliki nenravnih in nesramnih slik, kjer številna mladina skuša ustrezati nenasitljivi zvedavosti.
Mestna oblast je prodajo ustavila, vendar se prodajalci niso odrekli hitremu zaslužku. Pohujšljivost so odslej prodajali na skrivaj. Čez slaba štiri leta pa so se nekateri spet opogumili in perverzne slike zopet nastavili v izložbe. 15. februarja 1913 je mestni stražnik v izlolžbi na Židovski ulici opazil zanimivo sliko:
Razglednica, na kateri je moški in ženska, katere prsi se vidijo gole. Na drugi dveh razglednicah sta moški in ženska, sedeča na nočnih posodah, na eni pa sta v postelji tako, da se ženski vidi med noge.
homoseksualnost je bila takrat prevelik tabu, da bi o njej pisali. Seveda je bila zakonsko kazniva, da ne govorimo o obsojanju na vsakem koraku. Gejevski klubov ni bilo, zato je bilo iskanje partneja še bolj zapleteno. Poslovodja Vinko M. leta 1908 pač ni imel sreče:
V gostilni na Sv. Jakoba cesti 9 je sedel za mizo v družbi vojakov. Nenadoma je Vinko začel enega od vojakov med noge ošlatovati, vsled tega mu je dal ta eno zaušnico. zaradi tega je v gostilni nastal pravi pretep med civilisti in vojaki.
Ženskam je osvajanje istega spola uspevalo bolje kot nesrečnemu Vinkotu. Znana pocestnica Amalija A. je imela sodeč po trditvah mestnega orožnika, rada tudi ženske. Natakarica Ana T.jo je v gostilni zasačila, ko se je ljubila z Berto K. Pojavila se je celo priča, ki prijavila nadlegovanje.
Še ena priča, Ivana Oražen pa je povedala, da je Amalija v sobi njo nagovarjala, da bi se telesno združili in jej je natančno povedala in narisala, kako se to zgodi. Pripovedovala je tudi, da se je ona v Linzu z več ženskami telesno združila.
Gornjim primerom navkljub so največ preglavic ljubljanskim moralistom prizadejali kar dolgočasno heteroseksualni pari, ki so pri izbiri kraja za kljunčanje pokazali neverjetno izvirnost. tako si je denimo pisarno dr. Koprive za svoje spolne užitke večkrat sposodil njegov sluga. Ponoči seveda:
29. Januarja se je Josip P. v pisarni gospoda svetnika spolsko združeval s Kozlevčarjevo. Pri tem sta, da je bilo lepše in svečanejše, prižgala vse žarnice, kar jih je v pisarni.
Josip policijsko ni bil kaznovan, kako so ga gledali v službi, pa je že drugo vprašanje. Drugi so si privoščili spolnih užitkov kar v drveči kočiji. Policijsko poročilo, napisano mrzlega Februarja 1904 ne potrebuje komentarja:
Ob sedmih zvečer so se peljali od Dunajske ceste po Franca Jožefa cesti in Tržaški cesti v zapertem vozu. Pervi je bil Japel, drugi Stavban in tretji Jontes. Pri sebi v vozu so imeli Lucijo S., sluškinjo, in se z njo spolsko združevali. Vozili so vsak en čas, kar je tudi prepovedano prepustiti konaj po členu 15 izvoščarskega reda.
Komentarji
komentiraj >>