RADIO ŠTUDENT 12. 8. 2004
TOLPA BUMOV 19:00
KAITO – “Band – red” (Blast First/Mute, 2004)
Pogosto se dogaja, da se človek sprašuje, a je res tako zelo težko odrasti v tem našem svetu in ali je to tudi tako zelo nujno. Ta moment bomo skupaj podoživljali na primeru Kaito, ki bodo izpostavljeni v današnjem terminu za Tolpo Bumov.
Band je sicer pri manjši ameriški založbi Devil In The Woods med drugim že izdal štiri singl plošče in prvenec »You've seen us...You Must Have Seen Us...«, a več pozornosti je pritegnil šele z drugim albumom »Band – Red«, ki je pritegnil založniško hišo Mute oz. njeno podružnico Blast First.
Kvartet Kaito zaznamuje kaotično hrupen revival rock'n'rolla iz petdesetih in šestdesetih let, ki ga zaostrijo s prav tako retro pankerskimi in novo-valovskimi izpadi, kar je ravno prav za garažni groove party. Gre za aktualno reciklažo in maškerado že slišanega in zaigranega, kar pa še ni razlog za predsodke z negativnim predznakom.
V primeru Kaito gre za nagajivo izigravanje, preigravanje in kombiniranje glasbenih spominov iz otroštva z jedko ironičnim odnosom do pravil, ki so jih narekovala posamezna obdobja in stili.
Z žgočimi kitarami napadajo zmedene ritme, iz katerih se skoraj po naključju izcimijo nalezljive, a čudne in raztreščene melodije. Igrivo soočanje pretežno neobstojnih ritmov sovpada z besedili, v katerih je težko izslediti kakršen koli smisel. Poleg tega se pevka Nikki Colk izraža prej s fonemi – s stoki in joki, kot pa z artikuliranimi izjavami ali pripovedmi. Ta zgoščen in jedrnat način podajanja nekih konkretnih vsebin, ki je seveda podprt z ječanjem in kričanjem basistke, kot tudi ostalih dveh moških članov, je lahko obenem frustriran in navdušojoč, kar dodatno poudari tudi hrupna art-punkerska instrumentalna spremljava. Vreščečih krikov včasih sploh ni možno več razločiti od kitarskih zdrsov. Vseskozi so vokali tisti najbolj zabaven del plošče, mogoče ravno zato, ker se pevka preprosto predaja najbolj primitivnim čustvenim vzgibom. Pri kritikih kot tudi pri naključnih poslušalcih zbuja asociacije na vokalistko newyorške skupine Yeah Yeah Yeahs, Karen O., čeprav obstajajo že od leta '96, to je štiri leta dlje od njih. Z elastičnimi zmožnostmi in s pomočjo pretvornika glasu pevka na infantilen način podoživlja cel spekter čustev: medtem ko tiho in sramežljivo čeblja, se spremeni instrumentalna podlaga in v naslednjem trenutku se že začne glasno kujati in s prevzetno otročjo ošabnostjo izbruhne v bahavi, jecljajoči jezi. To naivno, egoistično otročje vzdušje spremlja raba raznih efektov in igračk na pick-upih, med komadi pa je zaslediti tudi razna druga orodja, kot je recimo žaga ali ventilator.
Kot je bilo omenjeno v nekem spletnem pogovoru z njimi, Kaito nasploh uporabljajo ceneno opremo in so zvesti low-fi produkciji, poleg tega pa pravijo, da niti ne znajo igrati instrumentov. Dejstvo je, da se igrajo z zvokom, kar daje smisel prednosti stila pred razpršeno spontano vsebino. Že zaradi tega je njihovo igranje lahko alternativno – njihovi komadi niso kompozicije, temveč zgolj igrivo vztrajen hrup, ki se zgodi ali dogaja – je naivno ljubka hlinjenost, brez kakršnega koli pravega statementa, ki pa vseeno postane prepričljiva.
Presenetljivo dejstvo je, da Kaito sploh ne prihajajo iz New Yorka, kot je pričakovati glede na njihov glasbeni pristop, temveč iz Velike Britanije – natančneje iz Norwicha in Brightona. V svoji glasbi namreč na novo-valovski način združujejo pank z garažnim rockom, kar je značilno predvsem za nedavno eksplozijo na newyorški glasbeni sceni. Na plošči je zaslediti kar nekaj pristopov, ki spominjajo na nekaj že odigranega, recimo na Erase Errata ali že omenjene Yeah Yeah Yeahs. In čeprav poskočno-vrtoglav art-punk trenutno niti ne prebija nekih glasbenih teženj, so Kaito vseeno šarmantni in nazadnje samo še pop band, ki ga lahko prebaviš od začetka do konca plošče, na kateri je izbrana ravno pravšnja mera dinamike med 'udarno-škrbastim drajvom' in 'umirjeno-kujavimi jamranji'.
Tisto, kar Kaito reši pred domišljavostjo in utrudljivostjo vsega že doživetega in preigranega, je njihova instinktivna nagnjenost ali zmožnost, da znajo že skoraj prežvečene rife in ritme presenetljivo učinkovito podpreti s 'popi zankami' in infantilnimi refreni v pozitivnem smislu.
Poleg uradnih 11-ih pesmi lahko na plošči najdemo dodatnih pet komadov, posnetih nekje v garaži, kot tudi videospot komada »Should I«. Igra, ki se jo gredo Kaito, je na koncu zabavna, če že ne smešna – na njo se da plesati na čudno zvijajoč način, kot tudi pritegniti z otročje nekontroliranimi viki in kriki. Zdi se, da z naključnim in nezavednim pristopom v svojem ustvarjalnem zanosu sproščajo pozabljene in primarne spomine na otroštvo. Nemarna anastezija trendovske realnosti združuje otroško muhavost in nagajivost s preživljanjem, s služenjem denarja, skratka postavlja otroka v svet odraslih. Band je bil na turneji s skupinami, kot so Clinic, Datsuns, Seafood, tudi Erase Errata in še s kom. Za konec pa vseeno ostane le še vprašanje, kako dolgo bodo Kaito lahko prepričevali s to vrtoglavo zablojeno pozo.
MarTina
Komentarji
komentiraj >>