MALIKA BOOKER
Na zadnjem festivalu Mesto žensk je bila med nešteto drugimi zanimivostmi predstavljena tudi antologija sodobne poezije, ki jo pišejo črnke, in sicer v Veliki Britaniji, Ameriki, Kanadi, Afriki, Aziji in na Karibih. Antologija z naslovom Bittersweet - Grenkosladko je izšla leta 1998 pri založbi The Women's Press. Poleg uveljavljenih imen, kot so Pulitzerjeva nagrajenka Alice Walker, pa Maya Angelou in Ntozake Šange, so v njej predstavljene tudi manj znane avtorice. Kot je v uvodu zapisala urednica Karen McCarthy, antologija gradi na izkušnji biti ženska in biti črna. Antologija pa je bila širši javnosti predstavljena na t.i. pesniških performansih, na katerih pesnice raziskujejo povezave med poezijo in dramskimi umetnostmi. Dokaz, da pesniški performansi niso navadni literarni večeri, je tudi to, da so poezijo iz tipičnih bralnih salonov pesnice prenesle tudi v klube in na internet, uporabljajo pa jo tudi v videih. Tri sodelujoče pesnice so na zdaj že lanskem Mestu žensk uprizorile en takšen pesniški performas in z eno od njih - z Londončanko gvajansko-grenandinskega porekla - Maliko Booker sem se med festivalom tudi pogovarjala.
SŽ: Izidu antologije Bittersweet je sledila predstavitev pesmi na vrsti posebnih pesniških performansov, med drugim je bila menda zelo uspešna predstavitev v londonskem kulturnem centru Royal Festival Hall. Bi lahko našim poslušalcem opisali, kako zgleda takšen tipičen pesniški performans?
MB: To je kot najbolj intimen odnos, ki ga imaš lahko s pesnico. Pred tabo je avtorica pesmi, ki ti jo bere in skuša pričarati njen duh, trenutek, v katerem je pesem nastajala. Če deluje, je to lahko zelo dinamičen dogodek. Sama imam zelo rada interakcijo z občinstvom. Takšen performans omogoča navezovanje stika s publiko. Z njo lahko spregovoriš in ta lahko dobi vpogled v nastajanje pesmi. Pesem je tako le neke vrste scenarij, saj ji med branjem dodajaš čustva, ton in tako dalje.
SŽ: Poleg samega branja pa lahko tak bralni performans vključuje tudi druge elemente, kot je naprimer glasba, petje, rapanje naprimer...
MB: Ja, odvisno, kdo bere. Lahko imaš pred sabo pesnika ali pesnico, ki je tudi režiserka ali glasbenica ali hiphoper, in ko ti avtorji berejo svojo poezijo lahko med recitiranjem vključijo tudi vse te druge elemente. Lahko se zgodi, da pesnica del svoje pesmi kar zapoje, med branjem lahko kaj vpraša publiko. Lahko se zmoti, pozabi naslednjo vrstico... Zdi se mi, da je branje poezije neka najbolj preprosta oblika nastopanja, ki pa lahko tako za nastopajočega kot za publiko preraste v izredno močno doživetje.
SŽ: Kako se torej ponavadi na takšne večere poezije odziva občinstvo?
MB: Zelo zelo dobro. Ponavadi jim je zelo všeč. Velikokrat imajo nekateri v občinstvu podobne izkušnje, kot so tiste iz prebrane pesmi. Takrat se odzivajo bolje. Zgodi se, da ob koncu k tebi pridejo različni ljudje in ti povedo, kako so kakšno pesem doživeli. Tako slišiš zelo različne osebne zgodbe o doživljanju ene pesmi.
SŽ: Katere teme povezane z ženskami in z raso tematizira antologija Bittersweet? In kako bi tematsko označila svojo poezijo?
MB: Dobro vprašanje!!! Pravzaprav se dotika skoraj vseh pomembnih vprašanj od incesta do pohabljanja genitalij, pa osamljenosti, kaj na primer pomeni biti samska ženska v urbanem okolju, potem je tukaj še odnos med materjo in očetom, pa problem migracij. Glede rase pa antologija tematizira predvsem razmerja moči v družbi. Bittersweet je kot neka zmes, v katero se vsake toliko potopiš in v njej vedno znova prebereš kakšen fenomenalen odlomek in si rečeš - vau, super! in knjigo spet zapreš. To je vsekakor ena mojih najljubših knjig. ... Glede moje poezije pa ... moja poezija govori o ženskah. Kot da s svojim delom dajem glas izkušnjam žensk. Glede položaja žensk v družbi smo v nekaterih pogledih zelo napredovali. Še posebno na Zahodu se nam zdi, da smo naredili precejšen korak naprej. Vendar pa sem pred kratkim gledala oddajo o ženskah v Indiji, o žrtvah nasilja. In sem se vprašala, ali smo kot ženske dejansko svobodne, če se nekje dogajajo takše stvari?
SŽ: Če se vrneva k večeru poezije v Royal Festival Hall. Neki kritik je po tem litararnem večeru zapisal: "Ta dogodek je takoj razjasnil dve stvari in ena od teh je, da nekaj najbolj vznemirljive sodobne poezije, ki danes nastaja v angleščini, pišejo črnske ženske." Kaj misliš o tej izjavi?
MB: Neverjetno. Čisto odbito. Bi se strinjala, ker mislim, ... bila sem na neki konferenci, kjer je bilo veliko uveljavljenih pesnikov, ki jih zelo cenim. Vendar jih je najbolj zanimalo, kako bi nekako obranili ta vzvišni prestol poezije. Torej, publika mora priti do njih, se potruditi da razume vse tehnične veščine pisanja poezije in tako naprej... Meni pa se zdi, da ne Shakespeare ne Blake nista razmišljala na tak način. Imela sta idejo in hotela sta jo izraziti, posredovati občinstvu. Mislim, da me skušamo povedati resnico o nas, o naših izkušnjah, to počnemo kot pesnice in očitno nas ta svežina dela zanimive. Seveda moramo obvladati tudi tehnično plat pisanja poezije, vendar želimo predvsem komunicirati s publiko. In morda tako spreminjamo tudi to, kako kdo razume, kaj poezija sploh je. Po naših branjih ljudje rečejo: “Joj, nisem mislila, da je poezija lahko tako sveža”.
BARBY ASANTE
Oktobra je na festivalu Mesto žensk gostovala še ena Londončanka afriškega porekla, in sicer Barby Asante, multimedijska umetnica, ki se je predstavila s projektom "terapija z lasuljami". Barby Asante, se ukvarja z identitetami oz. z našim delovanjem v prostoru, z načini, na katere nas različni prostori različno določajo. Poleg tega, da sama ustvarja, je na londonski univerzi Guildhall učila predmet Fotografija in mediji in sodelovala pri več delavnicah. Med drugim je magistrirala iz "vizualne kulture". V svojih projektih se je veliko ukvarjala s črnskim telesom in s telesom nosečnice. V Ljubljani se je njeni terapiji z lasuljami v Menzi pri koritu in v salonu MičStyling podvrglo precej ljudi. Za razliko od londonske izvedbe terapije, je imela v Ljubljani veliko gledalcev, ki so jo opazovali pri spreminjanju identitet strank, ki so prišle na njeno terapijo.
SŽ: Od kod tvoje zanimanje za identiteto? Ali je povezano s tem, da živiš v multikulturni in večrasni družbi?
BA: Ja, zdi se mi, da identiteta je problem v multikulturni družbi. Ljudje sicer mislijo, da je vse jasno in da je vse super, če živiš v multikulturni družbi, vendar se človek sooči z vprašanjem svoje podobe. Če se odločiš biti umetnica v Evropi, si podvržena zelo evropocentričnemu študiju. Mislim, da je ena prvih stvari, ki jih skušaš kot črnska umetnica v Evropi narediti, da skušaš ugotoviti, kdo si. In pogosto je to lahko zelo kočljiva zadeva. Po eni strani tega ne želiš storiti. Saj zakaj pa bi to sploh morala storiti? ...Po drugi strani pa tvoje delo, tvoji projekti prihajajo iz tebe, iz tvoje izkušnje... Vendar vseeno mislim, da je ključno, da na umetnico gledamo kot na ustvarjalko, ne pa da se ukvarjamo z barvo njene kože. Res pa je, da je koža vsem zelo na očeh in zato kar sama po sebi ponuja v razmislek določene teme, tudi to, kaj naj bi temnopolti umetnik počel oziroma predstavljal. Pravzaprav pa niti ne bi rekla, da se ukvarjam z identiteto. Moji projekti se bolj ukvarjajo s prostorom, ki nas določi kot osebe oziroma osebnosti.
SŽ: In kaj si torej skozi svoje projekte ugotovila? Kako deluje ta prostor, ki ga omenjaš? Kako nas določa?
BA: Hm, če pomislim na "terapijo z lasuljami"... Projekt je nastal, ko sem delala v frizerskem salonu v Sohu, kamor je zahajalo veliko slavnih ljudi, pop zvezd, kot je npr. drum'n'bass producent Goldie, pa režiserji in podobni. Ugotovila sem, da se je med temi strankami, ki so v salon zahajale vsak teden ali dva, in med njihovo frizerko ali frizerjem razvil nek zelo zaupen odnos. In to me je resnično presenetilo. Ugotovila sem, da je bil frizerski salon pravzaprav zelo poseben prostor, neke vrste forum, kjer so se porajale prave debate. Mislim, da me je to napeljalo na lasulje ... Med črnkami so lasje pogosta tema - govori se, češ da sanjamo, da bi imele drugačne lase. In zanimalo me je tudi, kako lasje vplivajo na naša razpoloženja ali na osebnost. Če ti frizer na primer naredi frizuro, ki ti nikakor ni všeč. Vse te ideje so se nekako zlile v projekt "terapije z lasuljami". V nekem drugem projektu pa sem se na primer ukvarjala z odnosom med materjo in otrokom. Po glavi mi je rojilo precej zamisli o nosečnici kot zelo močni osebi. Tako sem raziskovala povezave med žensko v kuhinji, ki je polna kuhinjskih pripomočkov, in žensko v porodnišnici z vsemi instrumenti, ki se uporabljajo v porodničarstvu. Te sem nato prenesla v kuhinjo.... Moj naslednji projekt pa se bo ukvarjal s pitjem čaja, kar je sicer zelo angleška navada, obenem pa gre za zelo globalno kulturno normo. Navsezadnje je čaj iz Indije in Kitajske. Z angleške perspektive je neke vrste znak zmage imperija... V Angliji je čaj tako vsakdanja stvar... Na primer v filmu Vzhod je vzhodno je med ženo in njenim indijskim možem neka napetost in po vsakem prepiru žena moža vpraša - da bi zgladila spor - če bi skodelico čaja. In on vedno odgovori, da bi le pol skodelice. Torej, na nek način se na pol sprijazni z neko novo situacijo. Čaj nudi torej nekaj spravljivega, obenem pa je še vedno prisotna napetost. Tako nameravam narediti performans, kjer bodo ljudje pili čaj. Spekla bom tudi pecivo. To bo prostor za dialog, kjer bi se ljudje pogovarjali o takšnih napetostih.
SŽ: Ali svoje projekte, ki so takokorekoč minljive narave, tudi dokumentiraš?
BA: Popolnoma vse dokumentiram. To je pravzaprav del projektov. Dokumentiranje se mi zdi bolj teoretični del moje umetniške prakse. Ker so projekti vezani na specifičen čas in prostor, so zelo minljivi in zdi se mi pomembno, da se jih na nek način ohrani. Tudi za druge umetnice in umetnike, ki tako lahko o njih berejo že dolgo potem, ko je projekt zaključen.
Komentarji
komentiraj >>