Nedelja, 26. 9. 2004
martinad
RADIO ŠTUDENT Nedelja, 26. 9. 2004
GLASBENA REDAKCIJA
TOLPA BUMOV 19:00
TB AVIZZO
THE ETERNALS: Rawar Style (Aesthetics, 2004)
*Sedem let star čudaško elegantni trio iz Čikaga s svojo tretjo ploščo nadaljuje oziroma, bolje rečeno, dopolnjuje značilno mračnjaško videnje urbanega mita. Gre za nezgrešljiv format hladno naštudiranega, a džunglsko surovega srečanja duba, punka, sint-popa, elektronike in jazza. Mejna formula žanrskega križišča, ki se je v podobnih razmerjih pojavila v začetku osemdesetih pri projektih, kot so Stewartovi Pop Group ali New Age Steppers, danes spet postaja aktualna. Načeloma gre za eksperiment, s katerim se nekaj preteklega pove na nov način in z novimi pristopi. Tovrstne ponovitve so pogosto po svoje destruktivne do privzetih ritmov in melodij, marsikdaj so 'nategnjene' v osvobajoč hrup.
Vokalni boben in bas trio, ki se poslužuje še dveh sintesajzerjev in digitalnih manipulacij, ustvarja zadimljeni groove, ki se mu v določenih okoliščinah težko upreš. Ko vztrajne linearne ritmične podlage bobna in basa, plastično aranžirane s pomočjo sintesajzerjev, raznih beatov in efektov, skoordinira narkotičen vokal Damona Locksa, poslušalec, pozoren ali pa ne, v drobovju začuti neke brce in vibracije, ki morajo priti na plano. Poleg izpiljene ritmike basa, vokala in bobnov je v komadih skrita kopica efektov, ki so bodisi sekvence iz filma, razni zvoki iz okolja ali pa »škripajoči, stiskajoči, poskakujoči zvoki« in drugačne zvočne igre. Glede na intuitivno zbližanje specifičnih interesov vseh treh članov banda je končni rezultat nekaj, kar ni nujno zapisano eni sami konkretni publiki. O tem pričajo gostovanja Eternalsov na koncertih žanrsko različnih skupin, kot so Fugazi, Tortoise, s katerimi so tudi sodelovali, Califone, Hood, Pulseprogramming, Stereolab, Dismemberment Plan, Anti Pop Consortium, Burning Airlines in še bi lahko naštevali.
Z novimi enajstimi komadi z albuma Rawar Style Eternals nadaljujejo zgodbo, ki so jo začeli opisovati z samonaslovljenim prvencem iz leta 2000. Medtem so sicer že dvakrat zamenjali bobnarja, razširile so se tudi same produkcijske zmožnosti, a baza, iz katere izhajata vokalist Locks in basist Montana – pred Eternals sta imela band s podobno idejno zasnovo, Trenchmouth – ostaja bolj ali manj nespremenjena.
Na plošči tako tudi zdaj najdemo nekaj epidemično nalezljivih komadov, kot so High Anxiety ('nksajeti), Space Dancehall ali Sihouette, ki se lahko zaradi plesnega ritma in fluidnega vokalnega povezovanja pogojno uvrstijo na raven popa. V osnovi teh komadov je najti vse od hip-hoperskih beatov, ragga vokalov, postrockovske zveznosti in še česa. V oziru popoidnosti bi Eternalse lahko primerjali z Artom Lindseyem, ki na podobno neobremenjen način v komade sprejme vplive angažiranega popa. Toda čeprav se osnovni beat lahko pripne na kakšno posamplano kitaro, kot je primer v pesmi Silhouette, to še ne pomeni, da gre že takoj za »easy listening«.
Na plošči namreč najdemo tudi mastne zvočne izgrede, za katere včasih ne bi bilo slabo, če bi se preprosto prepustili izbruhu. Ampak Eternals delajo po svoje, matrajo ali, mogoče bolje rečeno, mantrajo v zvočnem polju in puščajo za sabo mračnjaško sled tesnobe. Mestoma gre za eksperimente, ki spominjajo na že omenjene Liarse. Značilen nikoli pomirjen, a skulirano zadržan zvočni napor gre z roko v roki s sicer zateženimi besedili, ki skušajo opisovati razmerja med ljudmi in njihovo sodobno urbano okolico. Skratka, uglajena, a tudi zatežena situacija, kot v primeru džankijev iz preteklih obdobij, ki so kot neka odpadniška družba neprilagojenih umetnikov z roba družbe še pazili na svoj outfit in se oblačili v črne oprijete obleke.
V zlitini z imenom Rawar Style sicer še vedno lahko najdemo komade, ki ostanejo v ušesih čez cel dan, vendar pa je kot celota namenjena poslušalcem odprtih ušes in nazorov. V poštev pridejo seveda tisti potrpežljivci, ki lahko prenesejo natempirani melos sintetičnega močnika, katerega kalorije prispeva mast in sladkor nekega mestnega križišča takih in drugačnih glasbenih zvrsti. Lahko rečem, da gre za svojevrsten urbani etno, kolikor smo priča neki organski napetosti med človekom in mestom kot naravnim okoljem, ki se mu je treba do neke mere podrediti.
The Eternals se torej vračajo s svojevrstno uglajenostjo, ki na svoj hladen način komentira in kritizira prozorno prilagojenost ljudi, ujetih v okove pogojev betonskega življenjskega prostora.
Spremni tekst je pripravila Martina.
Komentarji
komentiraj >>