Ena glavnih povzročevalk svetovne revščine, korporacija Coca Cola, si je na glavo nakopala še eno tožbo. Tokrat jo je sodnim mlinom prijavil naš hrvaški sosed Kristjan Magaš, doma z Reke. Coca Cola je za svoje propagiranje v okviru svetovnega nogometnega prvenstva na Japonskem in v Koreji leta 2002 brez njegove vednosti uporabila njegovo sliko. Fotko, ki je nastala na nogometnem prvenstvu v Franciji leta 1998, na kateri je dečko oblečen v tradicionalni kockasti dres, je korporacija kupila od londonske borze fotografij Action Images.
Kristjan Coca Colo toži, ker mu je povzročila velike bolečine in skrbi, ko je tri mesece vsepovsod po Hrvaški gledal svojo faco, zapovrh pa so ga na vseh tekmah zasmehovali navijači, na ulicah pa so ga ogovarjali neznanci. Poleg tega so pod njegovo podobo na megaplakatih napisali slogan »Živi nogomet. Bodi navijač. Pij Coca Colo«, ki je v nasprotju z njegovo življenjsko ideologijo. Fant poudarja, da ne živi za nogomet, da ni klasičen navijač in da sploh ne pije Coca Cole.
Ko je izvedel, da je njegova faca na plakatih, plastenkah in nalepkah obkrožila Lijepo njegovo, je Kristjan razkurjen poklical Coca Colin marketing in zahteval denarno nadomestilo. Tam so rekli, da mu niso dolžni ničesar in ga napotili na borzo slik Action Image, kjer so mu seveda povedali, da mu ne morejo pomagati, saj nimajo veze s komercializacijo njegove slike, ki so jo zgolj prodali na dražbi. Po večdnevnem teženju Coca Coli ga je njeno predstavništvo na Hrvaškem skušalo utišati s sto dolarji, ki jih je Kristjan gladko odbil. Prav tako je odklonil 12 tisoč kun, ki bi mu jih Coca Cola dala v zameno za vodenje njihove nagradne igre na televiziji. Potem so ga na domu obiskali Coca Colini kravatarji z odvetniki in tipu ponudili 40 tisoč kun. In veste kaj, tudi te je odbil. Proti Coca Coli je vložil tožbo, v kateri od nje zahteva povračilo za vse pretrpljeno v vrednosti 200 tisoč kun, kar je nekaj več kot 6 milijonov tolarjev in pol. Ni kaj reči, dečko ve, kako izkoristiti izkoriščevalca. Tako se dela!
Britanski zunanji minister Straw si je na glavo nakopal ogorčenje svojih vladnih kolegov ter zimbabvejske opozicije, ker je prejšnji teden stisnil roko zimbabvejskemu diktatorju Mugabeju. Svoje dejanje je označil kot pomoto. "Nekako so me potisnili, da sem se iz vljudnosti rokoval s človekom, za katerega se je nato izkazalo, da je predsednik Mugabe," je vodja britanske diplomacije pojasnil za televizijo BBC in dodal, da "dejstvo, da obstaja resno nesoglasje med Zimbabvejem in Veliko Britanijo, še ne pomeni, da bi morali biti neolikani in nevljudni."
Največje zimbabvejsko opozicijsko »Gibanje za spremembo demokracije« je diplomatovo dejanje ostro obsodilo. Strawa so popljuvali tudi britanski mediji, ki so njegov kiks postavili v luč dogodkov pred omenjenim sprejemom, ko je Mugabe v govoru pred Generalno skupščino Združenih narodov ameriškega predsednika Georgea Busha obtožil, da se vede kot bog, britanskega premiera Tonyja Blaira pa imenoval Bushev prerok. Straw naj bi bil v času tega izbruha na srečanju z ruskimi diplomati, zato zanj ni vedel.
Po britanskih stopinjah, vsaj kar zadeva socialne pravice za državljane, pa vse hitreje stopa Nizozemska, država, ki je v srcih večine zapisana kot skrajno odprta in »user friendly« država. Ker svojih pravic ne želijo izgubiti, na nizozemskih tleh že ves teden po malem stavkajo tamkajšnji delavci. Več o dogodkih v deželi »gandže« pa naša amsterdamska dopisnica Barbara Hribar.
/////////////////////////////////////////////////////////
Samodeklarirano najbolj odprta združba tega sveta, Evropska unija, je, potem ko se je z domiselnim načrtom o afriških odlagališčih za tujce rešila beguncev, na svoje ozemlje prepovedala vstop nekaj uradnikom iz Belorusije. Ti ji niso po godu, ker naj bi bili v svoji državi vpleteni v izginotje treh opozicijskih politikov in enega novinarja. Obenem naj bi birokratčiki preprečevali preiskavo o izginotju, h kateri je Unija danes pozvala beloruske oblasti. Osumljeni uradniki so tako dobili prepoved vstopa na ozemlje EU ter na vsa njena javna zasedanja kjerkoli po svetu. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da so se Unijini prepovedi pridružile tudi ZDA. Morda pa je bilo ravno obratno.
Nekaj ur zatem, ko je visoki predstavnik Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko Solana zapustil Slovenijo in se odpravil na Kosovski sod smodnika, je Janez Podobnik nanj naslovil prav posebno pismo. V njem je Javierju z veliko težavami in bolečinami zaradi svoje poškodovane ročice natančno opisal krivico, ki se mu je zgodila v sečoveljskem incidentu, v natančnejšo ponazoritev svojega silnega gorja pa je pismu priložil še fotografije dogodka. Po neuradnih informacijah naj bi bil avtor fotografij njegov bratec Marjan.
Janez je v pismu Javierju potožil, kako grobo in ponižujoče so ga hrvaški policisti aretirali, in to kljub temu, da jih je opozoril, da je slovenski in zapovrh še evropski poslanec. Solano je prosil, naj kot eden ključnih usmerjevalcev politike združene Evrope zastavi svoje ime, ko se mora evropska Slovenija zoperstaviti neevropskim policajem neevropske države, ki pa bi želela postati evropska. Na SLS nam tega sicer niso potrdili, vendar naj bi Janez Solano, sicer španskega rodu, prosil za enega od bikov, ki so preživeli letošnje bikoborbe. Z njim na vrvici bi hodil naokoli in se počutil varnega pred vsemi zlobneži tega sveta.
Ameriški militaristični zlobneži so sinoči z letalskim napadom na oporišče borcev al Zarkavijeve mreže v Faludži ubili najmanj tri ljudi, šest pa so jih hudo ranili. Ameriška marioneta Alavi pa je medtem izjavil, da so dovolj čakali in da bodo za Faludžo kmalu našli vojaško rešitev, če politična ne bo uspešna. Poudaril je še, da bodo vsi Iračani imeli pravico sodelovati na januarskih volitvah. Tisti, ki zaradi slabih varnostnih razmer ne bodo mogli voliti v svojih krajih, bodo svoj glas lahko oddali iz katerega drugega konca države.
Egiptovsko telekomunikacijsko podjetje Orascom pa je sporočilo, da so ugrabitelji v Iraku izpustili dva njihova delavca, ostala dva pa naj bi ugrabitelji v Bagdad, kjer sta zaposlena, pripeljali danes. Minuli teden sta bila poleg teh štirih ugrabljena še dva egiptovska inženirja, za katera pa se ne ve, kje sta, niti še niso znane zahteve ugrabiteljev.
Brunejski parlament je odobril sklic volitev, ki bodo, seveda v omejenem obsegu, ponovno izvedene prvič po 40-ih letih. Ustavno dopolnilo bo uradno parafiral vsemogočni sultan Hassanal Bolkiah, ki velja za najbogatejšega človeka na svetu in tej državi na otoku Borneo, kjer živi kakih 350.000 ljudi, vlada s trdo roko. V skladu z dopolnjeno ustavo bodo število brunejskih poslancev povečali z 21 na 45. Med njimi jih bodo 15 volili neposredno. Datuma volitev še niso določili.
V enem od finih dunajskih hotelov se je za zaprtimi vrati začel sestanek predstavnikov kontaktne skupine z uradnimi predstavniki srbskih oblasti, prehodnih ustanov Kosova in misije Združenih narodov. Zadevo je organiziral ameriški urad v Prištini. Udeleženci sestanka bodo debatirali o reformi lokalne samouprave na Kosovu, vendar pa v zvezi z njo ne nameravajo sprejeti nikakršnega sklepa. Organizator sestanka, torej ZDA, bo po končanem srečanju sporočil povzetek pogovorov.
Sindikat novinarjev Slovenije, ki za to, volilno nedeljo napoveduje stavko, je v zadnjih dneh prejel podporo z več strani. Novinarske zahteve po ureditvi statusa tega poklica so podprli Policijski sindikat Slovenije, Zveza delavskih sindikatov Slovenije - Solidarnost, Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti ter italijanski novinarji. Kot je znano, so naše novinarske borce že prej podprli Mednarodna zveza novinarjev in v njenem okviru Evropska zveza novinarjev, Konfederacija novih sindikatov Slovenije - Neodvisnost, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam in Sindikat carinikov Slovenije.
Stavki so se novinarji pripravljeni odpovedati le, če bodo delodajalci umaknili enostransko in nezakonito odpoved kolektivne pogodbe za poklicne novinarje in če se bodo zavezali k pogajanjem o njeni prenovi. Stavko absolutno podpira tudi ekipa aktualnopolitične redakcije Radia Študent ter sveže ustanovljeni sindikat Radia Študent, ki se ji namerava pridružiti!
Dokumentarni film slavnega ameriškega disidenta Michaela Moora, Fahrenheit 9/11, je končno prispel tudi v Rusijo, kjer si ga je v moskovskih kinematografih z velikim zanimanjem ogledalo že več tisoč ljudi. V državi, kjer je sleherna kritika oblasti žrtvovana na oltarju patriotizma in boja proti terorizmu, ima Moorov Fahrenheit še posebno težo. Večina
gledalcev je v kontroverznem dokumentarnem filmu prepoznala obrise situacije v Putinovi Rusiji.
Rusi tako kot Američani živijo v konstantnem strahu pred terorizmom, ki je prej kot kaj drugega posledica imperialistične politike njihove lastne oblasti. Putin, ravno tako kakor Bush, sleherni teroristični napad izrablja za utrditev svoje diktature, namesto da bi učinkovito zavaroval svoje prebivalstvo. Podobnosti je toliko, da je ruski časopis »The Moscow Times« Fahrenheit 9/11 označil za »že videno«.
Dokumentarni film je v Rusijo prispel v ključnem času. Veliko število ruskih novinarjev je včeraj izrazilo močan protest proti naraščajoči cenzuri v medijih in prikrivanju informacij s strani oblasti. Toda Putin ostaja neomajen v svoji aroganci in se trenutno posveča novačenju novinarjev v svojo impotentno vojno proti terorizmu.
Moorov Fahrenheit je popolno nasprotje črno–bele retorike gospodarjev vojne proti terorizmu in mnogim Rusom te dni odpira zaspane oči. Kritična narava filma pa za seboj pušča tudi občutke frustracije. Eden od gledalcev je po ogledu Fahrenheita komentiral: »V Rusiji Michael Moore ne obstaja.« Nekateri novinarji so bili kupljeni, drugi so se umaknili, najpogumnejši pa so umrli v letalskih nesrečah ali bili zastrupljeni. Toda gledalci Fahrenheita ne bi smeli dovoliti, da jih frustracija potisne v nadaljnjo apatijo, temveč bi se
morali podati v lov za novimi svobodnimi informacijami. Tako nekako je svojo ustvarjalno pot začel tudi sam Michael Moore.
Zadnje novice je za današnji Off zbrala Eva, z rusko reakcijo na Fahrenheit 11/9 se je ukvarjal Erik.
Komentarji
komentiraj >>