Kar ravnokar poslušate je krstna verzija nove informativne oddaje Offropa, ki jo APR pripravlja s krepko pomočjo evropskih soldov. Z najtoplejšimi bobki iz novejše in starejše Evrope vam bo še topla in dehteča Offropa s tedenskim pregledom evrodogajanja vsak četrtek ob 9.30 zlezla pod jutranje rjuhe.
Zadnje sedemdnevje je evropskim birokratskim glavanom belilo betice z vstopom Turčije v Eu, malce samosvojim in provokativnim minister Battiglionejem, obsodbami terorističnih napadov, preradodarnimi združenimi italijansko - nemškimi govedi, ter z vročo debato o tem ali se bode evro pisal evro ali euro, ali celo morda euros.
Jutro prejšnjega četrtka je prineslo zaskrbljenost nad ne tako skorajšnjim vstopom Turčije v presvetlo EU. Evropska komisija se je namreč dan poprej zavzela za začetek pristopnih pogajanj z Ataturkovo očetnjavo. Gospod predsednik evropskega parlamenta, Joseph Borell, je za radio Europe 1 navsezgodaj opravil izpit iz geografije, ko je ugotovil, da je nadebudna Turčija problem zato, ker da je »zelo velika« in »zelo revna«. Čestitamo. Mimogrede je še navrgel, da bo evropski parlament glasoval glede začetka postopkov na začetku decembra. Glasovanje bo posvetovalne narave. Pa da le ne bi kdo pomislil, da je slučajno zaskrbljen zaradi kulturnih ali verskih problemov, je še dodal španski socialist.
Isti dan se je Jack Straw alias Jaka Slamica, vodja britanske diplomacije srečal z turškim kolegom Abdulahom Guelom. Zaskrbljenega Abdulaha je Straw potolažil češ, da verjame »da bo Ankara sposobna razpršiti dvome v članicah Evropske unije glede svojega vstopa.« Ugotovil je, da navkljub marsikaterim problemom ki pestijo Turčijo, njen končni vstop v EU ni vprašljiv. Straw in švedska zunanja ministrica Laila Freivalds sta bila med prvimi, ki so po razglasitvi Turčiji naklonjene novice prileteli v Ankaro. Prvi je s tem potrdil Veliko Britanijo kot najbolj odločno zagovorico turškega vstopa v EU.
No, idilična zgodbica se kajpada ni nadaljevala po istem kopitu in kaj kmalu po veliki novici so se preko javnomnenjnskih raziskav oglasili najprej naši kleni sosedje Avstrijci, ki jih v nasprotju z predsednikom evropskega parlamenta še kako srbijo verski in kulturni problemi bodočega Turškega Evrorojenčka. Kanclerja Wolfganga Schussla že obstreljujejo s kritikami njegove decembrske privolitve v začetek pogajanj Evropske Unije s Turčijo. Pa se je zato ubogi Wolfgang svojim državljanom oglasil takoj po sredini veliki novici in jim zagotovil, da začetek pogajanj še nikakor ne pomeni, da bo Turčija res cuzala iz širokih grudi dobre matere Evrope. Turško pustošenje po deželah avstrijskih še kako odmeva v arhetipski zavesti poštenega slehernika.
Svojega Dunaja pa niso doživeli Francozi, ampak jih kljub temu nič kaj ne mika za svoje evropske brate imeti Turkov. To kažejo zadnje raziskave pred referendumom, kjer bo širna Francija odločala o ustavni pogodbi in vstopu Turčije v EU. Volji ljudstva prikimava tudi Chiracov Jaques, ki je že prijazno zagotovil, da ima Francija vendarle popolnoma svobodne roke, ter lahko vloži veto na vstop Turčije v EU ob kateremkoli času. Kakršnakoli skrb je zategadelj preuranjena, saj - kdo ve - ali bo Turčija čez kakšnih petnajst let, kot ji je odmerjeno, izpolnjevala zahtevane pogoje ali ne.
V nasprotju z francoskim predsednikom, ki naj bi se sicer močno ogreval za novo članico, pa so malce pozno svojo godrnanje poslali iz Nikozije, kjer je ciprski predsednik, gospod po imenu Tasos Papadopulos, že napovedal ciprski veto na turško priključitev, če Ankara kot edina preostala prestolnica na svetu ne bo priznala obstoja grškega Cipra. Misel na turško priključitev je razburkala tudi nemške politične vode, saj je krščansko-demokratska unija že začela z zbiranjem podpisov proti turškemu vstopu. Poteza je sprožila val kritik, nazadnje pa se je oglasila še Turčija, ki zahteva naj se ji pojasnijo nova evrospska načela kot je pogajanje, ki se lahko konča le na en način, ter napoved omejitve dostopa turške delovne sile na evrospki trg. »Takšne navedbe so diskriminacija!!!« je zarohnel Emil Cicek, turški pravosodni minister in zahteval pojasnila. Oglasil se je tudi naše gore list, predsednik ZLSD Borut Pahor in povedal, da se mu zdi priporočilo Evropske komisije za začetek pristopnih pogajanj dobra, a kompromisna odločitev.
»To je dober kompromis,« je za njim ponovil novopečeni slovenski minister za evropske zadeve, gospod Milan M. Cvikl. Pa ni govoril o Turčiji, temveč o v naši domovini bolj pekoči temi – zloglasnemu napisu na pisanih papirčkih ki jim pravimo Evro. Ali morda Euro? Euro – so rekle starejše članice Unije in evro – smo rekli mi. O tem kdo ima bolj prav so tekle bale birokratskega papirja, ko so štiri države – Latvija, Litva, Madžarska in Slovenija ob koncu ponedeljkovega zasedanja zunanjih ministrov zahtevale, naj se jim zapis eura v zakonodaji omogoči po nacionalnih pravilih. Največje probleme ima Litva, saj bi uporaba slovnično nepravilne besede lahko povzročila nejasnost in neuporabnost številnih stavkov. Članice evroobmočja so se mrščile že ob sami misli na to, da bi zdaj nekdo lahko spremenil pravilo, ki so se mu morale podrejati že vse od leta 95 – namreč - da se Euro povsod piše enako. Z željo četverice, da bi ime evro lahko zapisala v svojih jezikih v ustavno pogodbo se je spopadel t. i. coreper, odbor stalnih predstavnikov držav članic pri povezavi, in v torek dosegel kompromis. Slovenskih slavistov, ki so se s sklicevanjem na nedavni zakon o javni rabi slovenščine hrabro in krvavo bili za črko »v« so pogoreli. Za razliko od Madžarske in Latvije je Slovenija kompromis sprejela. Na vprašanje ali se v formalnem jeziku Evro piše »Euro« ali »Evro« je odgovor znan - EURO!!! Z U! No, ampak sklanjali ga bomo pa še vedno lahko, tako kot doslej - Euro hočem, Eura nimam, na Euro mislim…
Ne vemo pa, kaj bi si o tem mislila nekdanja glavna računovodkinja Evropske komisije Martha Adreasen. Gospo je taista komisija tudi odpustila, za razlog pa je navedla kršenje kodeksa, ki določa obnašanje osebja komisije. Martha je bržkone marsikomu v komisiji stopila na živec, ko je kar meni nič tebi nič spregovorila o domnevnih nepravilnostih pri porabi sredstev iz proračuna Evropske Unije. Zaradi tega so jo maja leta 2002 premestili na drugo delovno mesto, da se s finančnimi posli in Evropsko Unijo ne gre šaliti pa so ji jasno pokazali šele v tem tednu. Slovo je nekdanji računovodkinji izrekel tudi Evro, ki je po celotedenski rasti ravno včeraj padel.
Na ne tako plodna tla pa so padle tudi ocene komisarskih kandidatov, ki jih je predsedniku prihodnje evropske komisije, Joseju Manuelu Barrosu, poslala konferenca predsednikov političnih skupin v Evropskem parlamentu. Medtem ko je naš Potočnikov Janezek dobil petko, pa je še vedno veliko prahu dvigal njegov kolega Italijan Rocco Buttiglione. Kandidat, ki je obenem tudi pripadnik Barrosove skupine, je v zadnjem času znan po izjavah, da je homoseksualnost greh, ter pojasnil da je zakon kajpada namenjen temu, da imajo ženske otroke, taborišča za iskalce azila v EU pa naj bi bila po njegovem potrebno locirati zunaj meja zveze. Kljub hudim zunanjim napadom, se mu matična Evropska ljudska stranka ne namerava odpovedati.
Se bo pa zato devet članic Evropske Unije moralo odpovedati 384 milijonom evrov, kolikor bo znašala kazen za prekoračitev kvot za dobavo in neposredno prodajo mleka. Najhuje jo bosta skupili Nemčija in Italija, kjer so bile krave doslej najradodarnejše.
Skupila pa je ne bo Libija, ki je po mnenju Evropske Unije dosegla popolno reintegracijo v mednarodno skupnost, in si s pripravljenostjo na zunanji nadzor nad uničevanjem orožja za množično uničevanje zaslužila dvig embarga, ki je preprečeval prodajo orožja tej afriški državi. Libija bo poleg kamel in starih motornih čolnov za preprečevanje ilegalne migracije poslej lahko uporabljala tudi visokotehnološke dosežke. Tripoli je v znanem jeziku dvig embarga označil za »politično zmago«.
Kdo bo zmagal pa se še sprašujejo kandidati za letošnjo nagrado Saharov. To etiketo Evropski parlament vsako leto prilepi tistim, ki naj bi si prizadevali za svobodo mišljenja in boj za človekove pravice. Letos je to beloruska zveza novinarjev, ruska aktivista Natalija Estemirova in Sergej Koveljev ter kolumbijska poslanka Ingrid Betancourt. Nagrada bo slovesno podeljena 14. decembra na plenarnem zasedanju parlamenta v Strasbourgu.
Komentarji
komentiraj >>