Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Čakanje na smrt v sudanskem Darfurju (4378 bralcev)
Torek, 19. 10. 2004
Erik



Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je v nemirni provinci Darfur na vzhodu Sudana zaradi lakote in bolezni v zadnjih dvajsetih mesecih umrlo že okoli sedemdeset tisoč ljudi. Toda vrtoglava številka ne vključuje umorjenih civilistov in vojakov v neposrednih bojih med uporniki in vladno vojsko ter provladnimi arabskimi paramilicami, zato dejansko število smrtnih žrtev še naprej ostaja mučna neznanka.

Tistih, ki jim je uspelo pobegniti ali so bili pregnani, naj bi bilo vsega skupaj že skoraj dva milijona. Samo v zadnjih nekaj tednih je svoje domove zapustilo okoli dvesto tisoč civilistov. Tiskovni predstavnik Svetovne zdravstvene organizacije David Nabarro opozarja, da se razmere v zasilnih begunskih taboriščih slabšajo iz dneva v dan. Boleznim in lakoti naj bi trenutno podleglo že deset tisoč ljudi na mesec.

Zdi se, da preostali svet še vedno drema ob krvavem dogajanju v Sudanu. Medtem ko se svetovni voditelji v svojih gluhonemih debatah prepirajo o tem, ali je bila invazija na Irak pravilna poteza v vojni proti terorizmu, se v Darfurju odvija trenutno največja humanitarna katastrofa na svetu. David Nabarro je takole opisal stisko humanitarnih delavcev v zasilnih taboriščih v Sudanu in sosednjem Čadu: »Vsak dan časopisi v ZDA, Evropi in na Japonskem poročajo o grozotah v Darfurju, vendar očitno še ni dovolj velike zavesti v mednarodni javnosti o obsegu trpljenja teh ljudi. Predvsem zato nam drastično primanjkuje denarja, da bi se lahko učinkovito spopadli s humanitarno katastrofo, ki seje smrt med sudanskimi begunci.«

Do sedaj je Svetovna zdravstvena organizacija prejela le četrtino denarja, ki ga potrebuje, da bi zajezila lakoto. Mednarodni Rdeči Križ medtem dodaja, da prebivalcem Darfurja grozi strahovita lakota, saj zaradi bojev večini vaških skupnosti ni uspelo posaditi niti tretjino hrane, ki jo potrebujejo.

Prebivalce Darfurja je na cedilu pustila tudi Afriška Unija, ki se še vedno ni dovolj odločno zavzela za končanje grozljivke v Sudanu. Nigerija in Ruanda sta sicer v Darfur napotili tristo pripadnikov mirovniških enot, ki pa so neoboroženi in kot taki ne morejo učinkovito zaščititi civilnega prebivalstva. Toda stvari so še bolj bizarne. Te dni bi moralo v Darfur pripotovati tristo ruandskih vojakov, ki pa so svoj prihod morali odložiti za en teden zaradi problemov z nastanitvijo. V tem času bo v Darfurju umrlo še par tisoč ljudi.

Sudan je država, ki je v vojni sama s sabo že okoli dvajset let. Reka nasilja in sovraštva je do danes odnesla že dva milijona življenj. Zadnji krog spopadov je začela uporniška skupina z imenom Sudanska osvobodilna armada, ki je lani spomladi presenetila vladno vojsko z napadom na njeno vojaško letališče. Upornikom se je kmalu pridružila še ena gverilska skupina s pomenljivim imenom Gibanje za pravico in enakopravnost. Sudanska vlada je kmalu uvidela, da nima dovolj vojakov v Darfurju in se zato za pomoč obrnila h arabskim paramilicam. Kmalu zatem je provinco zajel popoln kaos.

Begunci pričajo o tem, kako poteka sodelovanje med vladno vojsko in arabskimi paraenotami. Usklajenost med njimi je skoraj popolna. Vladna vojska najprej z letali in helikopterji napade vas, ki jo nemudoma zatem napadejo arabske plemenske milice. Sledijo posilstva, mučenja, umori in pregon. Že dalj časa je jasno, da je vojna proti upornikom že zdavnaj prerasla v načrtno etnično čiščenje domorodnih prebivalcev Darfurja. Sudanska vlada se je dolgo časa otepala obtožb o vpletenosti v zločine proti človeštvu, vendar si je sčasoma zapravila vso kredibilnost z očitnim sabotiranjem slehernega poskusa Združenih Narodov, da bi v Darfur poslali ekipo strokovnjakov, ki bi ocenila stanje na terenu.

Kljub jasno dokumentiranim zločinom sudanske vojske mednarodna skupnost ni sposobna uprizoriti ničesar drugega kot izrekanja kritik in groženj s sankcijami, s čimer dokazuje svojo impotentnost pri reševanju tovrstnih kriz. Varnostni Svet je tridesetega julija sprejel resolucijo, ki je Sudanu dala na voljo trideset dni, da razoroži arabske paramilice in vojne zločince pripelje pred roke pravice. Ko se nič od tega ni zgodilo, so ZDA Sudanu iz svojega sedeža v Varnostnem svetu septembra zagrozile z sankcijami zoper naftno industrijo, vendar tudi to ni ustavilo prelivanja krvi.

Renčanju na sudansko vlado so se pred kratkim pridružili tudi v Bruslju, kjer so zagrozili z gospodarskimi sankcijami, v kolikor Sudan ne bo v kar dveh mesecih ustavil etničnega čiščenja. Nadvse dobrodušno od Evropske Unije, ni kaj. Da bi bila farsa popolna, pa je poskrbel vrhovni glavar Združenih Narodov Kofi Anan, ki je napovedal ustanovitev posebne komisije, ki bo ugotavljala, če se je v Sudanu res pripetil genocid. V kolikor se bo mednarodna skupnost še naprej obotavljala, se tudi bo.

Mednarodna skupnost si je drznila privoščiti farso v sudanskem Darfurju le šest mesecev po obeleženju desete obletnice genocida v Ruandi, ki je za seboj pustil skoraj milijon grobov. Ruandski predsednik Paul Kagame je na komemoraciji povedal: »Vedno moramo imeti na umu, da genocid, naj se zgodi kjerkoli, predstavlja neuspeh celotne mednarodne skupnosti, ki je velikokrat celo nameren.« Ena izmed osrednjih točk žalovanja je bila počastitev okoli 3500 mrtvih civilistov, ki so bili poklani pred neko šolo v glavnem mestu Kigali, potem ko so jim pripadniki mirovnih sil Združenih Narodov odrekli zaščito in jih s tem prepustili njihovi žalostni usodi.

Ravnodušnost mednarodne skupnosti tako zopet polni grobove na črni celini. Medtem ko se svetovni voditelji prepirajo o tem, koliko mesecev so pripravljeni dati Sudanu za končanje etničnega čiščenja, David Nabarro priznava, da ne ve, koliko časa se bodo humanitarni delavci lahko še spopadali z lakoto in boleznimi, ki razsajajo med vedno večjim številom beguncev. Svetovna zdravstvena organizacija bi v Darfurju potrebovala deset tovornih letal, privoščila pa si jih je lahko le štiri. Organizacija si je celo primorana sposojati denar, vendar s tem ne bo morala nadaljevati v nedogled.

Žalostno je predvsem to, da bo spet verjetno moralo miniti deset let preden si bo nekdo upal obtožiti mednarodno skupnost zaradi njene ravnodušnosti, neodločenosti in impotentnosti. Toda do takrat bo za tisoče in tisoče nedolžnih ljudi že zdavnaj prepozno in za mnoge izmed njih nihče tudi vedel ne bo, da so kdaj sploh obstajali.



Komentarji
komentiraj >>