Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Obljubljena vojna v obljubljeni deželi (4059 bralcev)
Torek, 2. 11. 2004
Erik



Reka nasilja na palestinskem območju odnaša nova življenja. Včeraj se je na prepolni tržnici v Tel Avivu raztrelil samomorilski napadalec in ubil tri nedolžne Izraelce, več kot trideset pa jih ranil. Izraelska vojska je nato v Nablusu na Zahodnem bregu ubila tri Palestince, o katerih ne vemo nič razen tega, da so bili domnevni skrajneži, s čimer Izrael označi vse palestinske žrtve, ki imajo več kot šestnajst let. Vendar danes ne bomo govorili o tej vojni, pač pa o vojni, ki že nekaj časa tli pod površjem in ki bi v kratkem lahko zanetila ogromne požare na tleh obljubljene dežele.

Čedalje več ljudi v Izralu govori o tako imenovani Naslednji
vojni. Vendar se debata ne vrti okoli morebitne nove vojne z Arabci, nuklearne grožnje iz Irana ali okoli 'končne rešitve' palestinskega vprašanja. Gre za bližajočo se državljansko vojno. Samo pred nekaj meseci bi se takšna ideja zdela pretirana ali vsaj smešna, toda danes velja za zelo verjetno in nihče več se ne smeje.

O državljanski vojni je govora v izraelskem parlamentu knesetu, na sestankih vlade, televizijskih pogovornih oddajah in v uvodnikih nacionalnih časopisov. Generali javno opozarjajo, da bi vojska utegnila razpasti. Šaronovi ministri pritrjujejo, da je obstoj Izraela v nevarnosti in da bi se v državi lahko ponovil scenarij iz španske državljanske vojne. Ariel Šaron, sicer bivši general, na nastajajoče probleme odgovarja z vojaško logiko. Zaporniškim uradom je naročil, naj pripravijo prostore za množične pripore, medtem ko se vojska pripravlja na morebiten vpoklic deset tisoč vojaških rezervistov. Grožnja je torej več kot resnična.

Zdi se, da se je grožnja pojavila kar naenkrat in od nikoder, vendar temu niti približno ni tako. Semena civilne vojne so bila posajena skupaj s postavitvijo prvih judovskih naselij na okupiranih teritorijih. Številni so opozarjali vse dosedanje izraelske vlade, ki so bile vpletene v gradnjo naselij, vključno seveda s Šaronovo, da s tem nastavljajo mine, ki jih bo treba nekoč demontirati. To pa je izjemno zahtevno in nevarno delo. Samo v zadnjih desetih letih je bilo položenih na stotine novih min in minska polja se širijo tudi sedaj.

Proces širjenja naselij vodijo judovski verski fundamentalisti. Njihov cilj je izgnati vse Arabce iz dežele, ki jo je Judom obljubil Bog. Obljubljena dežela se po njihovem videnju ne nanaša zgolj na Palestino, temveč se razteza čez Jordan, Libanon in dele Sirije ter Sinajskega polotoka. Kljub temu, da je Šaron predsedniku ZDA Georgeu Bushu nedavno obljubil, da bo umaknil nekatera judovska naselja, se ta še vedno širijo vse globlje v okupirane teritorije. Širitev spremljajo kraje palestinske rodovitne zemlje in izvirov pitne vode, gradnja cest, ki so Palestincem prepovedane in tako naprej.

Ko je Šaron prvič napovedal umik nekaterih naselij iz območja Gaze, verjetno ni pričakoval ogromnega upora. V njegovem kabinetu so bili prepričani, da je zgolj malo število judovskih naseljencev verskih fanatikov. Določen odpor je bil sicer pričakovan, vendar pa naj bi večina priseljencev na koncu vendarle sprejela odškodnine in se preselila v naročje Izraela. Toda Šaron je naivno podcenjeval vpliv judovskih fundamentalistov, predvsem desničarskih rabinov.

Še ena nevarna iluzija, v katero se je ujel Šaron, je ta, da je fundamentalistom mar za institucije in zakone države Izrael. Rabini iz naselij že dalj časa opozarjajo, da ko odločitve kneseta nasprotujejo judovskemu verskemu zakonu Halakhi, slednji prevaga. Med naseljenci prav tako vlada prepričanje, da je kneset le tolpa skorumpiranih politikov, ki za nameček sprejemajo še sekularne zakone. Verski ekstremisti tudi vse glasneje javno razglašajo, da je njihov cilj strmoglavljenje vlade in ustanovitev verske države, ki bi bila urejena na temeljih Halakhe.

Zdi se, da sovraštva desničarskih verskih voditeljev ni več moč zajeziti, saj je prestopilo vse bregove tolerance in se usmerilo tudi proti sekularnim Judom. Po mnenju fundamentalistov so tovrstni Židje v resnici potomci Amalekitov, ki so se kot nepovabljeni gostje uspeli pomešati med Jude, potem ko so se ti odpravili iz Egipta proti obljubljeni deželi. Ideološka podlaga za civilno vojno je torej tudi že tu.

Nemogoče je napovedati, ali bo Šaronu uspelo umakniti teh nekaj tako imenovanih spornih naselij iz Gaze, saj tamkajšnji priseljenci vidijo rušenje že ene same hiše kot napad na vse, kar jim je sveto. To dokazuje tudi dejstvo, da Šaronu ni uspelo prepričati naseljencev, da bi z umikom nekaterih naselij lažje obvarovali druga.

Priseljenci te dni govorijo o tako imenovanem Velikem uporu. Njihovo moč odražajo nešteti glasovi desničarskih rabinov, ki so evakuacijo naselij označili za greh proti Bogu. V strnjenih vrstah uporniških fundamentalistov stojijo tudi rabini, ki služijo v vojski. Slednji celo pozivajo vojake, naj se pridružijo njihovemu božjemu poslanstvu. Glasovi zmernejših rabinov medtem izgubljajo moč in zadnje čase le še votlo odmevajo v prazno.

Infiltracija vojske se je začela že zdavnaj. Z dogovorom med generalštabom in verskimi šolami 'yeshivot', da bi slednje služile v vojski kot posebne enote, so se odprla vrata ogromnemu trojanskemu konju. V kakršnikoli konfrontaciji med poveljniki in rabini bodo vojaki iz yeshivotov poslušali rabine. Situacija je v bistvu še hujša. V zadnjih nekaj letih je namreč uspelo precejšnjemu številu fundamentalistov penetrirati v vrste častnikov, kjer predstavljajo še nevarnejšega trojanskega konja.

Morebitnega upora fundamentalistov v vojski ne moremo primerjati z levičarskimi oporečniki, ki zavračajo služenje vojaškega roka na zasedenih ozemljih. Ugovor vesti slednjih je namreč osebno stališče, medtem ko gre pri oporečništvu desničarjev pričakovati kolektivni upor. Oziroma kot opozarjajo nekateri generali – vojska bi utegnila razpasti.

Naseljenci naj bi skupaj s svojimi verskimi zavezniki po celem Izraelu in s študenti yeshivot šol po nekaterih ocenah sestavljali tiho armado pol milijona ljudi. Za sedaj se stvari v glavnem sučejo okoli groženj, ki jih naseljenci uporabljajo kot instrument odvračanja in izsiljevanja, toda ko to enkrat ne bo več zaleglo, je Veliki upor le še vprašanje časa.



Komentarji
komentiraj >>