PRVA GLASBENA OPREMA
TOREK, 9. NOVEMBER 2004
1. RAY BARRETTO: PASTIME PARADISE
2. JOSEPH MALIK: FUTURISTICA
3. NOUVELLE VAGUE: TOO DRUNK TO FUCK
4. WENDY AND BONNIE: CHILDREN LAUGHING
5. THE UNITED STATES OF AMERICA: STRANDED IN TIME
6. BROADCAST: BEFORE WE BEGIN
7. DIONNE WARWICK: WALK ON BY
8. MAMA CASS: DREAM A LITTLE DREAM OF ME
9. TRACEY THORN: FEMME FATALE
10. JONATHAN RICHMAN & THE MODERN LOVERS: STOP THIS CAR
11. LOU REED: CAN’T STAND IT ANYMORE
12. CLINIC: MONKEY ON YOUR BACK
13. STEREOLAB: JOHN CAGE BUBBLEGUM
14. NEU!: HALLOGALLO
15. COUCH: PLAN
16. LAMB: LUSTY
17. LAIKA: IF YOU MISS
18. THE DYLAN GROUP: TOWERS OF DUB
19. MASSIVE ATTACK VS. MAD PROFESSOR: TRINITY DUB (THREE)
20. 23 SKIDOO: RECOUP
21. BOARDS OF CANADA: AQUARIUS (VERSION 3)
22. TRICKY: BAD DREAMS
23. BRAND NUBIAN: MEANING OF THE 5%
24. GRANDMASTER FLASH & MELLE MEL: THE MESSAGE
25. URSULA RUCKER: WOMANSONG
26. MACY GRAY : I’VE COMMITTED MURDER
27. NIGHTMARES ON WAX: KNOW MY NAME
28. KULTURNI PROGRAM: QUANDO QUE ONO PORI CANTO
29. SUPER MARIA: AU SOMMAIRE DE TRICATEL
30. BEANFIELD: KEEP ON BELIEVING
31. KEV HOPPER: WHISPERING FOILS
32. IDA: GLADIOLAS
33. BITTER SPRINGS: WASSERFARBE
34. THE HIDDEN CAMERAS: GOLDEN STREAMS
35. THE CORAL: SECRET KISS
36. THE BEATLES: PAPERBACK WRITER
37. THE SMITHS: WHAT DIFFERENCE DOES IT MAKE?
38. PATTI SMITH GROUP: FREDERICK
39. ROXY MUSIC: EDITIONS OF YOU
40. FRANZ FERDINAND: DARTS OF PLEASURE
41. ERASE ERRATA: MARATHON
42. ILL EASE: WALKING CATASTROPHE
43. RIP RIG AND PANIC: BOB HOPE TAKES RISKS
44. YOKO ONO: WALKING ON THIN ICE (1981 RE-EDIT)
45. HOLGAR CZUKAY: COOL IN THE POOL
Spremni tekst:
Že v prvi minuti iščemo groove, ki ga bomo z rahlimi variacijami v tempu in atmosferi terali vse do konca: s kompilacije “The roots of acid jazz” poslušamo priredbo “Pastime paradise” Stevieja Wonderja v izvedbi portoriškega perkusionista Raya Barretta in njegovega ansambla.
Joseph Malik je glasgowski DJ in prvovrsten soulovski vokalist, ki je, tako kot Beanfield (ki jih bomo slišali v drugi polovici opreme), “doma” pri münchenskih Compost Records. “Futuristica” je skladba z njegovega odličnega prvenca iz leta 2002. Tako “Diverse” kot letošnji album “Aquarius Songs” je Joseph napisal in posnel v sodelovanju z Davidom Donnellyjem.
Nouvelle Vague se prevaja kot »new wave« v angleščino in »bossa nova« v portugalščino, in dva Francoza (Marc Collin, Olivier Libaux) sta ob pomočjo odličnih vokalistk posnela in letošnjega poletja tudi izdala plošček latiniziranih verzij znanih newwaveovskih komadov, izmed katerih je tu predstavljeni »Too drunk to fuck« (v originalu: Dead Kennedys) definitivno eden boljših. Vokal prispeva Camille.
Potem nekoliko upočasnimo ritem: sestri Wendy in Bonnie sta konec 60-ih, pri svojih 14. oziroma 16. letih, posneli svoj edini album »Genesis«, s katerega poslušamo subtilno “Children Laughing”. Sestri sta sami napisali vse komade, spremlja pa ju komorni ansambel izkušenih studijskih muskontarjev. “Genesis” so pred nekaj leti ponovno založili pri Sundazed, založbi, ki se je nekako specializirala za “arheološka izkopavanja” pozabljene ameriške glasbe s konca šestdesetih. V njihov katalog reizdaj tako spada tudi letošnja izdaja The United States of America, levičarskega prog-rock ansambla, ki je prav tako posnel zgolj en plošček. Z njega poslušamo kratko skladbo “Stranded in time”, kjer na vokalu slišimo električnega violinista Gordona Marrona.
The United States of America, še sploh pa njihova glavna vokalistka Dorothy Moskowicz, so velik vir inspiracije za birminghamske Broadcast. “Before we begin” je z njihovega izvrstnega lanskoletnega albuma “Haha sound”. Na broadcastovsko melanholijo navežemo Bacharachovo “Walk on by” v prefinjeni izvedbi Dionne Warwick, nato pa še zasanjano “Dream a little dream of me” Mame Cass. Preden je Tracey Thorn dosegla status globalno znane pop-zvezdnice v duetu Everything but the girl, je delovala v ženskem akustičnem ansamblu Marine Girls, nato pa je posnela tudi svoj solo-izdelek, na katerem se je izmed ostalega lotila zgodnje velvetovske klasike “Femme Fatale”.
Nekoliko bolj poskočne ritme, prežete z obilo zaigrane histerije, slišimo v “Stop this car” Jonathana Richmana in njegovih Modern Lovers. Duhovita štorija o trpljenju ubogega Jonathana, ki je po sili razmer pristal v vlogi sopotnika v avtu s šoferko, ki očitno ni bila dosti vajena volana. Jonathanova velika inspiracija so bili od nekdaj The Velvet Underground - sam jih je bojda videl nastopati več kot stokrat! “I can’t stand it” je morebiti bolj znana v izvedbi VU, tukaj pa jo slišimo v solo-verziji Louja Reeda.
Temačne, precej “velvetovske” frekvence je moč slišati tudi pri liverpoolskih Clinic, ki jih slišimo v enem njihovih zgodnjih komadov “Monkey on your back”. In če smo že v vodah distorziranih kitar, dodajmo še zgodnjo Stereolabovo klasiko “John Cage Bubblegum”. Stereolab so svojčas ogromno črpali iz Krautrocka, celo tako, da so uporabili leitmotiv iz desetminutne “Hallogallo” nemškega dua Neu! kot osnovo za svojo muziko.
Na Neu! navežemo münchenski instrumentalni ansambel v špuri Wohnzimmer Szenne, Couch, z odličnim, dramatičnim komadom “Plan”.
Sledita dva angleška žensko/moška dueta - Lamb in Laika - ki sta elektroniko uspešno premešala z določenimi jazzovskimi elementi. Pri obeh rolamo komada s prvih albumov s seksualno energijo nabito “Lusty” ter introspektivno mantroidno “If you miss” (“Jump at the sun, and if you miss / you can’t help but grab some stars”).
Na repeticije in reverbe slednje je zlahka moč navezati nekaj dubčin - eno iz logov The Dylan Group in drugo, zamešano v konfrontaciji Massive Attack in Mad Professorja. Na vokalu je nepozabna Nicolette.
Sledita dva komada, v katerih boste morda lahko prepoznali uporabljene basovske linije. Chemical Brothers sta za svoj komad “Block Rockin’ Beats” posemplala basovski rif iz komada »Coup« zasedbe 23 Skidoo. Tu poslušamo predelavo istega komada, ki so jo naredili 23 Skidoo in jo poimenovali “Recoup” (resda je ta počasnejša in bas-linija je rahlo spremenjena). Boards of Canada pa sta v svojem komadu “Aquarius” uporabila zelo znan basovski rif z začetka istoimenske, sicer pa uvodne skladbe iz mjuzikla “Hair”. Vsekakor je zanimivo, kako sta na to, v osnovi gibko, funkyjaško semplano ritmično osnovo uspešno položila skorajda negibni lejer sintetiziranih psihadeličnih harmonij. Verzija, ki jo predvajamo, nosi številko tri in je izšla na ep-ju, posnetem v sklopu Peelovih sešnov. Naj se tako še enkrat spomnimo nedavno preminulega britanskega radijskega guruja indie-godbe, Johna Peela. Slava mu!
Brand Nubian predstavimo z odličnim, agit-propovskim “Meaning of the 5%” iz leta 1991. In če že kukamo v zgodovino ameriškega hip-hopa, se ustavimo ob še starejši klasiki: Grandmaster Flash & Melle Mel ter njun sedemminutni “The Message”, komad, ki je bil ob svoji izdaji leta 1982 ne samo kritiško hvaljeni hit, temveč tudi ogromen korak na poti utrjevanja pozicij rapa kot pomembne zvrsti sodobne popularne godbe.
Macy Gray je morda najboljša vokalistka sodobnega mainstreamovskega soula in precej odbita avtorica, ki z namigovanjem v smeri lastne psihične premaknjenosti v mnogočem odstopa od povprečnega imidža temnopolte pop-zvezdnice. V fiktivnem svetu svojih komadov Macy lastnoročno pokonča povprečno eno osebo na album. Z njenega prvenca poslušamo “I’ve committed murder” (ná! ;), kjer opisuje, kako je umorila zlobno in pohlepno šefico svojega tipa, s katerim potem nekaznovana in očitno brez slabe vesti uspešno zbežita na Jamajko ... jasno - z goro ukradenega denarja.
Beanfield poslušamo v komadu “Keep on believin’” s kompilacije DJ Kicks dvojca Kruder & Dorfmeister, takoj zatem pa upočasnimo ritem. Najprej je tu Kev Hopper s svojo žago v duhovitem, ležernem komadu “Whispering Foils” z istoimenskega albuma iz leta 2000.
Z ameriško pop-folk skupino Ida, nato pa tudi z Bitter Springs, The Hidden Cameras in The Coral nakratko zakorakamo v vode silnega patosa in melanholije. Kanadske The Hidden Cameras bomo še predstavili na valovih tega radia, lahko pa omenim, da se o njih govori kot o “gejevskem cerkvenem orkestru”, kar se seveda sliši precej revolucionarno. Kako jim uspeva skombinirati navidezna nasprotja, slišimo že v otvoritvenem komadu njihovega prvenca “The smell of our own” iz leta 2003. Komad se imenuje “Golden Streams” (že slutite, kam nas bo popeljal?) in Joel Gibb ob skorajda angelski vokalno-instrumentalni spremljavi poje o lastni fasciniranosti nad prizorom moškega uriniranja. Joelova očaranost je tako silna, da mu že samo scanje v sneg, ki ga v nadaljevanju pospremijo eksplicitno seksualne igrice dveh razgaljenih moških, stoječih tam nekje sredi poscane snežne beline, takorekoč odpre pot direktno v nebesa. Uhm, pogumno! The Cameras bodo 11. decembra koncertirali v dunajskem Flexu.
Od The Coral poslušamo “Secret Kiss” z albuma “Magic and Medicine” iz leta 2003. The Coral so Liverpoolčani, tako kot the Beatles: Beatle poslušamo v komadu “Paperback writer”, ki ga odlikuje za tiste čase - 1966 se je pisalo - odlična produkcija in neskončno fin plesni groove, cela skladba pa temelji zgolj na dveh akordih: G7 in C. Kuriozum: Lennon in Harrison spremljata tretjo in četrto kitico s prepevanjem upočasnjene “Frčre Jacques”. Gre za obdobje kreativnega vrhunca Beatlov, ki ga tipično ponazarja naveza albumov “Rubber Soul” - “Revolver” - “Sgt Pepper’s Lonely Hearts Club Band”, ter malček poznejšega dvojnega lp “The Beatles” (ki je bolj znan kot “Beli album”). Prav ti štirje albumi kvarteta se vedno znova uvrščajo na sam vrh raznoraznih izborov naj-ploščkov celotne pop-rock zgodovine.
Leto dvatisoč četrto je v mnogočem leto škotskih Franz Ferdinand. Tukaj jih predstavimo tik ob še enih, resda 30 let starejših in resda angleških art-rockerjih: Roxy Music. Preračunljivi presežki, bi lahko povedali ob obeh skladbah, “Editions of you” ter “Darts of pleasure”, vendar pa hkrati ne moremo mimo misli, da zadanejo v polno morda prav zaradi odbitosti, filtrirane skozi prefinjeno, da ne rečem prefrigano artsy (po Websterju = “characterized by a showy, pretentious, and often spurious display of artistic interest, manner, or mannerism”) prizmo.
Rip Rig and Panic so delovali med 1980 in 1983, nastali pa so iz The Pop Group. Na vokalu slišimo takrat še zelo mlado Nenneh Cherry. Njihov komad “Bob Hope takes risks” rolamo z letos objavljene in pravzaprav zelo zanimive kompilacije “Death Disco”.
Nadaljujemo z zanimivim skokom v zgodovino newyorške leftfield disko glasbe, s komadom konceptualistke Yoko Ono (trivia: kitarski del v tem komadu je John Lennon posnel le nekaj dni pred svojo smrtjo).
Za konec pa se še skuliramo v bazenu s pocukranim štiklom ex-basista krautrockerjev Can, Holgarja Czukaya.
In če se je ob prebiranju kdo vprašal, kaj zavraga me je spodbodlo k temle pisanju, lahko povem, da je ob mukotrpnem rojevanju za štiridesettavžent besed debelega špeha tole bila mala, okusna in duhu nadvse potrebna malca.
Prijetno poslušanje in lep dan želim Katka.
Komentarji
komentiraj >>