Evropska unija kapitala
Evropske sanje so bile prav to – samo sanje, iz katerih smo se prebudili v nove negotove čase. V Unijo smo vstopili pred šele šestimi meseci, pa vendarle je že marsikomu, predvsem delavcem jasno, da se evropska realnost precej razlikuje od malodane popolne slike, ki so nam jo dolga leta risale domače politične in gospodarske elite. Zapiranja tovarn ter s tem povezano naraščanje brezposelnosti, izsiljevanja delodajalcev po podaljšanju delovnega časa in nemožnost iskanja zaposlitve v večini držav Unije so primeri, ki dovolj zgovorno govorijo zase. Iluzija prosperitete in demokracije, ki naj bi vladali znotraj Unije, je tako že močno načeta in samo vprašanje časa je, kdaj se bo zrušila pod težo evropske realnosti.
Evropa je leta 1989 združeno praznovala porušenje enega zidu zato, da bi lahko kasneje postavila novega. Slednji se imenuje schengenski zid, je neprimerljivo večji od berlinskega in se po nareku bruseljskih birokratov neustavljivo širi proti vzhodu ter jugu. Skupaj z zidom se širijo tudi lovke koncentriranega kapitala, ki si naglo podreja nacionalne trge novih držav članic. Za visokimi zidovi trdnjave Evrope smo priče nastanku tako imenovanega enotnega trga s 450 milijoni potrošnikov, ki ga skoraj v celoti nadzoruje peščica evropskih megakorporacij.
V današnji oddaji bomo zato govorili predvsem o Evropski uniji kapitala. Kako je prišlo do enotnega trga in kdo v bistvu stoji za njim? Kdo od njega najbolj profitira in na čigav račun? Kdo najbolj vpliva na ekonomsko politiko Unije? Kakšna je vloga Evropske komisije pri razvijanju enotnega trga? In kako nove tržne razmere vplivajo na gospodarsko stabilnost držav srednje ter vzhodne Evrope?
Odnosi med Evropsko komisijo in multinacionalnimi korporacijami v preteklosti še zdaleč niso bili na tako prijateljski ravni, kakor so danes. Prej nasprotno. Leta 1973 je na primer tedanji evropski komisar za industrijo Altiero Spinelli lansiral pobudo, naj Komisija preuči ekonomske in socialne probleme, ki izvirajo iz aktivnosti multinacionalk, in nanje tudi reagira. Tovrstni hvale vredni predlogi so danes le šel del zgodovine. Odnosi med Brusljem in megakorporacijami so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, tako imenovanem obdobju thatcherizma in reganomike, prerasli v popolno simbiozo.
Evropska komisija se je začela že v zgodnjih osemdesetih povezovati s korporacijami v strateška partnerstva. V Bruslju je namreč prevladalo prepričanje, da bodo tovrstna partnerstva s panevropsko industrijo okrepila pozicijo Komisije proti vladam držav članic. Korporacijam, ki so bile na nacionalnih terenih že povezane v podobne gospodarsko–politične koalicije, se je zdaj odprla pot do centra evropske moči v Bruslju.
Zavezništvo med velikim biznisom in Evropsko komisijo se je še dodatno utrdilo, ko je slednji v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih predsedoval Jacques Delors. Predstavnica enega izmed korporativnih lobijev Caroline Walcot je takrat komentirala: »Evropska komisija je motor Evrope. Pod vodstvom Delorsa je v njej prišlo do notranje revolucije. Zdaj je Komisija manj birokratska in več posluša.«
Evropska skupnost se je v zgodnjih osemdesetih letih le s težavo spopadala z veliko ekonomsko krizo, ki so ji botrovali desetletje visoke inflacije, upadanje proizvodnje in s tem povezano naraščanje brezposelnosti. Številni direktorji največjih evropskih multinacionalk so pričujočo krizo želeli izkoristiti za uresničitev lastnih ambicij. Eden od njih je bil predsednik švedske firme Volvo Pehr Gyllenhammar, ki je leta 1982 začel lobirati za ustanovitev institucije, ki bi v svojih vrstah združevala predstavnike največjih evropskih gospodarskih konjev. Po njegovem mnenju bi lahko le takšna organizacija 'ponovno zagnala' Evropo.
Gyllenhammarjevi pobudi so se pridružili tudi nekateri drugi direktorji, med njimi Wisse Dekker iz Philipsa in Umberto Agnelli iz Fiata. V tesnem sodelovanju s tedanjim podpredsednikom EK s posebno odgovornostjo za industrijo Etiennom Davignonom je bila po vzoru ameriške poslovne institucije US Business Round Table ustanovljena mati vseh lobijev na stari celini - European Round Table of Industrialists, oziroma po naše Evropska okrogla miza industrialcev. Na inavguracijskem zasedanju aprila 1983 se je zbralo sedemnajst šefov vodilnih korporacij. Tako se je zgodil tihi puč, ki je položil temelje za korporativno Evropsko unijo.
European Round Table of Industrialists ali ERT danes v svojih vrstah združuje in uresničuje interese petinštiridesetih največjih kapitanov evropske gospodarske flote. Članstvo je bolj privatno kot poslovno in ga je mogoče pridobiti izključno s povabilom. Nekatere izmed korporacij, zastopane v ERT, so: Nestlé, British Airways, Unilever, Total, Volvo, Philips, Nokia, Siemens, Volkswagen, Heineken, Bayer, Renault, Shell in British Petroleum. Več o načinih dela in ambicijah institucionaliziranega korporativnega lobija nam je povedal strateški analitik pri ERT Dennis Kredler:
"ERT Members share at least two profound convictions about the benefits of the European Union and the role of business within it. First, they believe that a dynamic, wealth-producing industrial sector benefits society as a whole. And second, they believe that wealth creation in Europe, now strongly supported by the European Union's Single Market, will be strengthened if the Union achieves the dynamism and competitiveness targeted by the "Lisbon Agenda" adopted by the European Council in March 2000. European industry cannot flourish unless it is competitive with other businesses around the world, but competitiveness cannot be determined solely by the efforts of industry. The prevailing economic and social policy framework is crucially important and must be flexible enough to adapt to changes in global conditions. ERT constantly urges policies which provide that flexibility and enable European companies to build and improve the competitive strengths, which a Single Market of eventually 450 million citizens can offer. "
Dennis Kredler je podal nadvse skromen odgovor. Dejstva namreč potrjujejo, da je ERT nekakšna Cosa Nostra, ki zvesto služi interesom svojih članov. Medtem ko se ostale korporativne lobijske skupine poskušajo okoristiti na račun širitve evropskega enotnega trga, je ERT že od samega začetka ključna gonilna sila te širitve. ERT se ne ukvarja z nacionalnimi vladami ali specifično zakonodajo, temveč celoten proces ekonomske integracije nadzoruje iz samega vrha. Bivši generalni sekretar ERT–ja Keith Richardson je nekoč komentiral: »Ne ukvarjamo se s posameznimi problemi. Ne ukvarjamo se z nacionalnimi primeri. Pogovarjamo se le o celovitih vprašanjih.«
Beseda ključnega pomena za uspeh sleherne lobistične organizacije je 'dostop'. In nihče v Bruslju tega ne ve bolje kot European Round Table of Industrialists. Keith Richardson se je že davnega leta 1993 pohvalil: »Dostop pomeni imeti možnost poklicati Helmuta Kohla in mu priporočiti, naj prebere določeno poročilo. Dostop tudi pomeni dobiti klic od Johna Majorja, ki se ERT–ju zahvaljuje za posredovana mnenja, ali pa večerjati s švedskim predsednikom vlade tik pred odločitvijo Švedske o pridružitvi Evropski skupnosti.«
Uspeh korporativne Cosa Nostre ne stoji samo na poznanstvih njenih članov s predstavniki Komisije, temveč tudi na nekompromisnem vztrajanju pri zastavljenih dolgoročnih ambicijah. Začnimo kar na začetku. Leta 1984 je Komisija predlagala cel kup pravil, ki bi odpravile ovire prosti trgovini na ozemlju tedanje Evropske skupnosti, vendar so posamezne vlade, zaskrbljene zaradi možne izgube suverenosti, predloge gladko zavrnile. Predsednik ERT–ja Wisse Dekker je naslednje leto, tik pred imenovanjem nove Komisije, predstavil ambicioznejši in časovno usklajen plan, ki je predvideval petletno prehodno obdobje za odpravo trgovinskih ovir in harmonizacijo ekonomskih predpisov na evropski ravni.
Samo tri dni po objavi Dekkerjeve iniciative je novi predsednik Komisije Jacques Delors v govoru pred Evropskim parlamentom predstavil ekonomski načrt, ki je bil v osnovi identičen Dekkerjevi pobudi. Evropska komisija in ERT sta začela simultano izvajati pritisk na posamezne države članice, naj podprejo načrt, kar je že leta 1986 privedlo do sprejema enotnega evropskega zakona. To je zakon, ki je postavil pravne temelje za izgradnjo Enotnega trga.
Nekdanji generalni sekretar ERT-ja Keith Richardson je takole komentiral delo svojega predhodnika: »Wisse Dekker iz Philipsa je uresničitev Enotnega trga štiri leta obravnaval kot svojo prioriteto. Če imamo v mislih, da vlade na začetku niso bile preveč navdušene nad to idejo, potem je jasno, da smo v tem času veliko dosegli.« Predsednik Komisije Delors je v televizijskem intervjuju leta 1993 dodal: »Stalni pritiski s strani European Round Table of Industrialists so bili ena izmed glavnih gonilnih sil izza projekta Enotnega trga.«
Triumfalni ERT si je v ospredje svojih aktivnosti postavil nove prioritete. Po mnenju predstavnikov vodilnih korporacij je bila sedaj glavna prepreka Enotnemu trgu nepopolna transportna infrastruktura, zato sta se ERT in Komisija na začetku devetdesetih združno zavzela za posodobitev evropskega cestnega omrežja, razširitev letališč in tako dalje. Od novega vsiljenega sporazuma so tako spet profitirale izključno korporacije, medtem ko so stroški posodobitve infrastrukture padli na ramena davkoplačevalcev nacionalnih držav.
Medvladna pogajanja, ki so se zaključila leta 1991 s sprejetjem Maastrichtske pogodbe, namenjene nadaljnji integraciji Evropske unije, so predstavljala novo pomembno zmago za European Round Table of Industrialists. ERT si je že vrsto let prizadeval za dokončanje projekta Enotnega trga z vpeljavo enotne evropske valute. Le nekaj mesecev pred začetkom medvladne konference je ERT Komisiji predstavil poročilo z naslovom 'Preoblikovanje Evrope', ki je na področju monetarne unije skoraj identično sovpadalo s kasneje sprejetimi določili znotraj Maastrichtskega sporazuma. Kljub temu pa večino dela ni opravil ERT, temveč Association for the Monetary Union of Europe, oziroma Združenje za monetarno unijo Evrope, ki ga je ustanovilo pet korporacij zastopanih v ERT. Ko je bil Euro dokončno uveljavljen kot enotna evropska valuta, se je AMUE triumfalno razpustil. Misija dosežena.
Topli odnosi med Evropsko komisijo in ERT–jem so se nadaljevali tudi, ko je predsedovanje Komisiji prevzel Jacques Santer. Največji plod ljubezni med dvema silama predstavlja »Competitivness Advisory Group«, oziroma »Skupina za svetovanje o konkurenčnosti«, ustanovljena februarja 1995. CAG Komisiji posreduje predloge, ki bi oktrepili konkurenčnost evropskega gospodarstva na svetovnem trgu. Santer je osebno izbral 13 članov skupine, med katerimi so bili tudi predstavniki velekapitala. Štirje so bili člani European Round Table of Industrialists.
Ko je predsedstvo Komisije prevzel Romano Prodi, je ERT povečal zahteve po sprejetju vzhodnih evropskih držav v Unijo, saj bi s tem Enotni trg povečal za 150 milijonov novih potrošnikov, medtem ko bi korporacije dobile tudi lažji dostop do občutno cenejše delovne sile. Keith Richardson je že leta 1997 komentiral: »V vzhodni Evropi smo odkrili novo jugovzhodno Azijo.« ERT je zahteval 'radikalno ekonomsko prestrukturiranje v državah kandidatkah', kar v osnovi pomeni odpiranje nacionalnih gospodarstev prosti trgovini.
Posledice teh pritiskov so se že izkazale za pogubne za mnoge nove članice Unije. Na Madžarskem investicije tujega kapitala že presegajo 30 odstotkov bruto domačega proizvoda. Korporacije so tako v idealni poziciji, kjer lahko izsiljujejo madžarsko vlado, naj jim zniža davke, sicer bodo proizvodnjo preselile drugam in s tem državo pahnile v gospodarski zlom. Korporaciji Unilever in Proctor & Gamble sta si med seboj razdelili trg srednje ter vzhodne Evrope in s tem uničili številna domača podjetja. Posledica tega je predvsem skokovito naraščanje brezposelnosti.
Po dvajsetih letih zaporednih uspehov med vodilnimi v European Round Table of Industrialists vlada slepo prepričanje, da jih nič ne more ustaviti. Tako je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo svoje meče preizkusili na vratovih evropskih delavcev.
Za konec naj povemo, da smo vam v pričujoči oddaji predstavili le eno lobistično institucijo. Na evropsko ekonomsko politiko poskušajo vplivati tudi številni drugi predstavniki interesov velikega kapitala. Po birokratskih labirintih Bruslja se trenutno sprehaja več kot deset tisoč profesionalnih lobistov. Njihovi napadi na delavski razred so usklajeni na ravni celotne Evrope, o čemer pričajo predvsem neštete stavke in socialni nemiri, ki se širijo po Evropski uniji. V Sloveniji ni prav nič drugače. Delavci se srdito upirajo izsiljevanjem domačih in tujih delodajalcev, vendar zaenkrat še ni jasno, kdo v tej bitki zmaguje.
Sindikati se vse bolj povezujejo v radikalna mednarodna zavezništva, da bi se učinkoviteje zoperstavili globaliziranemu kapitalu, ki golta vse pred sabo. Tu ne gre zgolj za bitko za ohranitev delovnih mest in povišanje plač. Gre za boj proti nevidnim vladarjem Evropske unije kapitala, boj ljudi proti mašinam. Več o tem pa bomo spregovorili v naslednji oddaji o zvezdi, imenovani Rumena Peterokraka. Bodite z nami tudi takrat.
Komentarji
komentiraj >> Re: Evropska Unija Kapitala
anonimni alkoholik [13/11/2004]
graag gedaan.
odgovori >>
Re: Evropska Unija Kapitala
jst [12/11/2004]
proctor@gamble:)
odgovori >>
tx
Erik [13/11/2004]
Je popravljeno. Šukran.
odgovori >>