Fotografska razstava Berta Sterna in Boba Willoughbyja v Muzeju za novejšo zgodovino Slovenije
V soju žarometov sta se znašla Marilyn Monroe in Frank Sinatra. Njo je fotografiral Bert Stern, njega pa Bob Willoughby. Obe seriji fotografij predstavljata plod dalj časa trajajočega sodelovanja s portretirancema.
V primeru Sterna in Monrojeve gre za fotografije posnete v treh seansah leta 1962, torej letu igralkine smrti (poznala sta se sicer že od leta 1955). Če smo natančnejši, so bile zadnje fotke posnete le nekaj mesecev pred usodnim dnevom. Stern, ki je bil v tistem času zelo iskan in priznan fotograf (večino svojega dela je objavljal v reviji Vogue) si je za motiv izbral Marilyn, ikono, katere zvezda je bil definitivno v zatonu.
Razstavljene fotografije so nekšni stranski proizvod snemanj za Vogue. Gre za večinoma iz roke slikane fotografije, ki igralko prikazujejo v različnih odtenkih razpoloženja, oblečenosti in razmisleka. Vsekakor kvalitetne in osebne fotografije nas popeljejo v nekoliko drugačen svet Marilyn Monroe, kot smo ga vajeni iz filmov. Če ne drugega, precej bolj kompleksen. Vidimo lahko vse od platinaste plavolaske, utrujene dive, zmedenega dekleta, do igralke, ki res obvlada svoj posel, svoje poze (pred kamero).
Sodelovanje Boba Willoughbyja in Franka Sinatre je bilo časovno precej bolj dolgoročno. Na razstavi predstavljene fotografije so nastajale med leti 1953 in 1965. So bolj reportažne narave kot Sternove. Slikane so večinoma na leica format, predvsem ob snemanju filmov, v katerih je nastopal Sinatra. Poleg tega, da so tehnično gledano precej dovršeno poslikane in razvite, jih odlikuje dejstvo, da prikazujejo nekakšen izsek, ne toliko iz življenja Sinatre, kot iz njegovega dela. Na približno stotih fotkah se lahko sprehodimo po različnih obrazih in podobah znanega Frankieboya.
Vtis, ki ga fotografije pustijo na obiskovalcu, je precej manj oseben in intimen kot pri fotkah Monrojeve. Je pa zato precej bolj informativen.
Skratka. Razstava Berta Sterna in Boba Willoughbyja v Muzeju za novejšo zgodovino Slovenije je vsekakor zanimiva za ogled. Morda ne toliko zaradi fotografij samih, kot zaradi estetske in narativne vrednosti, ki jo nosijo. Če ne drugega je ogled razstave idealna priložnost, da okusite in spoznate »egotrip« dveh poglavitnih imen ameriškega sna. In skozenj ustroj same mašinerije, ki ju je vzpostavila, hranila in konec koncev tudi izpljunila.
Glasba
Melodrom: September
Komentarji
komentiraj >>