Ljudski godci na Slovenskem so se ob igranju plesne glasbe ponavadi povezovali v večje ali manjše sestave. Podatki o njih so vse do 19. stol. skopi in nezanesljivi, tu in tam jih omenjajo zapisi različnih potopiscev, poročevalcev, pridigarjev in deželnih uradnikov, opazimo jih lahko na podobah nekaterih panjskih končnic in cerkvenih fresk ali zasledimo v besedilih ljudskih pesmi.

Domnevamo lahko, da so ples v srednjem veku, vse do 16. stoletja, spremljale dude in različne piščali, ki so se jim v 17. stoletju pridružile še gosli. Poročila iz 18. stoletja dokazujejo, da je bil v tem času na večjem ozemlju Slovenije že znan sestav gosli-oprekelj-bas. V 19. stoletju začnejo ljudski godci uporabljati tudi druga pihala in trobila, oprekelj pa se počasi umika in tone v pozabo. Znani postanejo različni sestavi, npr. oprekelj-gosli-klarinet, gosli-bas-klarinet, gosli-klarinet-trobenta-rog, gosli-klarinet-rog-bas in tudi pihalne godbe. Proti koncu 19. stoletja se je v tedanje godčevske sestave začela vrivati diatonična harmonika, ki je v 20. stoletju povsem prevladala in marsikje postala celo edino godčevsko glasbilo za ples.

Danes predstavljamo zasedbo klarineta, gosli in basa, ki (kot rečeno) izvira iz 19. stol. in je kljub harmoniki na obronkih Slovenije preživela celo 20. stoletje. Prekmurske bande so v izvirni obliki sicer sestavljali dvoje »primašev« na goslih, »kontraš« na violi in cimbolaš, vendar so lahko nastopali tudi v zasedbi gosli-klarinet-cimbale-kontrabas, kot npr. znamenita Beltinška banda. Daleč okoli svojega domačega kraja Žage pri Bovcu so bili sredi prejšnjega stoletja znani tudi bratje Žagar, ki so igrali v zasedbi klarinet-violina-mali bas. Slednji je bil manjši od kontrabasa in večji od čela, nanj pa so bile napete tri črevnate strune. V Reziji, na drugi strani Kanina, so takemu basu rekli búnkula in so ga v 20. stoletju nadomestili s kupljenim čelom, na katerega so pripeli tri strune. Verjetno so takega uporabljali tudi bratje Žagar, saj so s svojo glasbo radi posnemali rezijanske godce.

Tretji primer zasedbe klarineta, gosli in basa prihaja iz Severne Istre, iz vasi Šćulci, kakih 15 km oddaljene od Buzeta na Hrvaškem. Gre za trio, ki je skupaj igral skoraj 50 let. Njegov vodja je bil Josip Šćulac – Miletov, ki je igranja na violino (po »istrsko« vijulin) naučil tudi svojega brata Tonija, na mali bas (ali bajs) pa Tonija Paladina. Josip je igral Es-klarinet, ki mu v Istri pravijo klarin in je bil zaradi svojega visokega in tenkega zvoka bolj pogost v pihalnih godbah. Kot bas Istrani v svoji glasbi uporabljajo uporabljali tradicionalni istrski mali bas ali bajs na dve struni, z nenavadno kobilico, ki je naslonjena kar na dno resonančnega trupa inštrumenta. Josip Šćulac še danes ob kakšni neformanli priložnosti zaigra skupaj s svojim sinom Marinom, ki gode na bajs. Še letos poleti je zaigral na Smotri narodne glasbe i plesa v Poreču, enemu izmed festivalov istrske ljudske glasbe, na katerih se vsako poletje v različnih krajih v Istri zbirajo ljudski pevci in godci. Toni Paladin se je kot godec upokojil, Toni Šćulac pa je že pokojni. Na posnetku Polke lahko slišimo izvirno zasedbo tria Šćulci, ki jo je leta 1989 v njihovi domači hiši posnel Dario Marušič.

Polka - igra Trio Šćulci (terenski posnetek iz leta 1989, ki ga v svoji zasebni zbirki hrani Marino Kranjac)

Peter Kus